Tudi midva hočeva imeti mir ponoči. Še pes ga ima rad, a človek ga nima, človek ga nima,« je mehko in prepričevalno odgovoril Matiček, segel z roko pod Barbino bradico, pridvignil njeno okroglo glavo ter se zazrl vanjo. Deklica je zardela, ker spodobilo se je pokazati nekaj sramežljivosti zaradi mene, ki sem, ubogemu Lazarju podoben, slonel na stopnicah.