povem (801-900)

se je podal, široko posmehnil: »In še eno ti	povem,	Trlep: Po naši volji se bo v Stični zidal samostan	A
pred seboj in svedral misli. »Po pravici ti	povem,	glej, žal mi je, tebe bi bil moral poslati naprej	A
ti v bogastvu še do kolena nisem, pa vendar	povem	že zdajle, da se bova v Trstu ločila.« »Ločila	A
»To pa to. Le stoj, da	povem!	‒ Možje so prisopihali domov in strahóma povedali	A
/ per grad, je modro zamolčal, češ, tudi to	povem	še zmerom lahko, izgovorjene besede pa ne ujamem	A
in mu zapretila: »Menih hoče, podam se. Ali	povem	ti, da te raztolčem v sončni prah, če se mi	A
povedal, kaj je resnica. Za obutev in obleko pa	povem	jaz, da bom na jésen podajačem dal vse novó	A
to delo,« je opat dejal nato. »Po pravici vam	povem,	vaše delo pomeni veliko pomoč za samostan; vendar	A
marsikatero!« se je Henrik hvalil. »In po pravici	povem,	prav všeč mi je bil, znal je živeti.« »Volfrad	A
je smehljal in pravil: »Glej, po pravici ti	povem,	da so mi tile menihi že močno všeč.« »Res?	A
kar bi ti naročil!« »Resnično, resnično vam	povem,	silni gospod vojvoda, včeraj je bilo, kar je	A
zastrašenih oči. »Na grad pa le moram, da	povem	o Trlepu, kar je treba!« »In ne spotikaj se	A
misliš pa še na Živko!« »Še pikaš me, če ti	povem,	kaj mi ni všeč?« je zarežal. »Samo Ema mi je	A
povedal, da se za brata nikar ne bojte.« »Da	povem	po pravici, za brata se res ne bojim več takó	A
zakesnim preveč,« je spotoma mislil; »očetu, kajpa,	povem	po pravici, kam sem še skočil, pa bo dobro.	A
prinesel. »Pljuskarica me je poslala, da ti	povem	tole,« je hitel: »Stiški opat je onda v Šentvidu	A
»Zdrav ko hren. Pa saj ti sam lehko	povem.	Čemu sprašuješ mene?«	A
jedjo in pijačo. »Ker si tako dobrih rok, ti jo	povem	še kar gorko,« je blebetal in lagal, kako je	A
grmičja, ki se je pobešalo na pot. »Pa še to ti	povem,	Francè,« je Poberè postal in ga možato pogledal	A
le se, samo povedati moraš.« »Ker moram, pa	povem,	« je Francè skoraj zavpil: »Oče, samo zvem naj	A
Za te krščanske besede, vedečni Tone, ti rad	povem,	da se Poloni vse noči sanja o tebi, podnevi	A
tiho pravila. »Valpet pa rohni nad menoj, naj	povem,	kam jo je Jurko res ubral.« »Le stoj	A
poženite!« »Premilostni gospod grof, ponižno	povem,	da sem gaj že podil, pa dedec ni tak, kakršni	A
če bo treba, do cesarja sam, da mu naravnost	povem,	kako se izpolnjujejo njegove postave.«	A
opat zdaj vedel za trdno. »In tako vam tudi	povem,	da Tone pojde na Slabetovino, Francè pa vzame	A
»Nisi, še se napihuješ.« »No,	povem	pa drugič, če ne počim prej!« je Trlep uporno	A
pogubi Pljuskarica.« »Moško bo, če ji po pravici	povem	, kako je bilo.« »Huda bo, prebito bo	A
pokimal, ko ga je vprašujé pogledala. »Ali pa	povem	kar jaz, saj vse na drobno vem, kaj ti je brata	A
Pametno bi storil, če bi me ubogal; tako ti	povem,	vidiš.« »Počakaj še malo, pa mi boš moral tudi	A
zapihal skozi stisnjene zobe: »Samo toliko ti	povem,	punčara: če misliš, da bi se norčevala z menoj	A
stran 125 . / »Pusti me, drugače skočim in	povem	sredi vasi, zakaj noriš!Starec, gnusni!«	A
Na zemljo se vrni!« »Karkoli	povem,	ti je preveč!« »Ostani človek kakor si bila	A
Primskovem me je prestregel in mi velel, naj vam	povem,	da bi za kak čas rad prišel pod vašo streho	A
važno pravil novice od ondod. »In še táko vam	povem,	« je vpil iz vina, ki ga je z gosti pil že dva	A
to pa res ni kar tako ... Kdor hoče, na uho mu	povem,	pač tukaj reči ne smem ...«	A
Trlep je gledal v tla. »Naj ti	povem	že zdaj,« je gospodar velel silnemu Kopiču,	A
Umolknila sta in se zamislila. »Kaj naj	povem	Šumbrežanu?« je grof potlej vprašal. »Da bodi	A
se je obrnil v opata, »naj vam, pater opat,	povem,	da se brž brž kam zaklonite.« Pater opat se	A
bušil k véšči. »Ti, baba,« je renčal vanjo, »	povem	ti enkrat, vedi za zmerom: Če boš še kaj nad	A
tiščal. »Vse nesreče boste krivi le vi, tako vam	povem!	Turki so že v deželi.«	A
mož odločil za stražo.« »Pohvali te, ko mu	povem,	da gosposka že ve za vaš domenek.« »Ve?« se	A
pa te ne pogledam nikoli več!« »Kaj naj ti	povem?	« »Katera je sila, ki bi ukrivila našega očeta	A
desetemu bratu in tistima, ki sta z njim.« »In naj	povem,	kaj je bilo pri nas to jutro?« je Janez rdel	A
nenadoma vprašal. »Ne vem dosti; a kar vem, ne	povem,	ne morem izdajati tlačanov.« »Vedel sem, da	A
»Vedel sem, da mi odgovoriš tako.« »	Povem	le, da se vam ni bati nič, ker niste, kakršni	A
jo je dražil. »No, le stoj, tvojemu pa že	povem,	kako rada si mi odprla, ko sem sleparil pri	A
prevejanec skrivnostno sukal okoli tepke, »saj ti	povem	precej.« »Poberi se mi, sicer vzamem v roke	A
tega tebi?« je Štepič zardel. »O Janezu ti	povem,	da ves gori in nori za njo.Ančka ve to.	A
zgrozil in prekrižal. »Grof mi je velel, naj vam	povem,	kaj se je godilo pri nas,« je sel še pravil	A
se je grof čudil. »Ne zamerite, tudi tega ne	povem,	ne smem.« »Nekaj bi te prosil,« je grof rekel	A
žarek sreče.« »In vendar vam, gospod grof,	povem	še, da bi bil srečen tudi jaz, če bi račili	A
dolini; pa nič! Kar pusto mi je bilo, po pravici	povem,	ženine besede so mi sedele v ušesih, zajca pa	A
Krškem dobila v pest!« »Izpustite me, pa vam	povem	vse!« se je prestrašeni ogleduh oglasil. »Kdo	A
molčali tja do Vira. »Kako vesela bo Ančka, ko ji	povem!	« je Štepič pestoval vesele, lepe misli. »Prekanjensk	A
Ali me razumeš?« »Po besedi tako	povem,	oče Trlep, nič ne pozabim.« »In še povej Miklavu	A
ko sta legla. »Miklav mi je velel, naj ti	povem	lepo na samem, da vsaj ti pridi med Posavce	A
Prav, že prav,« je berač šepetal, »vse tako	povem	Miklavu, le brez skrbi bodi!« Berač, truden	A
gosposkega hlapca. »Govorim samo z vami in rad	povem,	da je dober tisoč te nadloge zdaj v Ljubljani	A
odjahal v Ljubljano. »Ali bo oče gledal, ko mu	povem,	kakšna zapravljivka je tale Levkarda!« se je	A
»Prav. A že zdaj vam	povem,	da mu s temle čekanom razbijem betico, kdor	A
ki je pri mizi stregel, »da mu vpričo vseh	povem,	kar mu gre.« Hišnik pride, Avguštin	A
Gospod, zakaj sem tako kmalu nazaj prišel, vam ne	povem	drugače kakor skrivaj, da noben človek ne bo	A
prijatelj in dobrotnik, kakor veš. Naravnost ti	povem,	zato, ker ti dobro hočem, ne daj nevoščljivosti	A
njim, kadar bom hotela. Zdaj pa vam naravnost	povem,	da ga nočem iz dveh vzrokov:Prvič zato, ker	A
je od deželske pravice tudi naročeno, naj ti	povem,	da ti ne bodo roke odsekali, če svojo pregreho	A
usmilite se me, uhajalec sem, hudo se mi je godilo;	povem	po pravici.« Gospodar barke se hitro	A
zvesto ravnal. Če boš pa kaj napak delal, ti	povem,	da boš čutil težo moje srditosti.«S tem je šel	A
kolišču Brkatega Soma. »Le kaj poreče, ko mu	povem,	in kaj ukrene?« Kodrolaska je počakala Ostrorogega	A
Si se le zrajtal. No, če bi rad vedel, ti pa	povem.	«Jelen je govoril bolj zato, da bi drugi slišali	A
Kaj pa ti buriš po naših vodah?« »Ti koj	povem,	ko pridem bliže.«Neokretnega glas je bil čudno	A
in rekel Ostrorogemu: »Pogovorimo se lahko.	Povem	pa naprej, da je Sinjeoka Kodrolaska, hči Brkatega	A
Zakaj?« je brž hotel vedeti Jelen. »Jaz ti vse	povem.	Vsako besedico, ki jo ujamem iz razgovora med	A
»Sem ti. Dal sem besedo, da nikomur ne	povem,	in sem jo držal.Nisem verolomec, kakor so Turovci	A
Res ne vem,« je odkimal Ostrorogi. »Ti pa jaz	povem.	Sinjeoka bo postala mati.«	A
poslušala na kolišču Turovcev pod Plešivco. In ti	povem,	da si bo Košata Jelka vse prizadevala, da ujame	A
preceniti, oče,« se je branil Lisjak. »Ti pa jaz	povem,	« je zadovoljno položil Jelen roko na ramo mladca	A
stran 89 . / »Za sedaj je bolj prav, da ne	povem	njenega imena.« Presukani je pričel zlagati	A
Svoj kožuh vzemi in odidi spat k ženskam.	Povem	ti pa, ‒« Jelen se je zravnal in dvignil pest	A
Pa ostani suha veja na deblu rodu. Samo to ti	povem,	da Kalino neusmiljeno napodim v močvirje, če	A
uglednega rodu, samo Pisane Tulpe ne.« »Mu	povem	ob priliki,« je bolj dahnila kakor rekla prestrašena	A
se je beseda zataknila, »mi je ukazal, naj ti	povem,	da si moraš pred mano vzeti za prvo ženo mladenko	A
»Zavoljo mene. Samo to ti	povem,	da mi Kaline ne pripelješ nikoli za drugo ženo	A
dodal: »Morda pa le pojdemo. Vama še nocoj	povem.	« Ponirek in Brlez sta odšla v kočo k materi	A
»Prav! Pa še to ti	povem.	Otimali ti je ne bomo.	A
»Ne razsrdi se, gospodar, če ti naravnost	povem.	«Jezerna je hotela Ostrorogega vsaj malo pripraviti	A
pogovore lovi.« »In ti boš večkrat prišel, da ti	povem,	kar bom videla in slišala,« se je spet razveselila	A
Le počakaj.	Povem	gospodarju, kako si hudobna, pa te nažene v	A
če ne bo šlo drugače, me ugrabiš. Ti že še	povem.	« Oprezni je sprevidel, da ima Zvesta prav.	A
nepokoren. Rekel je: »Ti si grd človek, Jošt, da ti	povem,	če imaš prav dobro vino, bog ti pomagaj!Grd	A
po strani pogledoval: »Resnično, resnično vam	povem,	prijatelji moji, ko bi nas eden mogel vse rokovnjače	A
kakor da bi nobenega drugega ne bilo. Tako ti	povem,	ljubi moj prijatelj Rajtguzen.Pa sem se usedi	A
ali mene bi pa tudi živega ne zapirali, to ti	povem.	Če sam Bonapart Napolijon pome pride, ne spravi	A
novi gospodov grofov pristavnik Poljak; njemu	povem,	da sem dva rokovnjača našel, on naj potlej naznani	A
ali ne dobodo, samo da meni denar dajo, ko jim	povem,	da je ta naš Nande, ki je Paleževino kupil,	A
ne bil pričakoval. Oprostite mi, da naravnost	povem,	jaz mislim, da pogumni možje moramo ...«	A
pa zanimlje zvedeti, od kod imam te novosti,	povem	vam lahko: Basaj sam mi je pravil!« Tajnik je	A
kmalu tu biti in potem ne čakam trenutka več in	povem	svoje; francoski oficirji tudi ne ljubijo posebno	A
in zato o njem nisem hotel nikdar govoriti.	Povem	ti o priliki, kaj je ž njim.Kje je zdaj, tega	A
nesli v mrtvašnico! Oh, gospod, veste, kaj vam	povem,	nikar še vi dihurja rokovnjaškega ne lovite	A
smehljaje zavrne ter deje: »Bolje bode, ako ti jaz	povem	vse; s Štefanom o tej stvari tudi nisva enakih	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani