pes (401-500)

Takoj, ko ste me tako pogledali, sem vedela, kam	pes	taco moli.Ne mislite, da ste samo vi tako pametni	A
»Tončka, malo časa imava in jaz sem zbit ko	pes.	Na koncu koncev si še vselej morala priznati	A
zvonci in od nekod je lajajoč pridivjal velik	pes.	Ko je ugotovil, da stopa za živino namesto Tineta	A
»Oha!« je zapel Vrhunc. »Že vemo, kam	pes	taco moli.Bojiš se, da bi ti ga preveč pomilovali	A
škripajočega fanta, ki se jim je umikal kakor potepen	pes,	samo eden izmed njih, najmlajši Hojanov sin	A
klavrn in ubog, poleg njega je stal sestradan	pes,	iztegoval je vrat ter cvilil proti nebu.	A
kako mi je prišlo na pamet ... Kakor da bi bil	pes	zacvilil tam kje ... v veži morda ... tako se mi	A
Kaj bi me bilo drugega razveselilo, nego tisti	pes,	ki je cvilil v veži?“ se je zasmejal.”Zares	A
cvilil v veži?“ se je zasmejal. ”Zares čuden	pes,	da mu nikjer ni enakega!“ Tudi Hana se je	A
moli človek, če so duri zaklenjene in če je	pes	pri hiši ...Pa kaj bi pes?	A
zaklenjene in če je pes pri hiši ... Pa kaj bi	pes?	Žival je žival in za masten kos krače bi ti sama	A
krojaštva; čez mesec dni se je vrnil. Kakor	pes	-- tepen in izgnan se vrne ponoči in tuli pred	A
zaklenjena vrata; v kolibi na dvorišču je zalajal	pes,	v veži so se oglasili koraki in prišel mu je	A
jaz pa sem se prestrašil. Morda je zacvilil	pes	ob hiši, v globeli zakopani, ali se je izgubil	A
visokim drevjem z golimi črnimi vejami; suh	pes	z dolgimi, prozornimi ušesi je sedel na gnojnem	A
Dekla ga je ošinila s hudobnim pogledom. ”Ta	pes	je garjav!“ je rekla.”Kako da garjav?“ sem se	A
štirih, vohale bi od hiše do hiše, kakor beraški	pes	in bi zalajale, kadar bi se prikazal mesec na	A
otrobov in prsti, oblačili bi se v bičevje in še	pes	bi se jim ognil, strahovom temnogledim.O ti	A
Na tleh pred njegovim stolom je ležal velik	pes	z rumeno, kodrasto dlako in vse krog psa so	A
Daj!“	Pes	je zamolklo zarenčal ter se vzpel počasi na	A
drobtine. Ne bodo jih dobili, zakaj v veži leži	pes,	sit in zvest, v oči in v zobe natanko podoben	A
kaj bilo; mi pobiramo drobtine; še Bog, če nam	pes	dovoli.Tisti pes, ki leži v veži in ki se mu	A
pobiramo drobtine; še Bog, če nam pes dovoli. Tisti	pes,	ki leži v veži in ki se mu pravi pravica.Plačaj	A
ubil, ob potoku, s kolom je bìl po njem. Mlad	pes	je bil, lepe velike oči je imel in črno pego	A
je ubil in ga je vrgel v potok, in ker je bil	pes	brez gospodarja, niso storili Martinu nič zlega	A
in krivični, da se zvijem in potuhnem, kakor	pes	pod korobačem.Kaj pomaga prerekanje?	A
našla. Upal sem natihoma, da pojde mimo, kakor	pes	mimo zajca, skritega v grmu.In že vnaprej sem	A
mahal z repom in tekel za tabo makar do pekla.	Pes	ni ponižen, ker je lačen, temveč zato, ker je	A
ni ponižen, ker je lačen, temveč zato, ker je	pes.	Toda ne samo literatje -- vse se razvija, vesoljen	A
“ ”K zvezdam!“ ”-- tvojega telesa pa še	pes	ne bo oblajal.Duša je odpravljena, tako tudi	A
frakom, kakor se razločuje slabo vzgojeni cestni	pes	od psá, ki dremlje na zofi in imá krog vrata	A
O, hudiča!	Pes,	kaj je to še pasje življenje? Zgrabilo in	A
Vekal je s pustim, cvilečim glasom, kakor lačen	pes	na gmajni.Naravnost pod kozolec se je nameril	A
ure nekoliko vzdignil, stresel se kakor okopan	pes	ter segel po kozarcu ... Stožer je gledal predse	A
ženske, posvaljkani frak natakarja v gostilnici,	pes,	ki jelajal pod oknom, jok otroka v sosednjem	A
okusil, pa sem bil pijan; lovil sem misli kakor	pes	muhe. ”Ali je prismojenec, da ne pomisli	A
se jima priklenem za pete kakor senca, kakor	pes.	Če bi se trikrat otresla, bi se trikrat povrnil	A
rezoblično, ne dá prostora drugemu; čustvo samote. Še	pes,	ki zéha premražen pod tvojimi nogami, ti je	A
Tukaj na tem stolu sem čemeril od ranega jutra,	pes	je dremal pod menoj, zunaj je škropilo.Ali veš	A
oglov, jarkov in mlak, da bi tam poginil kakor	pes,	mačka ali vrabec.“ Nasmehnil se je ljubeznivo	A
koži bi ne bil rad. Saj sem jaz tudi izgubljen	pes,	ampak čisto navaden pes; ti pa imaš rdečo pentljo	A
jaz tudi izgubljen pes, ampak čisto navaden	pes;	ti pa imaš rdečo pentljo okoli vratu in bi ležal	A
Prinese mi kozarec, jaz pa nalijem psu v skledo,	pes	pokusi, kihne, zakašlja in izbruhne ...Tam na	A
umolknila, potopila se je v noč. Zalajal je	pes	pri štacunarju - začul je bil bogvekaj, šuštenje	A
deklè, kaj pa hodiš: stopi gor! ... Teče kakor	pes	za vozom; stavim, če bi jo z bičem podil nazaj	A
/ v dežju. Časih samotna koča - zatulil je	pes	in umolknil - potem gostilnica za voznike, luč	A
zasopla, sključena, z odprtimi ustmi, kakor	pes,	kadar teče za vozom.”Hej, Francka, pridi no	A
kakor da bi bil prišel v sobo gladko ostrižen	pes,	dolg in suh, z neumnimi, krmežljavimi očmi.	A
in suh, z neumnimi, krmežljavimi očmi. Pride	pes,	hodi z lenimi koraki in voha in ne reče ničesar	A
vse je na svetu mogoče, tudi gospod. Pride	pes,	slokonogi, gladko ostriženi, povoha, pomežikne	A
Bila je in je ni več!“ -- Tedaj pa pojde	pes,	z drsajočimi, lenimi koraki, približa se postelji	A
Nocoj, ta večer bi bil konec tvoje glorije in še	pes	bi te ne oblajal več!... Ampak to je: tisti, ki	A
drevju; nobenega glasu ni bilo iz nje, tudi	pes	ni zalajal; ležala je mrtva tam in kakor na	A
nekaj črnega ter se zapodilo proti nam. Velik	pes	je bil, toda lajal ni, skočil je z velikim,	A
mirno, v topi žalosti, pozabljen, mirno kakor	pes.	Skozi večnost pojde za tabo, zvezda repatica	A
se okrene od mene z velikim zaničevanjem ... Še	pes,	mislim, da bi me oblajal, če bi mu ponudil kaj	A
župnikom tako naglas, da se je vzbudil za hlevom	pes	in je lajal pol ure...“ V krčmi je sedela gospôda	A
obupajoč. Kakor da je zacvilil v samoti lačen	pes,	ki je bil izgubil gospodarja. Marko	A
otožno razpoloženje... Nekje v bližini je zalajal	pes;	Nikolaj je vzdignil glavo ter opazil čudoma	A
prikazal. Na oko, na človeško, ni bil posebno lep	pes,	tudi vedenja ne prikupnega.Srednje velik je	A
navsezgodaj. Koj za njim pa je prišapàl drug	pes,	najbrž njegov znanec, ki sem ga bil tudi že	A
daleč za hišo, pod kozolcem, priklenjen domači	pes,	sivi sultan, mlada, velika, močna žival, do	A
gledajo izza vrtov in molčé; le malokdaj zazeha	pes	na pragu, s tenkim, zaspano pojočim glasom.	A
grešnik, od poštenih ljudi!“ Na dvorišču zalaja	pes,	s počasnimi koraki pride hlapec izza ogla.	A
pripeljali mimo Šrangarja, je zacvilil za hišo	pes	z zategnjenim, hripavim glasom.Vsi so se ozrli	A
zaškrtala miš v kakšnem kotu ali pa je zalajal	pes	daleč zunaj na vasi.Kako željno sem pričakoval	A
mislim, da pred sosedovo hišo, je zacvilil	pes;	žalosten, zategnjen glas je bil. ”Lačen je	A
podoben, še manj jim je podoben kakor žival, kakor	pes	na cesti, ki sliši besedo in jo razume in uboga	A
Zakaj mu niste zvonili? Za vašim pogrebom še	pes	ne bo lajal!“ Župnik se je okrenil in je naglo	A
nočeš, da se konča to prokleto življenje! Kakor	pes	si se plazil pred mano, -- zató môlči, ne očitaj	A
razcapan fant teče po blatu za njimi in tuli kakor	pes	za gospodarjem.Dan za dnem, vrsta za vrsto.	A
smo bili zanikrni in malovredni, da bi nas še	pes	ne bil oblajal.Sedeli smo okoli velike sklede	A
po Francoskem in Turškem; zdaj pa bi kmalu	pes	ne zacvilil v Solunu, da bi ga Prisojničani	A
in je sedel na klop. Pred hlevom je cvilil	pes	in je grizel ob verigi. ”Povrnem se kmalu	A
bogatem mestu od gladu umrlo, od gladu, kakor še	pes	ne pogine, ki najde navsezadnje le še suho kost	A
tistimi petdeseterimi, ki poginejo, kakor še	pes	ne pogine?“ Tisti večer je pisal Mani in	A
če ob zdravem telesu za oglom pogineš, te še	pes	ne bo povohal!Ne vem, kdo je ustanovil tako	A
misliti, da sem živel takrat kakor izgubljen	pes,	ki se ne meni več za slučajne brce.In sredi	A
siromašna koča; tam za kaščo je cvilil lačen	pes	in kakor jok se je razlegalo po pokrajini.Srečala	A
misli človek, da je več nego človek, pa je komaj	pes.	Zastudili so se mi že bili tisti ljudje, oholi	A
jezite ob takih besedah, temveč pomislite, da	pes	laja, kakor mu je od narave dano!Zatorej potrpite	A
je prikimal svatom Juri, »saj je sestradan ko	pes.	« »Lačen pa, lačen,« je resneje dejal	A
krvi, pa bi še živela, da je ni popadel stekel	pes.	Kaj bo to hudega.	A
Toda nič ni bilo. Edino Tomažev	pes	Sultan je zalajal, in vse je bilo zopet mirno	A
glasom, »ni bil volk. Pa četudi je bil samo	pes,	zapomnil si bo on in njegov gospodar.«	A
Verujte mi, da ni veljalo meni. Kaj pa more meni	pes,	vas pa bi mogel ostrašiti do smrti.«	A
« je vprašala. »Boli me,« je dejal mirno, »	pes	me je popadel.Pa to ni nič, saj ni stekel, je	A
sta šinila iz hleva razkačena mačka in za njo	pes.	Orožnik je pomeril, in nesrečni pes je padel	A
za njo pes. Orožnik je pomeril, in nesrečni	pes	je padel pogojen v glavo. »To je junaško	A
različnejši od onih, s katerimi se navadno srečata	pes	in mačka. »Še enkrat reci!« je dejal Šime.	A
žalost in bridkost. Tedaj je planil pred kmeta	pes	in z veselim lajanjem pozdravil gospodarja.	A
potep, si me prvi videl!« je dejal kmet, ko je	pes	veselo skakal vanj. »Kaj, si bil pazen, si!	A
oprtniku in listniku, o senikih in o ovsu, ki ga	pes	služi, o travi malovratu in muhiču, o ošvišku	A
skalah pod Tolminom. Nekje na Dvoru je zavijal	pes,	od Zatolmina je skovikala sova. Sredi vrta je	A
predmestnih krajev in hiše, kjer je ležal besni	pes	na verigi.Ozrl se je po njem in videl, da je	A
ustih, po ušesih. Pijanec je hlastal kakor	pes	po roki, ki ga je tepla. »Tako, tako, pa še	A
»Takoj, ko plačaš!« »	Pes!	« je renčal Zucco in vrgel nekaj srebrnih novcev	A
Polival je. »	Pes!	« je zarežal Zucco znova na krčmarja. »Pij!«	A
brodil po vodah, lezel po štirih, prhal ko moker	pes	in srečno prišel.V toplem sočutju gleda vikar	A
Prekleti potuhnjenec!	Pes	potepeni!Z drugega konca zemljé se pripodi,	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani