povem (901-1.000)

Bog varuj!« zavrne on, »ako že hočeš vedeti,	povem	ti, pa molči drugim; rokovnjače bomo ujeli nocoj	A
vojaki tu ali pa tam gori pri borovcih. Vse ti	povem	pozneje, sedaj le urno, urno, da odideva od	A
roki raztegnivši. »Čakaj, da ti iz kvart srečo	povem.	Ravno tebi hočem povedati in danes.	A
čutiti, da nima očeta ne matere. To ti enkrat	povem,	vedi za zmerom.Razumela si me!	A
kdaj v Zabrezje prišel. »Da vam kar naravnost	povem,	obljubim ne.S tem pa ne odbijam vaše prijazne	A
Besedo ste mi z jezika vzeli. Odkritosrčno vam	povem,	da bom vesel, če pridete.Posedela bova malo	A
oko. Zdi se mi ‒ ne zamerite, da vam naravnost	povem	da vam razmera med naravo in človeštvom ni popolnoma	A
mislim o ženstvu.« »Ali mi ne boste zamerili, če	povem,	da sem jako radoveden, kako vi mislite o tisti	A
ravno nocoj, ko ste mi dobroto storili. Zato vam	povem,	da, če kako posebno misel od mene pričakujete	A
storilo. Reci ji, naj k meni pride prej, da ji	povem,	kako naj ti ga napravi.« »Jaz sem popolnoma	A
o njej, ali pa nič. To ti enkrat za vselej	povem.	Naj pravi, kar hoče, meni vendar le dobro misli	A
me vi za hudobnejšega imeli, kakor sem res,	povem	vam, da se včasi sam sebi zdim nehvaležen proti	A
začetku popolnoma neenake, ali, da vam naravnost	povem:	jaz sem se iz svojih sladkih sanj vse drugače	A
vendar popolnoma ne umeje. Morda se bo to, kar	povem	bralcu, otročje zdelo, ali jaz kot vesten	A
Pavlino je v srce zbodlo. »Naravnost ti	povem,	da bi jaz z baronom ne bila srečna. Ti pa, kakor	A
kakršne je vendar res le sama ženska zmožna.	Povem	vam, da boste srečni ž njo.Blago srce mora imeti	A
brez sadu. Tako sem mislil, da sem že jaz, in	povem	ti, da sem že včasi v tej misli tako nekako	A
gospodična, gospa, gospod?« »O, prav lahko ti to	povem,	« odgovori Martinek. »Pa nočeš?	A
Martinek, če ne boš zameril, da ti naravnost	povem?	« »O, nič se me ne boj!	A
Vendar tebe in tvoje srce poznam. Tebi lahko	povem,	česar ne bi pravil nikomur. Ali vsega ti povedati	A
suhoparniki. Pa naj bo dovolj o tem, drugo pot ti	povem,	če boš hotel, vso zgodovino tega čudnega »bisera	A
stran 80 . / na peči, če dovoliš, da ti robato	povem.	Jaz se tudi včasi trudim preveriti samega sebe	A
stran 86 . / Naj ti s hladno, mirno krvjó	povem	najin včerajšnji pogovor in potem boš sodil	A
popoldne posebno toplo sije, ne, mar ti resnico	povem,	tudi zato hodim rad tjakaj brat, ker dostikrat	A
uljnjakom, da se hočem premagovati, da še tebi ne	povem,	kaj je prav za prav v meni, ker zdelo se mi	A
še dobri ljudje na svetu. In da ti naravnost	povem,	za tebe sem se tudi bala, da ne bi tako zašel	A
da se veliko peča zate. To mi pa, po pravici	povem,	ni nič po volji, dasi ga imam sama rada, kadar	A
dasi ga imam sama rada, kadar pride v grad.	Povem	ti tedaj, da se ga ogiblji.« »Lastnim svojim	A
/ . / stran 116 . / samo govoriš. Ali to ti	povem,	da jaz ne bom nikdar dovolil v kak tak zakon	A
pravi: »Ker že ravno govoriva, naj ti še to	povem.	Če imaš kaj hvaležnosti v sebi, šel boš po moji	A
sama povedati, moram jaz začeti. Naravnost ti	povem,	meni ni nobene sile, ali ko bi bila na tvojem	A
in dejal mirno: »Marijan, jaz vam naravnost	povem,	da sem vas imel bolj za blagega moža. Da mi	A
morski vojski, pa se mi niso smejali, to vam	povem.	In pri fajmoštru sem bil, pa se mi niso smejali	A
privezal s klinom in s trto. Le stojte, da vam	povem	eno, potlej boste spoznali, če sem jaz resničen	A
Slemenicah je zdaj, koj bo tukaj,« pravi Lovre. »Če	povem,	da imam svinec v sebi, mislim, da boš tiho	A
se bilo mogoče nikakor ogniti. Če naravnost	povem,	da sem bil pri desetem bratu tako dolgo, bode	A
vé kam, morda po majhnih opravkih? Tebi lahko	povem,	da mi je prav hudo, drugemu bi ne mogel.« »Ni	A
vam morem jaz povedati. Zakaj, da vam resnico	povem,	tudi jaz ne umem vašega očeta.« »Prosim, dajte	A
pisanje. Samo še svojo poslednjo voljo ti	povem.	Vse moje premoženje je tvoje, izvzemši hišo	A
ženin odganjal. Pa delaj, kakor hočeš, to ti	povem,	če boš trmo imela, trmo boš dobila v zakon.	A
ti pa, Domen, ostani malo tukaj, da ti nekaj	povem.	« Vsi se izmuzajo ven, toda neradi, ker je vsakega	A
pota od mize do vrat. »Domen, da ti naravnost	povem,	imel sem te rad, rajši ko vsakega hlapca, dokler	A
ko črna živina; zdaj ste me izgnali ko psa!	Povem	vam, ako bote gledali za menoj, pozabim, kdo	A
hiše spodil, lovit ga ne grem nikoli, rajši mu	povem,	naj se skriva.« »Jaz pa čem ravno tega z glave	A
da te zopet vzame. Zastran Anke ti pa skrivaj	povem	toliko, da jo boš lahko dobil po moji smrti	A
»Zakaj to vprašaš? Tega ti zdaj še ne	povem,	ne morem niti ne smem,« odgovori stara mati	A
iz mene spravil, kar vem. Da pa nekaj vem,	povem	ti kar naprvo, koga tukaj delaš.Sova je iz svojega	A
odpustil, zdaj ko nekoliko veš, je bolje, da ti vse	povem.	Imela bi jaz možiti se s Tihovim Matijem ‒ zdaj	A
dobro potlej. Izberi, katero hočeš, to ti pa	povem,	da gotovo bo zate najslabše, če ne storiš tako	A
ko kakovega fanta iz kmečke hiše.« »Tako ti	povem,	France,« odgovori župan, »ko bi nam ušel, nikdar	A
vas, sedaj pač! Tiho bodite o tem, kasneje vam	povem	več,« šepeče naglo »teta« s prosečim glasom	A
Meni tudi. Po pravici	povem,	da nisem šla rada.Ali včeraj ste se naši gospé	A
ni drugače, zavoljo nas vseh! Tiho, več vam	povem,	kadar bova sama; ne ustavljajte se nič, mora	A
škodo in odgovornost, torej molčite. Jaz vam	povem,	ne delajte si mene za sovražnika.«To je rekel	A
Ali sédite, spat se vam vendar ne mudi, da vam	povem!	« Lisec sede.	A
stari šegi, Lovšu pestnico okoli ušes založim in	povem,	da dobi on in njegov berač v glavo tako kroglo	A
vzrok hvaležen biti? Preklinjati bi smel in	povem	vam, da sem že mnogo.Tako je.	A
vsi vedo. Mogoče, da vi še ne, zato vam pa jaz	povem.	« Lisec hoče ugovarjati, a starec jezen pipo	A
tako dolgo, da jaz svoje misli zberem in ti vse	povem,	česar sedaj ne morem; prenaglo in nenavadno	A
A propos! Jaz vam po pravici	povem,	da mi bode nazadnje tudi čisto vseeno, če vas	A
vajen in je pričakoval same resnice? »To ti	povem	drugi pot,« reče ozbiljno. »A zakaj ne zdaj	A
povedal z željo, da jih nikomur, tudi tebi ne	povem.	Ali terjaš od mene, da besedo prelomim in da	A
pravzaprav godilo, naj v naslednjem bolj natanko	povem,	zvesto po vseh virih, kar se jih je dalo dobiti	A
mlekaric ne ogleduješ?« »Nekaj drugega; ne	povem	kaj.Le pojdi, pridem za teboj.«	A
stran in ti bom nagajal, da ne bo konca.« »	Povem	ti, če boš molčal.« »Tu je moja roka, saj se	A
ne bo nobeden Tirtlju o tem govoril, pa vam	povem.	« »Nobeden ne bo govoril.«	A
nosi, niste vsi nič prida, da vam iz oči v oči	povem.	Ali teto ima tukaj dekle moje, sestro moje rajnice	A
‒ vi! ‒ vrag vas poznaj! Ali hočete, da vam	povem,	kaj mislim, kdo ste?« »Dober prijatelj vaš sem	A
bo ta bolezen minila brez zdravnika. To ti pa	povem,	jaz vem, kaj se bere v cesarski postavi; jaz	A
proti tebi, da ni meni skazovati, ampak tebi.	Povem	ti zdaj obenem, da boš mojo hišo enkrat za vselej	A
opraviti; meniti se nimaš ž njo nič. Da ti tudi to	povem,	zdi se meni in še izmed služabnih ljudi v hiši	A
»Kdo mislil!« je šepetal Jernej. »	Povem	ti, Tone, da jaz nisem samo mislil, ampak sem	A
Star sem in ljudi poznam in vem, da ‒ samo tebi	povem	to besedo ‒ on bi najrajši videl, da bi Anica	A
nezmožnosti me naganja, da v prosti povesti	povem,	kar mi je razgrnila muza ‒ če ni do zdaj še	A
časa molčal, potem pa dejal: »Helena, Helena,	povem	ti naravnost, da nisem zadovoljen s tvojim obnašanjem	A
Ravno s tem si se izdala. Pa to ti	povem	in bodi preverjena, da se bom tudi držal tega	A
že me čaka druga nesreča. Ali da naravnost	povem,	ravno to, da se mi vse upira, spodbuja me, da	A
teh mestnih mačkov nas je bilo zasledilo in	povem	vam, da je bila reč bolj resna, kakor sem si	A
sodnik: »Najnaprvo, milostljivi gospod, naj	povem,	da sem tukaj kakor pooblaščenec, ki ne prosi	A
ravno tako moder, če ne bolj, ko vaš, naj vam	povem,	da nimamo vsi ljudje enakih misli o pravici	A
kolenih jih bom za zamero prosila, in če jim	povem,	kako ga ljubim, ne morejo me zametati, morajo	A
sitnosti imel, zakaj ‒ na uho in skrivaj vam	povem	‒ nocoj ga bo v kraj dejal, pod ključ.Haha!	A
zvezde ume?« »Daj mi dlan, prijatelj moj, in	povem	ti, kaj se ti je zgodilo in kaj se ti bo še	A
Zadnje besede zaničljivo zategne. »	Povem	ti torej, da gredó kranjski vitezi Frideriku	A
Ne bode ti dobro, ako si me prekanil, to ti	povem;	če zastonj prežimo tu nocoj, zatilnik tebi potipljem	A
Samol na to, »veliko žalega mi je napravil.	Povem	vam, da veste, zakaj smo obrzdali konjem gobce	A
zemljo izpodmaknila pod tvojimi nogami!« »Jaz ti	povem,	kako se lahko maščuješ nad mojim bratom, ki	A
vašega gospoda, naročeno mi je nekaj, da mu	povem.	« »Gospod ne pridejo dol, morate k njim, ali	A
sem bil že stisnil. Ta mi je naročil, naj vam	povem,	da pridete drevi dol pod skalo ‒ morate že vedeti	A
zasmehuje. »Kdo si ti?« smeje se Samol. »Čakaj,	povem	ti.Ti si peresce na veji: jaz pihnem, pa odletiš	A
je nagnal do tega dela; ime tega človeka ti	povem	na uho in, ako ne boš prosil za moje življenje	A
buče prineslo v to luknjo, to bo, da vam jaz	povem,	« pravi tisti, ki se je popred na gospodo hudoval	A
»O, ne boj se! Jaz le s teboj govorim, tebi	povem,	kakor mislim.Jaz se tudi ne dam povezati, to	A
mislim. Jaz se tudi ne dam povezati, to ti pa	povem,	da večera ne bomo dočakali živi in zdravi, to	A
sodnijsko bistroumnost pohvalim, naj namreč	povem,	kako je tekla v starem času sloveča pravda zastran	A
sveto obljubo storil in sem jo držal, da ti	povem,	a ne spodobi se mi o tem mnogo govoriti.Vendar	A
kadar te začne smrt tipati, in sem mislil,	povem	gospodu, kako je, naj store, kar hote, samo	A
»In kaj je on ... Anton ... rekel?« »Vse ti	povem,	on sam ti pove, kadar pride k nam, a do zdaj	A
Kaj so ti hudega storili?« »Kasneje vam	povem,	zdaj ne, pustite me,« reče Vida nekako razdražena	A
»Vi ne veste nič, nič, nego kar vam zdajle	povem:	pomorski razbojniki so me bili odpeljali, bila	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani