pes (201-300)

Bog ve: žlahta se večkrat najhuje sovraži, in	pes	pa volk sta brata, in menda ga ta zato sovraži	A
brata, in menda ga ta zato sovraži, ker se je	pes	udomačil in svojemu rodu izvrgel.« Veliko je	A
nam ta žival nič hudega ne stori.« »Volk in	pes	se malo razlikujeta,« meni oni gospod. »Ali	A
vam, je volk, in vi streljate; drugače je pa	pes.	« »Torej mislite, da se bo volk koga lotil, če	A
dejal Tone in pogladil psička. »No, lep ta	pes	res ni,« je dejala Jerica. Toneta je bolelo	A
smrtjo je udaril ubogega Judeža po hrbtu, da je	pes	zacvilil in začel grozno tuliti. Gašper je zginil	A
zakaj si šel od doma, zakaj me nisi poslušal!«	Pes	ga je milo gledal, mu lizal roko in ječal; potem	A
Miha!« je zaklical zamolklo. »Morebiti je kak	pes,	ki išče kosti,« je mirila Jerica ‒ »Tat menda	A
vestneje vršiti. Bric je ugovarjal, češ da še	pes	čuti, kdaj se pregreši; kako prihuljeno pa se	A
popadati za besede. Tetrev, ki je razumel, kam	pes	taco moli, se je ponudil za posredovavca. Obrnil	A
zakričal Ivan in se zganil, kakor da bi ga bil	pes	ugriznil.»Dve spominski plošči!	A
zlobo, da je vsak bravec takoj spoznal, kam	pes	taco moli! »Premaguj se, drži se prijazno!«	A
trije konji, par volov, dve mački in največji	pes	v vasi; posebnosti pa so včasih mučne; mati	A
stekel ‒ tako se govori, stekel, od tod stekel	pes	‒ jaz za tujski promet?Ali me niso izvolili	A
obrazom pred oči. »Kaj pomeni to, prekleti	pes?	« zarohni nanj grof, ki mu je kri napela žile	A
na žilo potipati, Jurij pa, ki ni vedel, kam	pes	taco moli, pritrjeval je vsemu.Po končani službi	A
ovir pridemo iz mesta, le včasih bi se bil kak	pes	rad trdnote Šnakšnepskovskove suknje prepričal	A
utripalo. Na njegovo vpitje kmalu priskače velik	pes	in za njim se prikaže ženska z mehom moke na	A
ramami. »Kaj je Matizelj? Zlodej vedi, kje ga	pes	drži!Pojdite ga iskat!« reče župan fantalinom	A
poprej. Žaba se greje rada na soncu, sedi kakor	pes	na zadnjih nogah in gleda z neko neumno ošabnostjo	A
je slišal, ga je zazeblo pri srcu. Tako tuli	pes,	ko čuti smrt v bližini ali pa hoče opozoriti	A
Štefan je odprl vrata, da bi ga spustil v sobo.	Pes	se ni premaknil.Na pragu je stal, stegoval vrat	A
‒Hektor, beži proč, ‒ mu je ukazal Štefan.	Pes	se ni zganil.Še bolj žalostno je zacvilil.	A
v njih skritega ne najde ne Bog ne človek ne	pes!	Samo, potem je treba to čimprej napraviti, pa	A
vseh v Lacki romi. Kajti: ni se zaganjala kot	pes,	ni vreščala kot kokoš, ni se hlinila kot mačka	A
je pljuval Pišti. Prav pri vsaki hiši je	pes.	Večja je hiša, večji je pes.	A
pri vsaki hiši je pes. Večja je hiša, večji je	pes.	Ja! je pljunil tudi Halgato.	A
bo jutri delal. Ni čudo, da je potem tak ko	pes,	ki je v lasni rep ugriznil: renči, bevska in	A
mrzlo vodo polival, pa ne bi zaleglo. Kakor	pes	je vohljal po nevidni sledi, tolkel s polico	A
si dober z Bogom. Ne bi se zdaj gledala kakor	pes	in mačka.Ne bi le tuhtala, kako bova drug drugega	A
mnogi prepričani, kak šolan in dragi gosposki	pes,	je pomenljivo povzdignil glas in me po ptičje	A
in si je z zapestjem pomel med očmi. Ali je	pes	res pes in ali je človek človek? je počasi in	A
z zapestjem pomel med očmi. Ali je pes res	pes	in ali je človek človek? je počasi in nezanesljivo	A
sem to na svoja ušesa slišal, in naj se vam ta	pes	poščije v ušesa, če niste tudi vsi vi prav dobro	A
v roko. V zahvalo pa jih je potem zmeraj kak	pes	ogrizel, policija pa jih je preganjala po kuruziščih	A
kamnu. Tiščalo me je zaradi Lajke, ki ni bila	pes,	temveč zmeraj samo velik pasji otrok, še bolj	A
spremljevalec, pred vrati knjižnice zleknjen	pes,	je ob ropotu ključev le malo prezasukal oči	A
nerodne glave vodi za povodec, pred njima baca	pes,	pod drevjem natovarja vreče, medtem ko se konj	A
zajaskajo kokoši, ali nadodajo goveda, ali bavkne	pes,	na pse se zaneseš, vedno so bili na tvoji strani	A
na teh plankah. Nenadoma se je pojavil velik	pes	pred oglasno desko, ali je prispel pred Tjažem	A
se ni drznil, da bi je ne prenašal, dokler je	pes	s svojim mrzlim nosom dregal v mošnjo in jo	A
jo spravljal v nered, oddahnil se je, ko je	pes	začel duhati deske, obduhal je vse planke, izbiral	A
debelih črkah in rohnel po papirju, medtem ko je	pes	stal na treh nogah in molil Tjažu jezik.Tjaž	A
in bobnečega curka razumel. Nenadoma se je	pes	prestopil, torej premenjal nogo in spustil ostali	A
poklical k sebi, ga vzel za svojega, hodi za menoj,	pes	bi ga takoj ubogal, dva brezdomca bi skupno	A
zemlji, a jaz ga nimam, da bi nanj palico oprl.	Pes	in mačka, lisica in volk, sova in jastreb, vse	A
imaš, zdaj ga nimaš, kakor tisti prigovor: ‘	Pes	in izgaga sta šla v Rim; pes je prišel, izgage	A
tisti prigovor: ‘Pes in izgaga sta šla v Rim;	pes	je prišel, izgage ni.’ Morebiti nismo tega že	A
Tako bodi, možje! Ni	pes,	da ga ne bi ustavila, ako bi se morebiti res	A
In oni, ki se nahaja v čredi in ni pastir,	pes	pa noče biti, mora ravnati oprezno, da izhaja	A
sosednje sobe Bierkopfov hreščeči glas: »Sit	pes	tudi na zvezde laja.Hahaha!«	A
je bežal v dežju. Poleg njega je tekel velik	pes.	‚To je Heugeigen, kobila nadporočnika Buzduge	A
« ‒ ter ga z nogo odrinil v stran. Poslušni	pes	je povohal Vilarjevo bedro, menda zato, da bi	A
»Jaz nisem nič, prav nič.	Pes	sem na verigi, pes, ki je zvest do kosti kakor	A
Jaz nisem nič, prav nič. Pes sem na verigi,	pes,	ki je zvest do kosti kakor le oni moj šejk.	A
velik zalogaj kruha ter pricurknil konjaka.	Pes	je iz kota nepremično zrl vanj.Vsak pasji ljubitelj	A
apport!« je viknil ter vrgel kost po tratini.	Pes	je skočil v gosto deževje za njo in v hipu jo	A
/ stran 223 . / Glejte, kako pazen je moj	pes;	on dobro ve, kdo je naš sovražnik.Pokažem vam	A
tisti hip je viknil: »Pozor, šejk ‒ sovražnik!«	Pes	je priskočil in se zavrtel krog svojega gospodarja	A
Jovico. Milošević je otepaval z nogama, ko ga je	pes	zagrabil za čakšire, suval je v napadalčev gobec	A
šejče, drugikrat zmagaš zopet ti na vsej črti.«	Pes	se je, tiho cvileč, kakor bi vse razumel, umiljeno	A
Jeli, šejče, da je tako?«	Pes,	ki je s povešenim repom otožno capal kraj poti	A
ter rekel: »Dober handžija, dober gost, slab	pes,	slaba kost.Daj, da se poživim, ker utrudil sem	A
Najrajši bi si vzel ves pridelek. Grize kakor	pes,	dasi je majhen kakor močerad. Hrom je in vedno	A
okraju med Savo, Drino in Krivajo ‒ požigalec,	pes,	morilec,« je odgovoril Bobojedac.Vzel je konvico	A
v siru in gozdar se oblizuje krog nas kakor	pes	okoli vrele kaše.Veste, zato mu gre, da bi ne	A
Napravil je velik ovinek. Veste, to je	pes,	kakršnega ni več pod božjim solncem. Birkov	A
pri nas in ni. Oblizuje se krog gospode kakor	pes	krog mesnice.Pravijo, da je bogato plačan zato	A
republika, kaj se kuha na Balkanu, vedel, kam	pes	taco moli, če nam Bismark obeta zvestobo, vedel	A
je ona rodila gola kakor repa. Golih kosti še	pes	noče, kaj bi jih maral stari Brnjavčić.« ‚Krepko	A
stran 386 . / dan. Grozna zločinstva uganja	pes	Atif Sarajlija; tudi, smrt Pavla Drljače in	A
petelini. In zapomni si: beg je ukazal psu,	pes	repu, rep dlaki, dlaka je vedno na tlaki.«Po	A
Torej baš tisti dan! Turški	pes	je nesel orožje iz skrivališča, da ga podtakne	A
samopalov in streliva in tu je za peklo dozoreli	pes	vzel, kar mi je podtaknil.«Možaka sta posvetila	A
Bošnjaka!« je hvalil Buzduga. »Pa pravijo, da	pes	laja na poštenjaka in na lopova,« je rekel Bajić	A
že dobro ‒ prijateljček, prijateljček,« ‒ in	pes	se je pomiril.Njegov gospodar pa je nadaljeval	A
ledenim srcem, močno pestjo, še večji sledni	pes,	in na tvoje mesto hitro pride drug inženir,	A
našel svojega gospodarja. »Vraga, ali ima ta	pes	človeško dušo, da je slutil nevarnost?« se je	A
in veličastno. »Človeku se samo dozdeva, a	pes	natanko ve, kje je prijatelj, kje je sovražnik	A
soprogo svojega tovariša, čeprav nižjega po činu.	Pes	je, in naj bo stokrat načelnik.Uradniški stan	A
daj mi še za kašo! Naj ne lajam zastonj kakor	pes!	Za polovico sem starejši od tebe ‒« »Vem, Ante	A
»Kar v hlev ga postavite! Ne	pes	ne hajduk ne ostaneta ob takšnem vremenu pod	A
ga je dregnil v bok. . / . / stran 787 . / »	Pes	laja, pa tudi preneha,« se je obregnil nanj	A
Naša soba je bila pozimi mrzla, da bi jo	pes	oblajal, no za sveti večer smo si preskrbeli	A
pri častniških konjih, je za durmi zarenčal	pes	Amor, kakor bi nama hotel sporočiti, da zvesto	A
skokoma vstal in zarožljal s sabljo, nakar je	pes	žalostno zalajal.»Molči, mrha kosmata, da ti	A
Tudi midva hočeva imeti mir ponoči. Še	pes	ga ima rad, a človek ga nima, človek ga nima	A
čeprav me je po vsem životu bolelo in skelelo.	Pes	je prestrašen zatulil.Matiček je stal pred menoj	A
sunil s sabljo v duri, da so zašklepetale.	Pes	se je s prednjima šapama vzpel po njih ter se	A
»Nič ne počneva, gospod mojster.	Pes	je sit pa laja.Ko bi mene kdo nasitil, bi morda	A
mene kdo nasitil, bi morda tudi zalajal. Sit	pes	še na zvezdo laja, pravi pregovor,« je prešerno	A
čepi v zaporu z molkom na roki in nogi. In	pes	spada ponoči v konjušnico, če ni gospodarja	A
tukaj. Vse sva mu razložila kako in kaj in da	pes	ne da miru, ker se mu toži po gospodarju.Še	A
»Jutri ob enajstih pa oba k raportu! In	pes	tudi!Gospod kapetan vam že pokažejo!«	A
»Čakaj! Beseda besedo prinese,	pes	pa kost ‒ pravijo.« To so trudi in napori s	A
erazumljive besede! Vi se vedete pri tej stvari kakor	pes	pri vreli kaši, ko je ne more načeti.Berite	A
Je bil oni medved, mrcina kosmata, graščakov	pes!	Pa so Butalci dejali: »Mi ga nismo!	A
žabjega rodu: veveveveveve; v daljavi zateguje	pes,	ponoči mu je vse drugačen glas nego podnevi	A
brezdušnik; takih mu je metal v zobe, da jih ne bi	pes	povohal na maslu; še mu je opsoval otca in majko	A
je otroka zakopala v hlevu, pa ga je izgrebel	pes.	Pravijo, da ima od poprej tudi že enega na vesti	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani