mož (2.001-2.100)

je vzdrhtela deklica in odšla hitro in tiho.	Mož	pa je omahnil na kup umazanih cap, naslonil	A
si Anica še ni bila v svesti, zakaj se ji zdi	mož	tako bolan in ni nič kaj zadovoljna z njegovim	A
Anica, saj pridem takoj doli!« je zaklical	mož.	Tedaj se je sunkoma odprlo na levi strani okno	A
žena. »Tak lenuh ne smem biti!« je odvrnil	mož	in sedel.Stala je ob mizi in ga gledala.	A
pomagati Marjanici!« »Ti,« se je nasmehnil	mož,	»ali se hočeš materi prikupiti?Le pridno, Anica	A
»Ali res diši?« »Pojdi no,« je odvrnil	mož	in ji stisnil roko, ko je vstopila Katra in	A
če pa piha pod streho vso noč!« je odvrnil	mož.	»Zakaj pa ne spite v oni sobici gori	A
škoda bi ga bilo, Luke pa ni škoda!« Nato je	mož	prinesel skledo na usta in pil.Potine/obresti	A
ga vzdramila. Če je ona hirala duševno, je	mož	umiral, in ona je vedela to in mu ni mogla pomagati	A
hiranja in umiranja ne. Kdo ve, ali ni njen	mož	čutil istega?Ni li morda ravno radi tega izostajal	A
molčala. »Ali ti ni kaj prav?« je vprašal	mož.	Ozrla se je z žalostnim pogledom nanj	A
povedati, kakor mislim. Tako kratek čas sva	mož	in žena.A ti si že pozabil.«	A
odvrnila hitro in burno, »tako mislim, da si ti moj	mož	in jaz tvoja žena, in da sva mož in žena, da	A
da si ti moj mož in jaz tvoja žena, in da sva	mož	in žena, da skupno živiva, trpiva, pomagava	A
sedela na vrtu pred hišo. V senci je ležal visok	mož	in gledal doli na cesto.Anica se mu je približala	A
Ona pa je zajokala. In potem jo je	mož	vzel k sebi in jo začel tolažiti, dokler se	A
da je to njeno prvo razočaranje, in da se oni	mož	ni nikoli vrnil, in da je ona, Anica sedaj velika	A
se ji je zasmejal, da ne pozna lica, da je on	mož,	a toliko da že loči, da to ni lice, kar trdi	A
Anico. Redko se dogaja na kmetih, da gresta	mož	in žena skupaj v cerkev. Morda se je ravno radi	A
predmetom. »Ta je,« je šepetal skrivnostno	mož	in jo skoraj siloma iztrgal fantu iz rok.Prav	A
pa sta se prikazala izza vogla Anica in Juri.	Mož	je bil smrtnobled in se je naslanjal na Anico	A
Gotovo mu je slabo,« si je mislila, videča, da se	mož	naslanja ob zid, in sama je mislila, da čuti	A
kljuvalo: znamenje, znamenje, znamenje. Tedaj se je	mož	oprl na njo.Nekaj krvi je prišlo v njegovo lice	A
začutila vlažno roko v svoji, da jo je streslo.	Mož	je gledal na njo in rekel: »Anica, če	A
po možu, po Peči, po Marjanici. In on, njen	mož,	ne čuti nič tega, govori tako, kakor da nima	A
Ljubim te, in ti govoriš tako!« je plakala žena.	Mož	se je smehljal pred se in dejal: »Malo	A
Bila je divna v tem trenotku.	Mož	je vzdihnil.Nova bledost mu je pokrila lice	A
in smehljajoča se ob enem. »Oh!« je vzdihnil	mož,	»in jaz sem bolan, to je res preneumno!«	A
rečem nobene več,« je nadaljevala mati, »resen	mož	je in lep, in morda tudi vse to ni tako hudo	A
kar še ni, še vse lahko pride. In ta Lipe je	mož	za to.« »Lipe?« je vprašal Juri in čutil	A
je bil posmeh, zaničljiv in zahrbten, da je	mož	čutil silno bolest in je škripal z zobmi:	A
Pri Juriju je bila Anica. Toda	mož	je bil molčeč, slabe volje.Anica je mislila	A
ničesar, legla je in se mučila z mislijo, zakaj	mož	Lipeta ne mara.Drugi dan z Jurijem ni govorila	A
odvrnila Anica. »Ne, tebi to ni prav,« je odvrnil	mož	nevoljen, »in bi rad vedel, zakaj!«	A
roko preko oči. »Kaj jočeš,« je nadaljeval	mož	razdraženo. »Ali sem rekel kaj hudega?	A
»Naj bo papo tvojem,« je dejal razdražen	mož,	»prav, naj pa ostane.« »Ne,« je dejala	A
radi moža; še huje jo je bolela misel, da ji	mož	ne zaupa, da vidi v nji nezvesto ženo.	A
in pogrnjeni v kotu je sedel debel in rejen	mož.	Na prvi hip si spoznal mesarja iz trga.	A
porogljivo Anici iz grla. »Pojdi!« je velel	mož	trdo.V tem hipu je zatulila v divjem joku tašča	A
silno jo je žgalo mesto, kjer jo je bil prijel	mož.	»Saj grem, saj grem!« je ihtela brez solz, vstala	A
misli, da so jo obdolžili tatvine in da jo je	mož,	mesto da brani njeno čast, pognal iz sobe.In	A
petrolejke več miz; pri eni teh miz je sedelo troje	mož	in kvartalo. »Dober večer,« je pozdravila	A
sedla, in sicer blizu peči, se je dvignil eden	mož	in prišel k nji.Bil je gostilničar Kranjc, poznan	A
»Da!« »Aha,« je umoval	mož,	»pa daleč, kaj!V mesto?«	A
je potiskal zastajajoči voz pogovora zopet	mož,	»so slabe poti zdaj, slabe, dasi ni snega.«	A
klanec.« »Kaj, Kramar pije?« je vprašal eden	mož.	»Eh,« je odvrnil Lipe, »je že tako.	A
malo druževal.« »Malo, malo,« je pripomnil	mož,	»ni ena prezgovornih.«Lipe pa je v resnici stopil	A
»Saj lahko, si naju obral!« Toda	mož,	ki se je branil, si je vendarle dal vsiliti	A
njemu. Bil je vedno oni stari, oni lepi, resni	mož.	Sedaj pa je ležala globoka žalost na njegovem	A
da je to najmanj, kar more in sme zahtevati	mož	od nje.Ona pa ga zapusti.	A
Ona pa ga zapusti. Ni li opravičen	mož	zavreči jo, kakor je zapustila ona njega?In	A
zavreči jo, kakor je zapustila ona njega? In ta	mož	je povrhu še bolehen, in vino je delovalo v	A
res misliš, da te bo trpela na Peči? Naj umrje	mož,	kaj potem?Že sedaj te ne more, ker si ji zmešala	A
15. Žena se vrne,	mož	se poslavlja Izza gore je rastlo solnce	A
pameti in zdravju. In vendar je to dete njen	mož,	in dolžna mu je, vrniti se, in storila bi greh	A
trdost. »Lepa je ta,« se je odzvala Katra, »	mož	ji umira, ona pa leta po sodnijah!«	A
pol vsled usmiljenja nad njim. Hipoma pa je	mož	vprašal: »Kje si bila?«	A
zakaj bi tajila!« Videla je tedaj Anica, da	mož	nemirno grabi z roko za odejo. »Torej	A
zadrgetalo, in Anici se je zgrudil v roke njen	mož,	njen Juri... mrtev. »Juri,« je govorila	A
nasmehom, »prišla sem, glej, prišla sem!« Toda	mož	je ni čul več.Težek ji je ležal v rokah in ji	A
skrbi, počivaj v miru, moj ljubi, moj dragi	mož!	«In dvignila se je in stopila k odru ter se vzpela	A
Ali kaj? No, da,	mož	ji je umrl, Juri je umrl.To je hudo!	A
»Prisežem vam lahko, da je res. Vaš	mož	je napravil oporoko, toda tako, da bi bilo za	A
obvestila vse. Vas pa ne briga prav nič, ne moj	mož,	ne njegova oporoka!Greste?«	A
tedaj jo izvede. In tako je izvedla, da vas	mož	v oporoki skoro omenil ni, da je odločil svoje	A
»To ni res!« je viknila sedaj Anica, »moj	mož	tega ni storil.On ve, da sem mati!	A
tedaj, dokler ostanete vdova. Tak je bil vaš	mož!	Toda ne, to vse je znala napraviti iz vašega	A
drugega jo je venomer mučilo: zavest, da ji	mož	ni zaupal. »Kaj si mi storil, kaj si	A
take, in s trpko kletvijo sta včasih oče ali	mož,	ki so jima bolehali doma hči ali sestra ali	A
je bila prešla mimo. »Dobro jutro!« je rekel	mož,	žena pa ni odvrnila nič.Toda mož je slišal čisto	A
je rekel mož, žena pa ni odvrnila nič. Toda	mož	je slišal čisto dobro, kako se je smejala in	A
smejala in govorila sama za se. Tedaj se je	mož	plaho ozrl in videl, da gleda žena sredi ceste	A
Luka. Vsi so vedeli, da je Luka samostojen	mož,	da ima hišo in premoženje, medtem ko so bili	A
cerkvi je stal cerkovnik. Strašno radoveden	mož	je bil. »Kam pa, kam?« je vprašal Marjani	A
»Kaj v breg?« je vprašal prišlec. Toda	mož	pred njim je bil že onstran brvi, in gospod	A
breg. Ko sta prišla na Peč, je naprej idoči	mož	obstal, pokazal onemu, ki mu je sledil, na razsvetljena	A
voza, ki je gledal izza lope. Tako je slonel	mož	dolgo in strmel gori na razsvetljena okna, in	A
vratih, ki so se škripaje odprla, pastir Anže.	Mož	pod lopo se je prebudil iz zamišljenosti in	A
srebrna urica, ona, ista, katero ji je bil kupil	mož	za njen god.Nekega dne pa se je nekaj utrgalo	A
prišla Zaplotarica, botra Cilika in boter, njen	mož	in še dvoje rojenic, Kočanka in Recljeva, in	A
varuh pa je znal biti Pušar, ugleden in razumen	mož	v vasi, ki je znal govoriti tako, da sta ga	A
dva sta bila mnenja, da je Pušar vrlo razumen	mož.	Sicer pa je bil Pušar gostilničar.	A
je Pušar zdobra še pripravil do tega, da je	mož	lepo odšel domov in se prespal.Celo denar je	A
nikjer. Pa je bil Pušar sicer tudi svoje vrste	mož.	Dasi sam ni vina skoro nikoli pil, je bil vendar	A
dan pri svojem vinogradu v mislih. V resnici,	mož	je bil obkopal osojen hribček, ga zasadil s	A
sodnik, poznavajoč Pušarja, se ni bil zmotil.	Mož	ni bil sicer prevesel svojega posla.Ko pa mu	A
»Prišla sem na Peč. Moj	mož	ni bil tak, da bi si bil priboril mojo ljubezen	A
nevesta ni kriva. Kakor vam, tako je naredil njej	mož.	Lahko bi se vam smilila.«	A
Katra kvišku. »Šema si,« je dejala, »pa ne	mož!	«V hipu pa se je ublažila in proseče rekla:	A
ne boš. K fajmoštru pojdem in mu povem, kak	mož	si ti.Pa tudi oni bom povedala, naj te le ima	A
prišlo neko pismo, in da je notri tako in tako.	Mož	je govoril, ko da pobira iz žerjavice krompir	A
Stari Poklonar je bil pri meni.	Mož	ima denar, pa je prišel, da če je res, da ni	A
Ali greste?« je vprašal Anže.	Mož	je vstal.Šele sedaj je videl Anže popolnoma	A
« je vprašal Anže. »Saj nimam,« je odvrnil	mož	in pogledal fanta skoro užaljeno.Tedaj je vstopila	A
Luka, bled, ali žarečih oči. Čudovito hitro je	mož	prihitel pred ženo in se zgrudil pred njo, rekoč	A
« »Imej usmiljenje, zbolela je!« je prosil	mož.	»Jutri pojde, to je moja zadnja beseda	A
to je moja zadnja beseda!« je odvrnila ona.	Mož	je vstal in jo motril nekaj hipov; potem pa	A
celo telo. Štirje otroci so bili v hiši in	mož.	Pa revščina velika, in mati bolna.	A
Štiri otroke ima. Lačni so,	mož	godrnja.Ona pa ne more ne umreti, ne živeti	A
Luka tako dober z njo. »Jerica,« je govoril	mož,	»ali te močno boli?« Odkimala je.	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 2.101 2.201 2.301 2.401 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani