Samo ta edina misel je šla z njim po strmini proti domu. In ko je prišel do laza, kjer je takrat ležal in očakoval Franco, ki je spremila Blaža ob prvi mobilizaciji na kolodvor, se je ustavil, naslonil na krivo bukev, živo se spomnil tedanjih svojih misli in dejal naglas: »Bog ve, čemu človek včasih sam sebi laže?« in še enkrat se je zasmejal, z glasom, ki je bil samemu Maticu tako tuj, da se ga je ustrašil in je naglo odšel. Blizu doma se je ustavil za leščevjem in pogledal pod oreh na tratino.