pes (301-400)

gorje ti! Hitro te naženejo z izdajico in še	pes	te več ne povoha, če ima le količkaj narodnega	A
Če ni drugega razvedrila! V sili je	pes	česen, hudič pa muhe ... Smukova se je pripravljala	A
lice tako temeljito, da ga ne bi bil lastni	pes	več spoznal. Saj sta bila oklešček in fižolovka	A
jim gre. Sodnik v Lučah ni slep in vidi, kam	pes	leti, pa si misli: »Reveži so!« in jim z odprto	A
bo več letal okoli po mestu brez kazni kakor	pes	brez marke!« »Če ti ne izpodleti kakor danes	A
upamo povzpeti, le za tujim se lovimo, pa naj ga	pes	prinese na repu!Šalobarde smo!	A
Počasi se pa še jaz prismolim k vama. Ni	pes,	da bi ne pridobil takega tepčka na svojo stran	A
odprle duri, ven se je pognal velik, kosmat	pes,	skakal kvišku in tulil, za njim se je prikazal	A
oddaljen od hiše ‒ koprive so tam rasle na groblju.	Pes	Sultan se je ob njem vzpenjal kvišku, renčal	A
se je začul krik in jok in lajal in tulil je	pes.	Kocmurjeva je planila k durim: »Križ božji,	A
tiščal, zunaj je hropel in grčal razdraženi	pes.	Komaj pa se je deček čutil varnega, že je zopet	A
skoz ozko odprtino lahko podražil psa »kš, kš«,	pes	je zalajal.Stanko pa veselo zavrisnil ‒ niti	A
živo se mi je sanjalo, mož mi je rekel: Naj se	pes	obesi, kar cel goldinar stavi!‒ Nekaj tisočakov	A
lajanje koj obrnilo nase vso njegovo pozornost.	Pes	je v hiši ‒ to mu je bilo v veliko tolažbo!	A
ki so tekli poleg njega kričé in vriskajoč,	pes	je lajal vanj, zadaj je čul ostre žvižge ‒ pa	A
golorok ‒ kdo je ta prikazen? Okrog njega skače	pes	‒ tisoč vragov! ‒ dedec in pes, vsakega zase	A
Okrog njega skače pes ‒ tisoč vragov! ‒ dedec in	pes,	vsakega zase ne bi spoznal na to daljavo, pač	A
ga je tiščal od sebe in se umikal v hišo, ali	pes	ni odnehal, in če je padel na noge, koj je bil	A
počasi in opazujoč jo. »S sekiro je bil ubit	pes,	ne oče.Oče sploh ni bil poškodovan, ne s sekiro	A
Poglavitna dva gospoda sta se pričela gledati kakor	pes	in mačka, kajti sta bila od različnih partij	A
da je medtem zopet napočil sporazum in sta se	pes	in mačka v ministrstvu zopet pobotala in poljubila	A
Policija dela s polno paro in policijski	pes	še časa nima za gorko žlico.Iz občinstva se	A
zemlje: noč, roparski napad na nedolžno redkev,	pes	kot nepozvana priča ropa, roparjevo maščevanje	A
da koroški pregovor pravi, da tri babe in en	pes	delajo pol moškega. Iz prijaznega njenega pripovedov	A
izpod krila majke Cerkve: to je tisto, kamor	pes	moli taco! Mislim, takega početja ne odobruje	A
tiče psa, lahko rečem, da bi bil jako imeniten	pes.	Namreč jaz.	A
in morje in naftalin in plesnobo? Ako bi bil	pes,	da, potem bi bila stvar drugačna in bi bil imeniten	A
Grem nazaj v posteljo ‒ nh, nh, naj me plenta	pes,	ako ne smrdi!Po špiritu smrdi, po pokvarjenem	A
da je znamka tisto, kar je na psu najdražje,	pes	sam da ne more biti drag, saj psi rasto sami	A
med suho meso in ga je tam izvohal policijski	pes	Karo. Zdaj pa nič vsega tega!	A
Naravnost je lajal! Kakor laja mlad	pes,	ki ima na trebuhu bolhe, da je črn in ga jedó	A
niso bili naročili. Tega niso vzdržali, vsak	pes	ima rad mir pri jedi in je vsemu krivo neprestano	A
Kdor zna in si izmisli tako prekrasne igre, ni	pes,	da se ne bi kmalu prikupil vsem tovarišem.	A
snedli vso. Rekli so, da je bila dobra kakor	pes.	Kosilo so pa pustili.	A
pasteto. Tudi jetrna pasteta je dobra kakor	pes.	Če ti pa kaže klobasa, pa klobaso kupi, tisto	A
žogo dopoldne in popoldne in smo trudni kakor	pes.	»Pes« je tudi skavtska beseda.	A
dopoldne in popoldne in smo trudni kakor pes. »	Pes«	je tudi skavtska beseda. Včeraj nam je v tabor	A
v vežo. V veži pred hišnim pragom je ležal	pes,	velik in len, glava mu je počivala na tacah	A
teptal, mojster je bil v joku in teptanju. Toda	pes	je pes, psu mojstrski jok in ples nista bila	A
mojster je bil v joku in teptanju. Toda pes je	pes,	psu mojstrski jok in ples nista bila po volji	A
je ponudil svoj ljubljeni dudek: »Na dudo!«	Pes	je nehal renčati.Prijazno je pomigal z repom	A
Kah bhcnil sem psa.« »Saj ni bil	pes,	« je rekel Gašper, »bil je tigerrr.« »Dva tigha	A
pheganjali,« je povedal Mihec. »Ni bil tigerr,	pes	je bil,« reče Gašper. »In sovhažnike smo phemagal	A
smrčanje Mokarjevo, visoko v hribih je lajal	pes	pred samotno hišo. Ančka se je naslonila na	A
»Nič se ne bojte, gospod Kališnik!	Pes	je pravi amerikanec. Ima nos, da bi čez morje	A
cena,« se je obotavljal gospod. »Slišite, tak	pes,	amerikanske pasme in za to ceno predrag?Da bi	A
ki jih je odštel Minci za psa. Vesela oba -	pes	in gospodar - sta prišla do vasi, od koder se	A
»Mati, lepo prosim, ne zamerite!	Pes	je še mlad in neumen...« »Zato pa bi bili bolj	A
planinca, je puško povesil in vprašal: »Ali je ta	pes	vaš?« »Moj,« je potrdil Hudournik.	A
travnik, tudi vsak konj, vsaka krava in vsak	pes	svoje ime, pa bi ga njegova bajta ne imela?	A
sovražno gledal. Ko mu je hotel poleno vzeti, ga je	pes	držal z zobmi tako trdno, da je Hudournik s	A
Iskal je, s čim bi Liska našeškal.	Pes	je prepoznal jezne poglede in hitro smuknil	A
da ni razločil, ali je nad njim strela ali	pes.	Seveda se je hitro zavedel.	A
vejami in se prepeljal kdo ve kam. Če se je	pes	zatekel le predaleč od njega, ga je poklical	A
kolešček in ga podržal nad kljuko: »Lisko, odpri!«	Pes	se je vzpel, prijel s prvimi tacami za kljuko	A
Je góbarica. Gre po gobah kakor	pes	za zajcem.« Gospod Kališnik je Tomažu ponudil	A
izmislil. Slišal je od prijatelja, da njegov	pes	zgrabi vsakogar, kdor bi si upal gospodarja	A
Zdravnik Gmajna hitro k Sonji. »Ali je	pes	zdrav?« še vpraša mimogredé. »Zdrav, zdrav,	A
ga je močil in drgnil s snegom in ga dvigal.	Pes	je naredil dva nerodna koraka in se spet opotekel	A
a Hudournik jo je držal tako visoko, da je	pes	ni mogel doseči. Prišla sta na lepo ravnico	A
Te rezanice pa ne bo.«	Pes	je povohal, se žalosten obrnil in šel k Hudourniku	A
planil ves preplašen k vozu: »Ho, kaj pa delate?	Pes	je moj!Pustite ga!«	A
Pustite ga!« »Vaš	pes	nima znamke - prvi greh zoper postavo. Vaš pes	A
nima znamke - prvi greh zoper postavo. Vaš	pes	nima nagobčnika - drugi greh.Včeraj je bil razglašen	A
priropotal na dvorišče voz z mrtvim konjem, se noben	pes	ni ganil in ne bevsknil.»Kaj nam mar,« so si	A
»Lisko.« »	Pes	ali psica?« »Če bi bila psica, bi bila Liska	A
Poglejte, kakšen je pod!« »Urša,	pes	je moj.Nič ne razgrajajte!«	A
prida razumni. Prekosi jih edino dobre pasme	pes,	ki je pošteno šolan.Sam sem imel, ko sem služboval	A
človek udomačil živali, mu je na lovu pomagal	pes,	konj, slon, tudi izurjen sokol. Vsa ta živad	A
odšel domov po psa jazbečarja in se vrnil.	Pes	ga je takoj osledil in se izgubil v jazbino	A
Dolgo je bilo vse tiho. Potem je	pes	zalajal, jazbec zakrulil.Ga že ima, sem si mislil	A
Takoj sem uganil, da se pri kmetiji spodobi tudi	pes	‒ varuh.Ta moja želja, ki je nisem nič skrival	A
star je bil in zelo velik. »Kake pasme je ta	pes?	« »Vidim, da ste uganili.	A
Ni čiste pasme. Psica je prepeličarka,	pes	pa je volčjak.No, tako se je zgodilo, da je	A
naznanil vsak korak, ki se bo bližal župnišču.«	Pes	mi je bil všeč.Vprašal sem za ceno.	A
Spisek sem ji vrnil in jo poučil, da se noben	pes	ne poti.Ob vročini izdiha znoj skozi grlo in	A
gospodinja, obe sta se uprli in zahtevali, da mora	pes	od hiše.Ne bosta dan na dan snažili vrat, ki	A
grde praske. In še to povrh: če me ni doma, me	pes	išče po vseh sobah.Vsa vrata odpre in jih popusti	A
prazne, nizke tovorne vagone. Vlak obstoji,	pes	pa hops na zadnji voz.Ko se pripeljemo na Škofljico	A
zadnji voz. Ko se pripeljemo na Škofljico, plane	pes	z voza in jo v skok ubere proti Želimljemu.	A
vežnih vrat, odrinila zapah in izginila v noč.	Pes	pred hlevom je kratko zalajal, pa takoj, dobrikaje	A
prisluhnil. Čudno se mu je zdelo, kaj bi bil	pes	tako nenadno zabevskal in hipoma utihnil. »Če	A
tolikokrat plela? Niti ena bilka se ne gane, niti	pes	v vasi ne zalaja in rodna hiša spi in ga ni	A
kuge drugam.« Jera je pobrskala z nogami kakor	pes,	ko zagrebe lastno blato, da ji je krilo odletavalo	A
sedaj, ko je prosta, me pa vrže izpred vrat.	Pes	vedi, kaj je bušilo vanjo, prekleto.Ali je spet	A
prodal, pa ne more, ker leži za Donavo tisti	pes,	tisti Hilbudij, in ne utegnemo naprodaj z bogastvom	A
se je obrnil glavar in pogledal Radovana. »	Pes,	kaj lajaš in motiš sina Atilovega, ko dremlje	A
nisem rekel, da je malopridnik, da je snetnjav	pes.	Reci, če nisem rekel?«	A
golobica pod nabrušenim nožem, drugo kakor Martov	pes	Fobos, ko trga železno verigo, Azbad se je vgriznil	A
mordá veš kdo je despojna in kdo si ti, črv,	pes	barbarski!« Iztoku so se skrčile mišice na rokah	A
te izroči najnižjemu peklu, lovača! Zadnji	pes	v barbarih je vrednejši časti od tebe, ki si	A
potujem, se mi stavlja pred noge kakor lačen	pes	pred gospodarja.Kakor bi vohal s svojim nereščevim	A
»Tunjuševo delo!	Pes	je prišel Volku na pomoč.« Iztok je izdrl meč	A
Tedaj pa je zakričal Rado: »Pusti ga!	Pes!	« Brez meča se je pognal s konjem v Tunjuša,	A
spodletel lahki meč ob Iztokovem zamahu. »	Pes!	« je kriknil Azbad in zamahnil vnovič. »Ná plačilo	A
Ni dolgo ležal. Pod njim je zalajal	pes,	ki je priplesal iz hiše na cesto, za psom je	A
‚Kaj se jeziš?’ sem ga nagovoril. ‚	Pes	naj služi to babo, jaz je ne bom dolgo.’ ‚Jaz	A
dokler ni povzel oče: »Povej mi, ali si bil	pes	ali si bil človek?« Gašper je gledal	A
pridušen topot parkljev, vmes je rezko zalajal	pes	in se potuhnil, pa spet vse tiho. Obenem	A
ste, lepe, pridne, zveste. Ampak vaš moški je	pes	na verigi.Nikamor sam.	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani