pes (501-600)

Peter, »tak zini, kaj mislite! Kakor potepen	pes	se potikam po vseh grapah in črčah pa dopovedujem	A
je medtem begal pod streho in vpil: »Kje si,	pes?	Ali boš še grizel?«	A
Preganjavci so mu za petami. Kakor lovski	pes	divja Skoračnikar, skače, ujame begunca za srajco	A
»Naš ni bil. Še	pes	se sme braniti, če ga ubijajo.Že vidim, da govoriš	A
priči je postal birič črn ko oglje pa kakor	pes	je začel lajati.Arnac je vse narisal, snope	A
Obstal sem kakor okamnel. Če je	pes	opazil goloba, potem je lahko po njem.Sam sem	A
lahko prepodil. Edino upanje je bilo, da je	pes	skočil kar tako po ulicah navzdol... Beločope	A
staro mačko, je na Senožetih raztrgal potepuški	pes.	Tako je morala njena hči čez noč prevzeti njeno	A
Moste in Komenda sta se imeli radi kakor	pes	in jež, odkar smo pomnili drug drugega.Olje	A
Mojstrančani, ki se včasih radi gledajo z Dovžani kot	pes	in mačka, so svojim zgornjim sosedom radi nagajali	A
Hieronimus Corvus ječi kakor zajec, če ga	pes	ujame. Deodatus Bos pa vsakemu sodniku poljubi	A
izmed zob, nič drugega kakor kratka besedica:	pes!	Knez je prihitel do vrat, ki mu jih je ravno	A
bil tepen, to še veš. Jesti mi niso pustili in	pes	sem jim bil.Plačal pa sem vse pošteno.	A
v znamenje, kako je nekdaj turški krvoločni	pes	brezuspešno naskakoval krščansko to mesto!	A
konjevem trebuhu. Tik njega je skakal velik kodrast	pes	ter se metal kvišku proti klobuku v gospodarjevi	A
Sedaj nimam čase zate!« In	pes	jo je v hipu pobral k steni, v kot, ter z bistrimi	A
iz jezdarnice. Okrog njega pa je napravljal	pes	Seladon mogočne skoke ter glasno lajal.Mladi	A
bilo čuti človeka! Samo tam v kotu je lajal	pes	ob verigi ter se zaganjal proti prišlecema.	A
se ni prikazal nikdo. Šele potem, ko se je	pes	znova pognal ob svoji verigi ter nekolikokrat	A
renčiš spodaj, prekleta pasja dlaka!« In ko je	pes	še vedno tulil, začuli so se težki koraki zgoraj	A
glasno zakikirikajo in tam nekje se zaleti velik	pes	ob verigi, pogleda proti nebu in zalaja iz vsega	A
opazovala sta prišleca z največjo radovednostjo;	pes	pa je otresal z verigo in kuretina je čebljala	A
spehali so ga na plan pred hlevom, kjer ga je	pes	ob verigi sprejel z glasnim lajanjem.Melanholično	A
aristokratskih dvorcih. Od nekod je pridrl črn	pes	in skakal okrog grofa, a ni si upal zalajati	A
kakor bi kdo hodil po šumi. Nekje je lajal	pes,	in na vasi se je razlegalo petje, kar je zamolklo	A
moremo puščati, da bi poginil na mrazu kakor	pes!	« »Veste kaj,« pravi nato Malec, »nesimo ga na	A
Tam pri hlevu je ležal na verigi priklenjen	pes.	Ali bil je tako star, da še vstal ni, ko sta	A
dvoriščnem vhodu pa star in brez dvombe že tudi slep	pes,	ki še vstal ni, ko je stopala tujka mimo njega	A
beneški dukati so Ocepkovo grdo razkačili. »Ti	pes	ti!« je vpila.»Ti lajaš name, ko ti vendar nisem	A
ko ti vendar nisem nič naredila! Ti garjavi	pes	ti!Stara sem, pa upam, da vendar še doživim	A
pameti in boljšo glavo, visel na tebi, kakor visi	pes	na svojem gospodarju.Zadovoljen sem bil, da	A
se je zatogotil: »Ti bom že ohladil kri, ti	pes,	ti!« Zbrala se je velika množica okrog mene	A
imenitnega, da se mi je studil kakor garjav	pes,	če skače v človeka. »Da pride sedaj izpraševanje	A
je kričal, »da je moral ravno mene zadeti ta	pes!	Madonna santa, zadel me je do živega!«	A
opazil ničesar, nego leno je spal, kakor spi	pes	na soncu.Ali to vendar ni bilo mogoče!	A
sam v gonji in se bleda smrt kakor razljučen	pes	podi za menoj.l Tedaj vstopi stari Konrad, kanonikov	A
rekel, da ubijat ne pojdem!« »Da, že vidim:	pes	in zajec ‒ oba tečeta, pa vsak z drugo mislijo	A
ob ves pogum bi spravili človeka!« »Če star	pes	laja, brž poglej, kaj je!« Razumel je, da ga	A
naj bi že bilo, saj tlačan je kakor vol ali	pes:	če ga ne tepeš, ni zanič; ali da se ga je dotaknil	A
Hartvik je bil ves zbegan in oplašen, kakor	pes	v cerkvi, in je poniglavo šel.Precej za njim	A
ni, si jih je izmišljal in se lagal, kakor bi	pes	tekel.Posebno rad je pel, pa glas mu je bil	A
pa bi bil pravi starec!« Zunaj je zavijal	pes,	cvilil in praskal po vežnih vratih.	A
Kar ti je čudno, kakor pod zemljo, zabobnelo,	pes	je strahoma odskočil in zatulil, svet se je	A
še kašljati si ne upa. Pod noge se mu zakadi	pes;	komaj se ga ubrani z natičem, ki si ga naglo	A
prepregli nebo, in je sijalo na spečo vas.	Pes	je skočil iz listja in je zategnjeno zalajal	A
otrok. Vas je še spala, nihče ga ni videl, le	pes	se mu je zapletal pod noge in se ni dal odpoditi	A
planile iz zvonika in so se dvignile v višave.	Pes	se je vdano tresel ob gospodarju in ga je kihajoče	A
rogati vrag, da ne bi bilo res nič uspeha!«	Pes	mu je položil prednji nogi na kolena, glavo	A
očnostjo je popadel svoj kovčeg in se naglo obrnil.	Pes	je nekaj časa skakal ob njem in veselo mahal	A
je valpet?« je gospod Ambrož povzemal. »O,	pes,	pravi pes, ki popada, ščuvaj ga ali ne!Tlačani	A
je gospod Ambrož povzemal. »O, pes, pravi	pes,	ki popada, ščuvaj ga ali ne!Tlačani se ga bojijo	A
pravi; cesar da hoče tako.« »In valpet, ta	pes,	res dan za dnem rohni po vasi in pobira zdaj	A
86 . / »Na očeh ti vidim, da se lažeš, kakor	pes	teče,« ga je pater dalje pestil.»In zdaj se	A
in se suho smehljal sam vase: »Ne bom ti več	pes,	da bi gonil tlačane!«Mislil je Šumbrežana, še	A
Da bi le ostal tak!« »Valpet ‒	pes	‒ je postal človek?« se je gospod Ambrož čudil	A
se moramo udariti vsi, ali pa nas bo konec.	Pes	ima zobe, mačka kremplje, da se brani.A mi imamo	A
»E, naj bo, kdor hoče.	Pes	in mačka, volk in jagnje, kragulj in škrjanec	A
je pokonci sedel zajec, velik kakor srednji	pes,	in me gledal ... gledal ... « »Jejhata ‒!Kaj pa	A
zatulili. »In ti si tisti njegov popadljivi	pes!	« je priskočil podčetrtski tlačan in ga s čekanom	A
previdnost pod drevesom hvali, priteče kodrast	pes	tudi pod drevo v senco in se zraven Janeza uleže	A
se zraven Janeza uleže. Janez zagleda, da je	pes	nekaj rdečega v gobcu prinesel.Janez psa hitro	A
je bil našel mošnjico z denarji, katero mu je	pes	v gobcu prinesel.Tisto drevo je imenoval drevo	A
Kodrolaski in naj jo varuje, mu je naročal.	Pes	je porepkal, kakor bi res vse razumel. Luna	A
vedno zginil. Kakor bi se belega bobra bal tudi	pes,	je Bevsk ležal na dnu drevaka in podrhteval	A
sebe in njo. Pa se je Sinjeoki sanjalo, da je	pes	planil pokonci, stekel iz koče in začel lajati	A
Nekdo se plazi okrog koče. Domač človek bo, ko	pes	ne zalaja in lega spet nazaj.Kaj, če ‒. Kodrolaska	A
Veselo ga je pozdravljal Bevsk.	Pes	je ves dan sameval in ga je pričelo postajati	A
njima, pa ga je Jelen spodil nazaj na skalo.	Pes	je žalostno cvilil, ko ni smel z gospodarjem	A
kakor da bi še poleg mrtve zverine ne bil rad.	Pes	je porepkal s košatim repom in brž obliznil	A
medveda, se je s podvitim repom prikradel Karpov	pes	Čef.Oprezno je povohal ubito zver in glasno	A
»Šu!« ga je zapodil Nosati Los.	Pes	je odskočil.Izmed gruče mladcev se je pa odtrgal	A
Vsi so se glasno zasmejali.	Pes	se je pa urno pobral in stekel proti Karpu.	A
zakričal, da se je razleglo daleč na jezero: »	Pes	smrdljivi!« Ostrorogi se še ni utegnil ozreti	A
upošteval. Pa ga je naskrivaj kakor vdan in zvest	pes	dregnil v stegno Pegavec. Jelen se je ozrl.	A
poskakoval in repkal in veselo lajal Bevsk.	Pes	je prvi poskočil v drevak.Za njim Kodrolaska	A
drugega kazalo, kakor da je šla gledat, nad kom	pes	laja. Dež je samo še narahlo pršil.	A
Samo ‒. Tudi Ostrorogi je opazil, kam	pes	taco moli.Po eni strani mu je bilo prav, po	A
pristajni most lajal za njima, kakor bi tudi	pes	ugovarjal, zakaj ga ne marata s sabo.Sinjeoka	A
kakor je Jezerna.« Sulec je pokazal zobe kakor	pes,	preden misli popasti. Razdraženo je bevsnil	A
Mladec se je navidezno potepeno kakor ozmerjan	pes	odvlekel na delo, katerega se je pa spet samo	A
navzdol in grede cvileče kričal kakor preganjan	pes:	»Nisem nalašč, nisem nalašč, nisem nalašč.«	A
Otroci.	Pes	se jim smili.Kaj pa nje same lahko doleti, pa	A
Sinjeoko Kodrolasko, je bil kakor popadljiv	pes.	Samo renčal in revskal je.	A
Riba se je pognala iz vode.	Pes	se za to še zmenil ni.Mirno je ležal ob nogah	A
pljusk, je plivkala voda za lučaj kamna daleč.	Pes	je zarenčal in začel vohljati.Veter mu je prinesel	A
trebuhih splazila na kraj mostišča. Le kaj ima	pes?	»Pssst. Bevsk tiho!«Navihanec je pridušeno umiril	A
Za njim so drveli Udarni in njegovi mladci. »	Pes	smrdljivi!« Ostrorogi je pobesnel.	A
Brkatega Soma, Dolgobradi Kozel? Aha, že gre.	Pes	Hlastan se mu nekaj upira, kakor bi vedel, da	A
Kozel pa ni hotel z njim grdo ravnati.	Pes	se mu je smil.Dvignil ga je v naročje in ga	A
peščeni prod. Pri mrtvem Somu je ostal samo njegov	pes	Hlastan.Pa še ta je žalostno cvilil in se hotel	A
Dolgobradi Kozel. Hlastana je tako spretno udaril, da	pes	niti zacviliti ni utegnil. Samo stresel se je	A
dolg in širok, tik ograje na mostišču. Zvest	pes	‒ tako vdanega psa ni imel ne prej ne kasneje	A
Opazujem Ostrorogega, kako te pogleduje. Kakor	pes,	preden hlastne po ribi v vodi.In pa ‒.	A
Ostrorogove misli so se pričele vrteti kakor	pes,	kadar se z gobcem prime za rep in hoče zgristi	A
na bližnjem kolišču Somovcev je zateglo tulil	pes.	Da bi ga raztrgal volk!	A
pozabil, se je zavedel, da je lačen kakor pretrgan	pes,	Pojedel je nekaj posušenega mesa in skorjo podpepelnjaka	A
K njegovim nogam se je privlekel star, mršav	pes.	Povohal ga je, zalajati se mu pa ni zdelo vredno	A
Počemu pa. Saj sta zanje čula	pes	in psica, ki ju je Jelen vodil s sabo, da oba	A
živega človeka več v kočah. Še edini stari	pes	je ušel. Zlatolasa Lipa je hodila zadnja.	A
Nihče se ni zmenil zanj. Samo	pes	in psička sta mu prirepkljala naproti, kakor	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani