nova beseda iz Slovenije
pisker starega denarja. Kar ti primaha tale naš | opat. | Gomilar mu mora prepustiti polovico vsega tistega | A |
Trlep, »nihče se ne bi bil opomogel z njim; | opat | pa ima veselje s takimi starinami in je zanje | A |
pomežiknili. Nejevoljni so bili, da jih je | opat | sredi noči poslal na človečji lov, zdaj se jim | A |
kar dobro zdelo, češ, ni ti usojeno, čeprav si | opat | in tak mogočnik, Hrvatarjev pa le ne boš pestil | A |
dopoldne priti v Stično, je tudi ukazal pater | opat, | « je prvi birič zatracal Trlepu. »Pa ne veš, | A |
Hrast razpade in strohni, naša lipa zeleni!« » | Opat | ima dolgo roko,« je Janez gonil svojo. »O, tlačan | A |
in najdaljših bradah ‒ kar prav je tako, tudi | opat | ne ustavi vola, ko zbezlja.« Janez je molčal | A |
ves glas zajokala. »Saj je stiški podložnik, | opat | naj ga sodi!« »Lovil je v grofovem lovišču, | A |
se ne upam.« »Ne boj se, prosi, izprosiš ‒ | opat | pritisne, Žužemperk bo moral vrniti tujega tlačana | A |
tistega, ki je na vesti imel zijalasto Jero, in | opat | ga dá kratko malo obesiti.« »Obesiti? | A |
je stopil v samostan. »Aha, tu si!« ga je | opat | osato gledal.»Ne bi si bil mislil, da bom kdaj | A |
»Saj to je: nismo pozabili!« | Opat | ga je debelo gledal, kakor da se ga boji. »Kam | A |
kaj dobrega?« . / . / stran 80 . / »Gospod | opat, | ko bi bili na veču, bi bili slišali, da je resnica | A |
upira, ga udari Bog.« Trlep je uporno molčal, | opat | je povzel misel: »Greh je vsak upor ‒ dopovej | A |
na svoji njivi zatira škodljivo divjačino?« | Opat | je zardel, očitek ga je prizadel, vest ga je | A |
hoče soditi Žužemperčan. »Ne bo ga sodil!« je | opat | poudaril. Lahko je rekel tako; toliko je že | A |
grdi jeziki se po krivici brusijo obnjo.« | Opat | je pomirjen pokimal in vprašal čisto prijazno | A |
strad in glad nas davi vse.« »Vem, hudo je,« je | opat | vzdihnil.»Povej najpotrebnejšim, naj pridejo | A |
to pomiri uporniške misli. »Potrebni, gospod | opat, | so vsi.« »Stori, kakor sem ti velel. | A |
nekoliko zlagal, »sicer bi jaz moral vedeti.« | Opat | je molče zakoračil po sobanici, Trlep je z očmi | A |
previsoko je dvignil oči.« »Previsoko?« se je | opat | nasmehnil.»S katerega gradu je plemenita nevesta | A |
ni manj od graščaka. »Eh, sitno, sitno,« je | opat | skomljal v dolgo, že osivelo brado. »Hudo. | A |
»Že vidim, trlepovski je, dobi jo!« se je | opat | spet smehljal.»Kupi mu svobodnjaških pravic | A |
mu le skalile v belega meniha strmeče oči. | Opat | jih je videl, zadosti mu je bilo, večje zahvale | A |
ne pričakoval. »O, Bog vam povrni, gospod | opat! | « se je srečni tlačan naposled zahvaljeval.»Štepič | A |
Vesel je bil, srečen je bil. | Opat, | glejte, ga ni preveč pestil zaradi hodotajev | A |
časih in si tožila križe in težave. »Zakaj naš | opat | ne stopi bolj na prste?« se je Radoh spotikal | A |
zapiral v žužemperško vozo.« »Le stoj, naš | opat | pazi na vse, nič mu ne uide, povsod zravnava | A |
Štepič se ne bo rebril, ko zve, da sam pater | opat | plete to zvezo.« XII. | A |
udaril ob tla. »Ančka se je sama otepla grdavša, | opat | pa uredi pri grofu, kar je še treba, da bo mir | A |
poravnati zlepa, nepotrebna je bila. A stiški | opat | Janez se je prav tačas odločil za pot v Žužemperk | A |
levici. »Tlačani veliko trpijo za lakoto,« je | opat | začel, »a sam večni Bog vedi, kaj še bo, saj | A |
samostansko žitnico, bal se je zanjo, pater | opat | jo preveč prazni za stradajoče tlačane. »Že | A |
ne bi dražila s krivicami in preganjanji,« je | opat | povzel. »Tako pa je začelo mrmrati, marsikaj | A |
samostan ne bo nesrečen, o tem se posvetujmo!« je | opat | ustavil modrije plemiških patrov.»Naših tlačanov | A |
nadlog noče večati še z duševnimi mukami!« se je | opat | uprl. »Če uporniki privro tudi pred samostanska | A |
»Sit človek se ne upira.« »Da,« je | opat | kimal, »viri boni est misereri ‒ dober človek | A |
pravice, ki jih jim graščaki kratijo.« Pater | opat | je dvignil roko, patri so utihnili. »Vaše misli | A |
prevelikega ponižanja zboga s samostanom,« je | opat | pokimal in se spomnil Trlepa.Brž je patrom ob | A |
A levica je ugovarjala. »Pater | opat | je razločno povedal, da bi osvoboditev veljala | A |
ki nam ni bila zmerom prav prijazna; pater | opat | je ukrenil valde bene ‒ prav dobro in modro | A |
Na škodo samostana vsaj prav gotovo ne!« je | opat | potrdil in premolknil. »A zdaj vam moram povedati | A |
zastavimo ali prodamo nekaj tlačanskih vasi,« je | opat | obotavljaje, skoraj boječe povedal. »Zastavimo | A |
»Vsota treh tisočev je res prevelika,« je | opat | vzdihoval. »Ne zberemo je zlepa. | A |
Patri se niso mogli zbogati. | Opat | je vstal in šel, češ, ta zoprna skrb naj se | A |
ne uredi, tudi njej zamolči, kaj je obljubil | opat. | Tako je težko sam nosil veliko srečo. | A |
Žužemperk. . / . / stran 160 . / »Uskoki?« se je | opat | ustrašil.»Kako je bilo? | A |
je bilo.« »Tlačani so branili ‒ grad?« se je | opat | začudil in oddahnil, češ, nobenih uporov ne | A |
Uskokov in sedemnajst grajskih, največ tlačanov.« | Opat | se je zgrozil in prekrižal. »Grof mi je velel | A |
če se ji ogenj obolele krvi brž ne pogasi.« | Opat | se je obveselil, da ni kuge ali kolere, in brž | A |
»Vem, kaj ne bi vedel?« | Opat | ga je debelo pogledal, desetnik je popravil | A |
življenje na zemlji.« »Kaj torej veš o napadu?« je | opat | obrnil pogovor, ker se mu je zdelo, da deseti | A |
sme.« »Ali pa povedati noče, kajne?« se je | opat | nekoliko obregnil.»Včasih si mi bolj zaupal | A |
mirabilia ‒ prečudna so pota božje previdnosti!« je | opat | šepetal. Na tako pot da z bratom Gregorjem ni | A |
voze otel le Kabliča. »Kabliča si otel?« se je | opat | čudil.»Zakaj pa?« | A |
Ali sta res kaj kavkljala?« »Nista, gospod | opat, | samo videz je bil tak.« Opat se je tiho oddahnil | A |
Nista, gospod opat, samo videz je bil tak.« | Opat | se je tiho oddahnil. »Otel sem ga tudi zato | A |
Kaj vam nisem rekel, da deseti brat ve vse?« | Opat | se je nasmehnil, deseti brat je skoraj revsknil | A |
burovža sem se bl z mogočnim grofom!« si je | opat | mislil. Za čas sta premolknila. | A |
res, da so tlačani pregnali razbojnike?« je | opat | potlej vprašal. »Valpet je ukazal, pa so pritekli | A |
« . / . / stran 165 . / »Kaj pa ti?« se je | opat | udobrovoljil ob prijetni novici. »Kako nas meniš | A |
razdirati,« je zunaj spoznaval in gledal po dolini. » | Opat | mi je ondan prav dopovedoval, ko me je sukal | A |
bi tulil!« »Ali te ne pestuje vse: Štepič, | opat | in tudi jaz, ki sem ti namazal voziček, da si | A |
»Ne ve, sicer bi se vtepalo tudi nam. Ve le | opat, | zaupal sem mu, vendar o tebi ne ve, da si tisto | A |
so debelo pogledali in si prikimali. Stiški | opat | se je kaj začudil, ko mu je brat vratar pritekel | A |
kakor da ni v zdrahi s samostanom; tako tudi | opat | ni z ničimer kazal, da mu kaj ni prav.Oba sta | A |
naposled sprožil, »je že doma.« »Slišal sem,« je | opat | vljudno pokimal. »Zdaj ne nastavlja le zank | A |
za grad in kaj bi še bil, če bi bilo treba. | Opat | ni z nobenim trenom oči izdal, da že ve vse | A |
drobno. »A zdaj imam prošnjo do vas, gospod | opat. | « »Vesel bom, če vam bom mogel ustreči, gospod | A |
gosposkih stvari?« »Mislim, da ni potrebno,« se je | opat | nasmehnil in stremečemu grofu razodel, da se | A |
naklonil, kakor sva se menila?« »Bi, bi,« je | opat | hitel; »saj je v letih, ko se človeku kri že | A |
volje kakor že dolgo ne. Preden je odšel, je | opat | še dejal: »Bog je, ki vodi in ravna nas vse | A |
in nič hudega ne stori svojemu bližnjemu.« | Opat | ga je nemirno poslušal in zmajeval z glavo. | A |
grofinjo pokopali med luterane. Če bi bil | opat | bojevitejši in zgovornejši, bi bil nemara zmogel | A |
brat miril. »Če bo nevarno res tudi zanj, ga že | opat | otme.« A Trlep se je res bal. | A |
bilo sram nadlegovanja in poniževanja. »Pater | opat | bi mislil, da ga opominjam, naj brž osvobodi | A |
ustrašil. »E, kaj neki, le v Stično moraš, pater | opat | te je dal klicati.« »Pater opat? | A |
moraš, pater opat te je dal klicati.« »Pater | opat? | Zakaj?« | A |
Trlep in Štepič sta zase slutila, da pater | opat | bržkone hoče urediti Janezovo osvoboditev, vendar | A |
hotela govoriti o tem. »Kaj neki hoče pater | opat? | « je Štepič rekel Trlepu in trenil po Janezu | A |
očetu je pač povedal, kaj je slišal na Kumu, a | opat | ne more še vedeti tega. Skrbelo ga je le, ali | A |
rekel in začel siliti, da bi šli dalje. »Pater | opat | bi nemara zameril, če bi mudili preveč.« »Tako | A |
široke veže tihe opatije sta zdajci prišla pater | opat | in plemiški tujec.Plemič je bil oblečen v lahko | A |
pomagaj, deseti brat, glejte, deseti brat sam!« | Opat | se je nasmehnil starim znancema, a deseti brat | A |
enkrat, presvetli go . / . / stran 215 . / spod | opat! | « se je s sedla priklonil opatu, pokimal odrevenelim | A |
opatom samim!« »No, kaj pa vi trije?« jih je | opat | smeje ogovoril.»Počasni ste, počasni, če vas | A |
odpustite, prosimo!« »No, no, saj je prav,« se je | opat | smehljal občutljivemu Trlepu; »nekoliko prej | A |
kaj ste res vi?« se je veselo začudil. »Pater | opat | mi je velel, naj pogledam sem, češ, da me čakajo | A |
nedeljo, če Bog dá,« je menišič zardel. »Saj pater | opat | gotovo povabi vas vse.« »Potemtakem res ne pridete | A |
znancih in o letini, Kar so se odprla vrata, pater | opat | je prišel s patrom priorjem, ki je v rokah imel | A |
218 . / »Vojščakov bomo začeli nabirati,« je | opat | udaril kar naravnost.»Vsi mladi tlačani, ki | A |
najbrž prav kmalu.« Štepič je rdel in bledel, | opat | je rekel: »Poklical sem vas, da se pomenimo | A |
Zakaj, Štepič?« »Saj veste, pater | opat, | « je mož zardel in pogledal Janeza, ki v zadregi | A |
skujal in nisi več v besedi z Ančko?« se je | opat | smehljal. »Ali Ančko ali nobene!« je ta počasi | A |
odkupnine vpišem med svobodnjake.« Tako je | opat | rekel prav slovesno in velel patru priorju in | A |
počasi podpisal, Štepič se je le podkrižal. | Opat | je zvil listino in jo dal Janezu, ki je ves | A |
njim in ga gledal naravnost v oči. »Pater | opat, | kako naj se vam zahvalim?Saj se ne znam. | A |
ozdravela in da si ji dobil takega moža,« je | opat | pokimal Štepiču. Ta ni vedel, kaj bi rekel lepo | A |
sreča.« »Sreča se dá primerjati očem,« se je | opat | nasmehnil ponosnemu možu; »en sam prašek ti | A |
besedo. »S poroko počakajte še nekoliko,« se je | opat | domislil. »Frater Angelik, tvoj sorodnik, oče | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
◁ ◀ 1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |