nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Novo življenje, poved v sobesedilu:
Nič ni vedel, kaj in čemu: pripovedoval je hitro, hlastno, vsekrižem, vesele in žalostne zgodbe, o visokih bojih in neumnih zmotah; predno je zgodbo dovršil, je pričel drugo, jecljal je in se je zapletal, vrstil je prigodke in misli tako nerodno, kakor da bi polagal škatlo v škatlo, zmerom manjšo, in navsezadnje ni več vedel, kako bi začel in kje bi končal. Ozrl se ni v nikogar; če se je po naključju združil pogled s pogledom, samo za hip, obadva mirna, srepa in tuja, je povesil oči in je govoril hitreje in s krepkejšim naglasom, kakor da bi se hotel opravičevati -- Bog vedi čemu in komu.
Ko je stal na pragu, ga je izpreletelo, da bi se vrnil; ko je pripovedoval in ko je gorela svetilka na mizi in je bil vendarle v izbi topel mrak; ko je čutil na svojih licih Olgine črne oči iz mraka in ko je videl kakor skozi bleščeč, plapolajoč pajčolan Milenino tanko, belo roko na mizi -- je bila globoko v srcu, pod vso mislijo in pod vsemi spomini ena
sama bojazen, ki je tiho kakor v taktu spremljala besede: da bi še ne prišla ura, da bi nikoli od tod!
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani