nova beseda iz Slovenije
prisluškovali in naznanjali kmete, če so tu pa tam | naglas | izustili svojo misel.Domovina se je zdaj takorekoč | A |
brazdah, kakor razposajen junec. Hlapec se mu je | naglas | zakrohotal, Pologar pa ga je nagnal domov, naj | A |
Hahaha. Jaz vem, da se je potem | naglas | zasmejal.Poznam ga. | A |
Poznam ga. Tak človek, kadar mu je najhujše, se | naglas | zakrohota.Potem pa je nekaj govoril. | A |
nešetu, smešno, malo obrneš, malo skupaj, malo | naglas, | pa je smešno.Strahota, tudi ko speljuje, ropota | A |
svoja imena. To je Kamniško sedlo, je rekel | naglas, | kakor rečejo otroci, ko zagledajo morje: to | A |
nekoliko nosljaje, da ga ne izda slovanski | naglas. | Njeni boki so valovili pred njegovimi očmi, ko | A |
zanimiv se mu je zazdel njen nenavadni slovenski | naglas! | Kako vesel je bil, da ni videl nobene zapreke | A |
se neki stavek ni povsem osamosvojil in ga je | naglas | šepetnil v njena ušesa.Buterna stavka ni mogel | A |
prostoru. Babice jemó trkati na prsi, vzdihovati, | naglas | jokati, oči prevračaje, kakor je sploh običaj | A |
možje!« Po tem pogovoru vse razbegne po vasi, | naglas | kričé: »Etecetra in svetnik! | A |
»Presveti dohtar Bežanec!« a vsi drugi mu | naglas | odrjové: »Za nas Boga prosi!« | A |
pomočniku!« Zadnji besedi je pridal Lazar poseben | naglas. | »Ali jo je Maček ukradel, ali dobil za dar, | A |
angelu z rdečimi lici in z rdečim klobukom, | naglas | kolcne in ‒ nevarni čar je strt!Občinstvo se | A |
brez zelja!« Pa mi je razodela žena in ji je | naglas | pokalo srce: Na ljubljanskem trgu da je zelje | A |
Toliko in toliko lepih posod še ni videla. | Naglas | se je čudila: »Ah, kako lepo!« »No, imamo za | A |
četovodja in načelnik gasilcev, je začel brati | naglas. | »Pet zborov je poklicanih,« je razlagal. | A |
snažil konja. »Lej ga,« ji je ušla besedica | naglas. | France je dobro slišal, pa se ni niti ozrl. | A |
Jera na Franceta ljubosumna. Skoro bi se bila | naglas | zasmejala temu spoznanju.Ali še enkrat je preletela | A |
sem jo, kar je zaslužila!« Nato je pa zinil | naglas, | kakor jezen: »Ti držiš z njo.« A Lojza je vedela | A |
Župan, poglejte,« je rekel župnik in prebral | naglas | še enkrat to opazko. »No, no,« je pomahal župan | A |
po licih. . / . / stran 174 . / Dekla pa je | naglas | jokala pred hlevom in pripovedovala živini, | A |
uboga mlada mati sramovala in ven in ven tožila | naglas | in razmišljala sama zase: kako da so tolikanj | A |
je zagledal Matica in otroški voziček, se je | naglas | zasmejal: »Matic, kaj pa ti tovoriš?« France | A |
skrbi tiho vprašal Matic. Sluga pa je odgovarjal | naglas: | »Matic tukaj me vprašuje, ali je nabor samo | A |
živo se spomnil tedanjih svojih misli in dejal | naglas: | »Bog ve, čemu človek včasih sam sebi laže?« | A |
bi ta, ki je najbolj molčal, najrajši kričal | naglas. | Mlada gospodinja Franca Trnuljčka je imela pet | A |
kolega, dokler mu ni prekipelo, tako da ga je | naglas | pokaral, tvegajoč, da ga bo davkar razumel, | A |
"Jo bom jaz poklicala, iz službe," je rekla | naglas, | prijela je za roko hčerko, ki jo je že nekaj | A |
pšenične lase in se je rad smejal, čeprav ne tako | naglas | kakor drugi.Kot odrasel fant je bil vedno obrit | A |
sta in še kar zdravi, hodili sta okoli in se | naglas | pogovarjali o samih veselih rečeh, pa nista | A |
Ko se le ne bi razočarala!’ | Naglas | je pa rekla: »Ti že veš.« | A |
se tako poredno nakremžil, da se je Veronika | naglas | zasmejala. »Pa sem te spravil v dobro voljo | A |
šepet. »Zlagál sem se ti, Veronika,« je tedaj | naglas | pohítel Tine in kar priznal: »Iz nevoščljivosti | A |
Tine, prosim te.« »Seveda te odpeljem,« je | naglas | odvrnil Tine.Veronika se je skoraj prestrašila | A |
pomislila Veronika, ‘in mi bo mogoče odleglo.’ | Naglas | je rekla: »Glava me je bolela. | A |
Dobro je vedeti, da znaš tudi tako,« je rekla | naglas. | Zdaj se že lahko malo oddahne. | A |
razumela. Niti se ne bojim sama kaj izreči | naglas, | ker se takoj hrupno zasmejijo, in naj bleknem | A |
je bil tako dobre volje, da bi se bil skoraj | naglas | zasmejal, ko je opazil, da ima možak v levem | A |
kaj je prijelo Tineta, da je dal radio tako | naglas? | Vrag vedi, kaj ga prime. | A |
izračunane razlike in natihoma koval maščevanje. | Naglas | in potrto je prepričeval ljudi o svoji veliki | A |
manjvrednosti se je ponovno vzbujalo v njem in | naglas | pritrjevalo besedam razumnega prijatelja.Z uporno | A |
je in je molil dolgo in vzdihovaje. Molil je | naglas, | dolga spodnja ustnica se je hitro in cmokaje | A |
moraš nagajati!“ se je natihem razsrdil Aleš, | naglas | pa je odgovoril: ”Kaj je planilo, Hana?Tvoja | A |
zablodil? Kam si me zapeljal?“ se je razsrdil | naglas | in se je okrenil, da bi ozmerjal nevernika ter | A |
objema. ”Kak otrok si!“ se je zasmejal študent | naglas. | ”Če ti tako ni prav, pa pojdiva dalje, roko v | A |
krščanskih ljudi na svetu!“ In je začel moliti | naglas | in tudi na prsa se je trkal z debelo pestjo | A |
”Molil bom, nič ne bom slišal!“ | Naglas | je začel moliti očenaš, težki molek mu je rožljal | A |
zdaj ne govori prav dobro slovensko; tako čuden | naglas | ima, kakor Tržačanke ...Ali se vam zdi to lepo | A |
je še na boljšem!“ je premišljeval František | naglas, | ko se je odeval s svojo suknjo.”On leži v senci | A |
Koga zadeva? Saj smo dobro odgovorili, | naglas | smo povedali ... kaj je treba tebi še posebej | A |
Hitro se je okrenil Jan in se je zasmejal | naglas. | ”Saj grem! | A |
blatni!“ je vzkliknila nevesta, zajokala je | naglas | in je pobegnila.Zvečer je stala s povešeno glavo | A |
pa je imel svoje bankovce. Zasmejal sem se | naglas | ... to je bila pravična kazen božja.“ Smejal | A |
odgovoril Martinec resno, fantje pa so se zasmejali | naglas. | ”Glejte ga, Martinca!“ | A |
bila zunaj pred pragom svetilka prižgana. Bolj | naglas | so govorila zaklenjena vrata, nego bi moglo | A |
v krčmi; sami ljudje, ki smo bili natihem in | naglas | prepričani, da so naše misli spomina vredne | A |
vrnila domov in če bi je sram ne bilo, bi bila | naglas | jokala od same žalosti.V veži ji je prišel nasproti | A |
oživele, stopile so iz okvirjev in so govorile | naglas. | Njih povesti so bile polne žalosti in hkrati | A |
tovarišu. Ko sva si segla v roko, sem se zasmejal | naglas. | ”Pojedla in popila sva par uhanov, Štefkinih | A |
meni Bog naklonil toliko milosti, bi vriskal | naglas. | ”Kje stanujeta?“ | A |
zgenila ta debela spodnja usten ter izpregovorila | naglas. | Kajti očitno mi je bilo, da stoji prav tik za | A |
slutnje; in vse je jasno; ustnice se odpró, da bi | naglas | povedale vsem živim ljudem, kar edino je vredno | A |
razposajeno pri srcu, da bi se bila zasmejala | naglas. | ”Seveda sem, oče!“ | A |
Ne stori mi žalega!“ sem izpregovorila skoro | naglas. | Tedaj se je sklonil še nižje in tako sladko mi | A |
je mahala z robcem, študent pa se je zasmejal | naglas. | Gledala sem v tla, v srcu pa se mi je dramila | A |
nič ne ženirate?‘ In tedaj se mi zasmeje celó | naglas. | ‚Kóga bi se ženiral! | A |
Velika bolest me je spreletela -- govorilo je | naglas | iz njegovih oči, iz tistega komaj vidnega nasmeška | A |
govorila in od prešernosti bi se bila zasmejala | naglas. | Kod se je pač potepal njen mož? | A |
Vrne se pač!“ sem si mislila in spet se mi je | naglas | zasmejalo v srcu. Šopek cvetic na mizi, v | A |
zaradi premočene obleke, je v zakristiji zaklel | naglas: | ”Kaj hudiča pa si mene klical; kaj ni še drugih | A |
se!“ Oblečeni so prazniški, smejó se, govoré | naglas; | hiše so pobeljene, ceste gladke in pometene | A |
tisto ... kje je še ... kje je še!“ Zajokal je | naglas. | VI | A |
katerih je bila tista vesela dobrota, ki se smeje | naglas, | da bi se pred ljudmi zatajila.Izpil je na dušek | A |
je res, mati, hudo sem pijan!“ se je zasmejal | naglas. | Ozrla se je na čižme, ki se jih je držalo | A |
ljubil je vse enako; z veselimi se je smejal | naglas, | z žalostnimi je bil žalosten, z resnimi je modroval | A |
samih rok. Te sence so živele, so govorile | naglas, | dajale si blagozvočna in spoštljiva imena.Tisti | A |
šele prav po njih. ”Lenart, pritepenec, moli | naglas! | Prosi Bogá, da boš kdaj plačal, kar si dolžan | A |
Lenart je visoko vzdignil glavo, je molil | naglas; | pregrešne misli so molile z njim. ”Saj to | A |
molitev, vzdihujoča, trepetajoča, temveč bo | naglas | vriskajoča zahvalna molitev!“ Kar je mislil | A |
nezaslišane sramote. Sredi ceste je Lenart zajokal | naglas, | da so tujci gledali za njim. XII | A |
Ko je govoril dalje, se mi je zdelo, da bere | naglas | priučeno šolsko berilo. ”Pred skromnim, vegastim | A |
drobni život -- skrila je obraz v travo in je | naglas | zaihtela. ”Tini!“ | A |
vilo par svetlopšeničnih kodrov, sinje oči so | naglas | prepevale, temnordeče ustnice so se krožile | A |
luščili v kuhinji grah, se je veseli hlapec | naglas | zasmejal. ”Bog vedi, če je bila Gudula kdaj | A |
gospod, pa nič nikar ne zamerite, če sem sanjal | naglas | ...“ Stopil je k postrežniku, ki ga je osupel | A |
jokavim glasom, kakor ženske, kadar v cerkvi | naglas | molijo rožni venec ... Tedaj pa se je tiho | A |
»Na čigavo polje?« Jernej se zasmejal | naglas. | »Kaj se še nisi prespal? | A |
usmilil!« Jernej pa je vzrojil in je govoril | naglas. | »Nič na vrata usmiljenja, na vrata pravice | A |
»Glej, taka spetka!« | Naglas | pa je rekel Jernej: »Tudi nad teboj | A |
naročju, opotekala se je kakor pijana in je jokala | naglas. | Tudi otrok je ječal in se je ovijal matere z | A |
Objela je otroka s trepetajočo močjo, zajokala je | naglas | in je šla dalje. Jernej je povesil glavo | A |
duri se bodo odprle!« Potepuh se ni več smejal | naglas, | samo v razrite brke se je smehljal, kakor se | A |
več gledali začudeni, temveč zasmejali so se | naglas. | »Razloži, sosed, razloži svojo zgodbo | A |
prestrašim in se vzbudim. Zasmejalo se je bilo tako | naglas, | s tistim majhnim zvončkom in zaklicalo je dvakrat | A |
ni razložil. Povzdignil je oči, zavzdihnil | naglas | ter rekel, da je v teh hudih časih še najboljše | A |
se razsrdil ter skočil médnje, ali če bi se | naglas | zasmejal.Na postelji je stal moj mali cmeravec | A |
niso skrivali, da sem jih bil zmotil. Tudi | naglas | bi jih bil rad vprašal, vse po vrsti: ”Kdo je | A |
tam kje ob odprtem oknu. Nekdó je zazehal tako | naglas, | da bi bil vzdramil človeka v deveti ulici.Koraki | A |
mojem srcu; prešerno je bilo, da bi zavriskalo | naglas. | Zagozdila sva se v gnečo svatov, v pisano | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
◁ ◀ 1 42 142 242 342 442 542 642 742 842 ▶ ▷
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |