Aleš je pokleknil pod razpelo, pokrižal se je in je molil dolgo in vzdihovaje. Molil je naglas, dolga spodnja ustnica se je hitro in cmokaje premikala;šel je človek mimo, ozrl se je proti odprtemu oknu in je pomislil: ”Aleš moli, kujon!“ In Aleš sam je pomislil: ”Šel je človek mimo in je slišal mojo molitev, pa še zanj en očenaš, ne bo mu škodilo, neverniku!“