Po gozdni poti je v neznanskih skokih pridirjal šejk, se zagnal v svojega gospodarja, ga obliznil po licu, potem je v širokem krogu dvakrat obletel družbo od samega veselja, da je našel svojega gospodarja. »Vraga, ali ima ta pes človeško dušo, da je slutil nevarnost?« se je začudil Mik, ki se je držal vse jutro resno in veličastno. »Človeku se samo dozdeva, a pes natanko ve, kje je prijatelj, kje je sovražnik,« je govoril Buzduga, z veliko všečnostjo zroč za šejkom.