Topi udarci so slutljivo odmevkali v mrtvo predmestno noč, svetile so nama le iskre, ki jih je orodje najdevalo v kamnu. Tiščalo me je zaradi Lajke, ki ni bila pes, temveč zmeraj samo velik pasji otrok, še bolj pa me je tiščalo zaradi Gajaša, saj sem morda edini vedel, kako nadvse jo je imel pravzaprav rad. Ne zameri mi, ji je šepnil, ko sva jo zvrnila v grob.