naglas (42-141)

prisluškovali in naznanjali kmete, če so tu pa tam	naglas	izustili svojo misel.Domovina se je zdaj takorekoč	A
brazdah, kakor razposajen junec. Hlapec se mu je	naglas	zakrohotal, Pologar pa ga je nagnal domov, naj	A
Hahaha. Jaz vem, da se je potem	naglas	zasmejal.Poznam ga.	A
Poznam ga. Tak človek, kadar mu je najhujše, se	naglas	zakrohota.Potem pa je nekaj govoril.	A
nešetu, smešno, malo obrneš, malo skupaj, malo	naglas,	pa je smešno.Strahota, tudi ko speljuje, ropota	A
svoja imena. To je Kamniško sedlo, je rekel	naglas,	kakor rečejo otroci, ko zagledajo morje: to	A
nekoliko nosljaje, da ga ne izda slovanski	naglas.	Njeni boki so valovili pred njegovimi očmi, ko	A
zanimiv se mu je zazdel njen nenavadni slovenski	naglas!	Kako vesel je bil, da ni videl nobene zapreke	A
se neki stavek ni povsem osamosvojil in ga je	naglas	šepetnil v njena ušesa.Buterna stavka ni mogel	A
prostoru. Babice jemó trkati na prsi, vzdihovati,	naglas	jokati, oči prevračaje, kakor je sploh običaj	A
možje!« Po tem pogovoru vse razbegne po vasi,	naglas	kričé: »Etecetra in svetnik!	A
»Presveti dohtar Bežanec!« a vsi drugi mu	naglas	odrjové: »Za nas Boga prosi!«	A
pomočniku!« Zadnji besedi je pridal Lazar poseben	naglas.	»Ali jo je Maček ukradel, ali dobil za dar,	A
angelu z rdečimi lici in z rdečim klobukom,	naglas	kolcne in ‒ nevarni čar je strt!Občinstvo se	A
brez zelja!« Pa mi je razodela žena in ji je	naglas	pokalo srce: Na ljubljanskem trgu da je zelje	A
Toliko in toliko lepih posod še ni videla.	Naglas	se je čudila: »Ah, kako lepo!« »No, imamo za	A
četovodja in načelnik gasilcev, je začel brati	naglas.	»Pet zborov je poklicanih,« je razlagal.	A
snažil konja. »Lej ga,« ji je ušla besedica	naglas.	France je dobro slišal, pa se ni niti ozrl.	A
Jera na Franceta ljubosumna. Skoro bi se bila	naglas	zasmejala temu spoznanju.Ali še enkrat je preletela	A
sem jo, kar je zaslužila!« Nato je pa zinil	naglas,	kakor jezen: »Ti držiš z njo.« A Lojza je vedela	A
Župan, poglejte,« je rekel župnik in prebral	naglas	še enkrat to opazko. »No, no,« je pomahal župan	A
po licih. . / . / stran 174 . / Dekla pa je	naglas	jokala pred hlevom in pripovedovala živini,	A
uboga mlada mati sramovala in ven in ven tožila	naglas	in razmišljala sama zase: kako da so tolikanj	A
je zagledal Matica in otroški voziček, se je	naglas	zasmejal: »Matic, kaj pa ti tovoriš?« France	A
skrbi tiho vprašal Matic. Sluga pa je odgovarjal	naglas:	»Matic tukaj me vprašuje, ali je nabor samo	A
živo se spomnil tedanjih svojih misli in dejal	naglas:	»Bog ve, čemu človek včasih sam sebi laže?«	A
bi ta, ki je najbolj molčal, najrajši kričal	naglas.	Mlada gospodinja Franca Trnuljčka je imela pet	A
kolega, dokler mu ni prekipelo, tako da ga je	naglas	pokaral, tvegajoč, da ga bo davkar razumel,	A
"Jo bom jaz poklicala, iz službe," je rekla	naglas,	prijela je za roko hčerko, ki jo je že nekaj	A
pšenične lase in se je rad smejal, čeprav ne tako	naglas	kakor drugi.Kot odrasel fant je bil vedno obrit	A
sta in še kar zdravi, hodili sta okoli in se	naglas	pogovarjali o samih veselih rečeh, pa nista	A
Ko se le ne bi razočarala!’	Naglas	je pa rekla: »Ti že veš.«	A
se tako poredno nakremžil, da se je Veronika	naglas	zasmejala. »Pa sem te spravil v dobro voljo	A
šepet. »Zlagál sem se ti, Veronika,« je tedaj	naglas	pohítel Tine in kar priznal: »Iz nevoščljivosti	A
Tine, prosim te.« »Seveda te odpeljem,« je	naglas	odvrnil Tine.Veronika se je skoraj prestrašila	A
pomislila Veronika, ‘in mi bo mogoče odleglo.’	Naglas	je rekla: »Glava me je bolela.	A
Dobro je vedeti, da znaš tudi tako,« je rekla	naglas.	Zdaj se že lahko malo oddahne.	A
razumela. Niti se ne bojim sama kaj izreči	naglas,	ker se takoj hrupno zasmejijo, in naj bleknem	A
je bil tako dobre volje, da bi se bil skoraj	naglas	zasmejal, ko je opazil, da ima možak v levem	A
kaj je prijelo Tineta, da je dal radio tako	naglas?	Vrag vedi, kaj ga prime.	A
izračunane razlike in natihoma koval maščevanje.	Naglas	in potrto je prepričeval ljudi o svoji veliki	A
manjvrednosti se je ponovno vzbujalo v njem in	naglas	pritrjevalo besedam razumnega prijatelja.Z uporno	A
je in je molil dolgo in vzdihovaje. Molil je	naglas,	dolga spodnja ustnica se je hitro in cmokaje	A
moraš nagajati!“ se je natihem razsrdil Aleš,	naglas	pa je odgovoril: ”Kaj je planilo, Hana?Tvoja	A
zablodil? Kam si me zapeljal?“ se je razsrdil	naglas	in se je okrenil, da bi ozmerjal nevernika ter	A
objema. ”Kak otrok si!“ se je zasmejal študent	naglas.	”Če ti tako ni prav, pa pojdiva dalje, roko v	A
krščanskih ljudi na svetu!“ In je začel moliti	naglas	in tudi na prsa se je trkal z debelo pestjo	A
”Molil bom, nič ne bom slišal!“	Naglas	je začel moliti očenaš, težki molek mu je rožljal	A
zdaj ne govori prav dobro slovensko; tako čuden	naglas	ima, kakor Tržačanke ...Ali se vam zdi to lepo	A
je še na boljšem!“ je premišljeval František	naglas,	ko se je odeval s svojo suknjo.”On leži v senci	A
Koga zadeva? Saj smo dobro odgovorili,	naglas	smo povedali ... kaj je treba tebi še posebej	A
Hitro se je okrenil Jan in se je zasmejal	naglas.	”Saj grem!	A
blatni!“ je vzkliknila nevesta, zajokala je	naglas	in je pobegnila.Zvečer je stala s povešeno glavo	A
pa je imel svoje bankovce. Zasmejal sem se	naglas	... to je bila pravična kazen božja.“ Smejal	A
odgovoril Martinec resno, fantje pa so se zasmejali	naglas.	”Glejte ga, Martinca!“	A
bila zunaj pred pragom svetilka prižgana. Bolj	naglas	so govorila zaklenjena vrata, nego bi moglo	A
v krčmi; sami ljudje, ki smo bili natihem in	naglas	prepričani, da so naše misli spomina vredne	A
vrnila domov in če bi je sram ne bilo, bi bila	naglas	jokala od same žalosti.V veži ji je prišel nasproti	A
oživele, stopile so iz okvirjev in so govorile	naglas.	Njih povesti so bile polne žalosti in hkrati	A
tovarišu. Ko sva si segla v roko, sem se zasmejal	naglas.	”Pojedla in popila sva par uhanov, Štefkinih	A
meni Bog naklonil toliko milosti, bi vriskal	naglas.	”Kje stanujeta?“	A
zgenila ta debela spodnja usten ter izpregovorila	naglas.	Kajti očitno mi je bilo, da stoji prav tik za	A
slutnje; in vse je jasno; ustnice se odpró, da bi	naglas	povedale vsem živim ljudem, kar edino je vredno	A
razposajeno pri srcu, da bi se bila zasmejala	naglas.	”Seveda sem, oče!“	A
Ne stori mi žalega!“ sem izpregovorila skoro	naglas.	Tedaj se je sklonil še nižje in tako sladko mi	A
je mahala z robcem, študent pa se je zasmejal	naglas.	Gledala sem v tla, v srcu pa se mi je dramila	A
nič ne ženirate?‘ In tedaj se mi zasmeje celó	naglas.	‚Kóga bi se ženiral!	A
Velika bolest me je spreletela -- govorilo je	naglas	iz njegovih oči, iz tistega komaj vidnega nasmeška	A
govorila in od prešernosti bi se bila zasmejala	naglas.	Kod se je pač potepal njen mož?	A
Vrne se pač!“ sem si mislila in spet se mi je	naglas	zasmejalo v srcu. Šopek cvetic na mizi, v	A
zaradi premočene obleke, je v zakristiji zaklel	naglas:	”Kaj hudiča pa si mene klical; kaj ni še drugih	A
se!“ Oblečeni so prazniški, smejó se, govoré	naglas;	hiše so pobeljene, ceste gladke in pometene	A
tisto ... kje je še ... kje je še!“ Zajokal je	naglas.	VI	A
katerih je bila tista vesela dobrota, ki se smeje	naglas,	da bi se pred ljudmi zatajila.Izpil je na dušek	A
je res, mati, hudo sem pijan!“ se je zasmejal	naglas.	Ozrla se je na čižme, ki se jih je držalo	A
ljubil je vse enako; z veselimi se je smejal	naglas,	z žalostnimi je bil žalosten, z resnimi je modroval	A
samih rok. Te sence so živele, so govorile	naglas,	dajale si blagozvočna in spoštljiva imena.Tisti	A
šele prav po njih. ”Lenart, pritepenec, moli	naglas!	Prosi Bogá, da boš kdaj plačal, kar si dolžan	A
Lenart je visoko vzdignil glavo, je molil	naglas;	pregrešne misli so molile z njim. ”Saj to	A
molitev, vzdihujoča, trepetajoča, temveč bo	naglas	vriskajoča zahvalna molitev!“ Kar je mislil	A
nezaslišane sramote. Sredi ceste je Lenart zajokal	naglas,	da so tujci gledali za njim. XII	A
Ko je govoril dalje, se mi je zdelo, da bere	naglas	priučeno šolsko berilo. ”Pred skromnim, vegastim	A
drobni život -- skrila je obraz v travo in je	naglas	zaihtela. ”Tini!“	A
vilo par svetlopšeničnih kodrov, sinje oči so	naglas	prepevale, temnordeče ustnice so se krožile	A
luščili v kuhinji grah, se je veseli hlapec	naglas	zasmejal. ”Bog vedi, če je bila Gudula kdaj	A
gospod, pa nič nikar ne zamerite, če sem sanjal	naglas	...“ Stopil je k postrežniku, ki ga je osupel	A
jokavim glasom, kakor ženske, kadar v cerkvi	naglas	molijo rožni venec ... Tedaj pa se je tiho	A
»Na čigavo polje?« Jernej se zasmejal	naglas.	»Kaj se še nisi prespal?	A
usmilil!« Jernej pa je vzrojil in je govoril	naglas.	»Nič na vrata usmiljenja, na vrata pravice	A
»Glej, taka spetka!«	Naglas	pa je rekel Jernej: »Tudi nad teboj	A
naročju, opotekala se je kakor pijana in je jokala	naglas.	Tudi otrok je ječal in se je ovijal matere z	A
Objela je otroka s trepetajočo močjo, zajokala je	naglas	in je šla dalje. Jernej je povesil glavo	A
duri se bodo odprle!« Potepuh se ni več smejal	naglas,	samo v razrite brke se je smehljal, kakor se	A
več gledali začudeni, temveč zasmejali so se	naglas.	»Razloži, sosed, razloži svojo zgodbo	A
prestrašim in se vzbudim. Zasmejalo se je bilo tako	naglas,	s tistim majhnim zvončkom in zaklicalo je dvakrat	A
ni razložil. Povzdignil je oči, zavzdihnil	naglas	ter rekel, da je v teh hudih časih še najboljše	A
se razsrdil ter skočil médnje, ali če bi se	naglas	zasmejal.Na postelji je stal moj mali cmeravec	A
niso skrivali, da sem jih bil zmotil. Tudi	naglas	bi jih bil rad vprašal, vse po vrsti: ”Kdo je	A
tam kje ob odprtem oknu. Nekdó je zazehal tako	naglas,	da bi bil vzdramil človeka v deveti ulici.Koraki	A
mojem srcu; prešerno je bilo, da bi zavriskalo	naglas.	Zagozdila sva se v gnečo svatov, v pisano	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 42 142 242 342 442 542 642 742 842 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani