mož (2.101-2.200)

Prikimala je. »Ti si bolna, zelo bolna!« je tarnal	mož.	Jerica se je domislila Katre in se vzpela kvišku	A
izvilo hripavo iz grla. »Vstati?« se je začudil	mož.	»Ti ne smeš, ti ne moreš, otrok, otrok!«	A
pozabil, kaj si naredil na Štefanji dan!« In	mož	se je obrnil proti Luki: »Odženo vola	A
Ta potep jih je pa čutil.« In	mož	je s prstom grozil psu. Izza hiše jima	A
še ni,« je dejal starejši, »smo pa čakali.«	Mož	je prijel otroka za roko. »Peter ima	A
krivi nesreč in žalosti.« In z bridkostjo je	mož	mislil na svoje izgubljeno življenje. »Prešlo	A
hipov so se zopet odprla. Na vratih je stal	mož	z belim prtom okoli vratu. »Kaj je?	A
»Sirota je!« je vzdihnil. »Veste kaj,	mož,	« je dejal zdravnik nato, »pojdite v hišo nasproti	A
da je on sam kupec. Pušar je bil previden	mož	in nikoli ni bil prijatelj takih, ki so svoja	A
veste več tega, mati. Je Tomaž pa že drugačen	mož!	« »Molči,« se je zadrla vanj Katra;	A
proti njemu. Z lahkoto je resni in previdni	mož	ovrgel njene trditve.Sodišče je Katro celo obsodilo	A
stopnicah je stopila Anica v pisarno. Dvoje	mož	je sedelo v sobi pri dveh mizah.Prvi je bil	A
je odvrnila Anica. »To je lepo,« je odvrnil	mož,	»to je še lepše. Potem sedite!«	A
mogla prinesti gotovih dokazov, da je delal	mož	oporoko pod vplivom sumničenj ali vsaj v nepopolni	A
preklicala eno in trdila drugo. A dokazi, da je	mož	delal v krivi veri o njej; kake dokaze naj prinese	A
zavzame za siroto Jerico. Župan je bil sicer resen	mož.	Ker pa se mu še ni bilo dogodilo, da bi bil kdo	A
»Kaj pravite, Luka?« je vprašal fant.	Mož	ni odgovoril nič. »Jaz dem, spodila	A
da je tudi postavno ona dedinja; saj je njen	mož	staro oporoko preklical.Samo smrt, ki ga je	A
okoli zadnjega ovinka, je stal tam sredi ceste	mož	in se ni hotel umakniti.Voznik je kriknil.	A
»Povozi ga!« je viknila Katra. Tedaj je	mož	odskočil, pobral kamen ter ga pognal za vozom	A
nato so se vrata od zunaj odprla, in postaran	mož	je stopil v celico: »Ali kaj želite	A
zaprt?« je vprašala Anica. »Bil je,« je odvrnil	mož	in odšel. Anico je izpreletela groza	A
bom videla.« »Eh, če Bog da, še!« je dejal	mož.	»Ne!« je dejala ona.	A
križe in težave.« »Veš, Jerica,« je odvrnil	mož,	»pol svojega zdravja bi ti rad dal!«	A
postrvi bogato Tolminko in soško Belo vodo.	Mož,	ki je zvonil, je bil duhovni, obhodnik1	A
Po kratkem molčanju je vprašal brat: »Kaj pa	mož?	Ali ga še ne bo domov, potepuha?«	A
vzvišenost, vsega spoštovanja in časti vredni	mož.	Tako so ogovarjali rektorja in dekane. 2 kolokvij	A
matere in se s krikom budile ob strani svojih	mož,	s katerimi so stale pred strogo izprašujočim	A
Krivcev, Hrast in Devetak ‒: tristo petinosemdeset	mož	tlačanov brez otrok in žena.Bila so sama domača	A
kjer je stala kapelica. Trideset tolminskih	mož	je na tem mestu padlo leta 1478. v strašnem	A
glave in jih razmetali po cesti v Dolje. Star	mož,	ki ni bil pobegnil in se skril v novo izkopan	A
Tedaj se je približal vikarju črno oblečen, bled	mož	s temno, redko kozjo brado, tih, šibek in skromen	A
Bonaventura d′Eckgh je bil srednje visok, čokat	mož	z rjavo brado in dolgimi brki.Imel je poteze	A
kos čedajskim! Je bil pa že še Štampa drug	mož	in je vsaj pomračnike plašil, pa celó Waltenhofer	A
oltar?« Tedaj so ljudje zaslutili, da mora biti	mož	vendarle domačin, ker je celó v cerkvi zaklel	A
Zdravi obraz se mu je svetil v dobrodušnosti.	Mož	je zaklical: »Kirjelejsom, Magdalena!Res je	A
»Vem, gospod.« »Jaz ne,« se je zasmejal	mož	in odšel z vikarjem v sobo vesel svojega novega	A
protibeseda, človek s krčevito bolestjo samoobtožbe in	mož	s prijateljskim tolažilom. »Kako živim?« je	A
in za postrežbo si bomo vzeli šest oboroženih	mož	in tri sluge.Potovali bomo z devetimi konji	A
Ženska se je zamislila in molčala.	Mož	je vprašal: »To menda veš, da je Bog pravičen	A
»O, moj Bog, seveda se!«	Mož	je za trenutje pomolčal; nato je menil previdno	A
sedem dni, a bom žalostna sedemkrat sedem.«	Mož,	ki je govoril z njo, je zaobrnil pogovor: »Trikrat	A
je z njim. »Jutri bo sam prišel,« je tipal	mož	previdno v njeno dušo.»Če bo dobre volje, se	A
se ga bojim?« »Malo se ga že,« je ugovarjal	mož.	»Prav nič!« je rekla zaupno.	A
«	Mož,	ki ji je stal ob strani in bil iztesal nerodno	A
se še ni bila osušila. »Mrtev,« je zastokal	mož	in se opotekel proti vratom. Tam je zdrknil	A
in spomina na tisto uro, ko se je bil zbudil	mož	v njem, ki se je rodil, da bo živel v sinovih	A
še je otrok, ki je telesno dozorel, in že je	mož,	ki še prav nič ne ve in ni izpregledal še in	A
ne ve in ni izpregledal še in ni videl, da je	mož	na svetu in da je možu na svetu žena.Vikar je	A
Tam je stalo polje zrelega sirka. Mladi	mož	je lomil zrele stroke.Mlada žena z dvignjenim	A
predpasnikom je stala zraven, možu nasproti.	Mož	ji je polagal klas za klasom v krilo.Slika je	A
na slednjo njiju kretnjo in je videl, da je	mož	sunil v šali ženi v nedrje.Izpustila je, kar	A
pomisliti: »To je zdravje, to je mladost; in	mož	in žena sta si.In če nista, ljubi Bog, saj je	A
»Takoj, a ne brez kazni,« je zopet vzrasel	mož	v vikarju; »ne zaradi beneficija, zaradi duš	A
upornik iz leta sedemnajst sto trinajstega.	Mož,	ki je bil v letih osivel, je bil svojčas navidezno	A
Bogataj je zaklical sproščeno: »Tolminski!«	Mož	se je sicer kot ključar pokoril svojemu župniku	A
zdaj ti sam ta ključarja in še svojih dvanajst	mož	v občini učiš, da boš vedel!Štefan Golja mu	A
Nato je menil še bolj pikro: »Pa kako boš	mož	v službi, kakor gre?Saj te je še doma vsak gospodar	A
da se mu je stresal koničasto debeli trebuh.	Mož	je vzklikal veselo: »Che furbo, che pittore	A
razlila in ugasnila. V somraku mesečne noči se je	mož	slačil.Tiho je sikal umazano pesem skozi zobe	A
naj toži in se pravda, če ga je volja in če je	mož	za to. »Sram te bodi,« je odvrnil župan Mohor	A
Sumil je tatu. Zato je najel nekaj	mož,	da bi mu čuvali ponoči okrog hiše.On sam je	A
kje bo dobila moža! Ali hočete biti vi njen	mož	ali pa ste samo boter?« »To vem, da si nesramnež	A
in maševal. Pred cerkvijo je našel dvajset	mož	in fantov in se začudil. »V Tolmin vendar!«	A
Videl je tlačane, ki so jih kosili: dvajset	mož	v vrsti kakor na stopnicah je zamahovalo s kosami	A
Kdor pravice išče, v Tolminu je ni.«	Mož	je bil potrt in je kmalu odšel. Pol ure kasneje	A
všečna vir et mulier bene sibi consentientes ‒	mož	in žena, ki se razumeta.Srečo želim Tebi in	A
stari gospodar in pastir svojih duš. Deset	mož	iz dvanajstije je stalo pred njim in jih je	A
Bilo je potno. »Saj je lahko,« je zasopel	mož.	Bil je Anže Rink, ves plah in vendar vesel: priboril	A
srečni!« »Gospod stric ‒« je zajecljal mladi	mož.	Župnik je prikimal in ponovil: »Bodite srečni	A
« potrdi vikar. Potem pa se vznevolji, čemu	mož	ni prišel prej.Kako neki bosta zdaj hodila po	A
trudno ležale na kolenih. Z nagnjeno glavo je	mož	trpel pripekajoče sonce.Izraz tope žalosti mu	A
in stopil izza uljnjaka. Bil je srednje velik	mož	svojih tridesetih let bolj šibke, mestne rasti	A
Upognil se je bil kakor pod bremenom.	Mož	je bil ves nekam potniško mahedrav. Pogled sivih	A
tujega, zahrbtno posmehljivega, četudi se je	mož	trudil, da bi povedal domače priljudno.Ko je	A
pametno ne pomenijo pa bi šli vsi kakor en sam	mož	za pravico nad Tolmin ali pa še naprej. Hujskam	A
zapirale oči, z občutjem rahle nejevolje je usihal	mož	v prijetnem spancu. Zdajci pa mu je bilo, kakor	A
padlo, samo zato, ker na Tolminskem ni nič več	mož.	« »So!« je odgovoril kratko Lovrenc.	A
doživljal kmet Andrej Laharnar na Pečinah.	Mož	je bral staro protestantovsko biblijo.Najskrivnostne	A
je sekal prekle v prepovedancu na Kolovratu.	Mož	se je preverjal, da ne bi šel po prekle v Kolovrat	A
bliže v Bučenici. Tolminski niso verjeli in	mož	je utrpel škodo, ne da bi vedel jasno, ali ga	A
Molijo!« je zamrmral tedaj Simon Lužnik iz Bače.	Mož	je zadnje čase pil, kar prej ni bila njegova	A
Grof je bil zaprl Gašperja Kavčiča z Ljubinja.	Mož	je žalostno umrl v ječi.Zdaj pa da rubijo vdovo	A
Peter Duša. Drugi je bil neznan, visokorasel	mož	svojih petindvajsetih let, tretji pa nizek starec	A
so te tepli?« »Bolelo je,« je odvrnil mladi	mož.	»Bolelo,« je pritrdila bolno.	A
narejeno strogo: »Ponoči se spi!« Pri tem je	mož	odložil hleb kruha na mizo.Potem je iskal golide	A
povzdignilo njegov ugled pri ljudeh. Zdaj je sedel	mož	samcat in samski, kakor je bil ostal v svoje	A
in trudno grbančilo. Preko čela si je segel	mož	z roko in bral dalje: »Inu Samuel je vse besede	A
razsekal in okoli poslal, da so vstali vsi kakor en	mož	in pomorili ves Benjaminov rod.Za eno ženo,	A
Kragulj z Modrejc. Ko je vzela Gregorja, se	mož	ni ženil več. Kobal ni bil mehak človek in žena	A
Hudičeva je baba, Bog jo razumi!« Tako je trpel	mož,	ki ni mogel doumeti, da so v ženski duši globine	A
ni; že ve, zakaj ne.« . / . / stran 88 . /	Mož	se je odkašljal in pripovedoval nato mirno dalje	A
Tako pač, da nas je dvanajst, prav toliko, kot	mož	v srenji po stari tolminski šegi, Tolminski	A
potrebnih v Bilje, Rubije in Gorico, kolikor more	mož	in konj nositi ali, če je potrebno, voziti,	A
konji, kar nas je veljalo brez oskrbe konj in	mož	60 gl., dasi nismo postavno prisiljeni rabotati	A
mu je bil konj zaradi dolge poti ohromel, pa	mož	ni mogel na nenadno povelje niti proti odškodnini	A
kamenja za veliko apnenico. Tako je izgubil	mož	kar šest volov, ni imel nobene delovne živine	A
grof se je ustrašil, da bi utegnil tako zdelani	mož	umreti.Zato mu je poslal lečnika.	A
županu Mateju Jarcu iz Lader plačilni nalog.	Mož	je prišel tako plačevat.Ker pa so zahtevali	A
nalogu, niso hoteli vzeti denarja, ko je prišel	mož	v tretje, so mu vzeli denar z veliko nejevoljo	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 2.101 2.201 2.301 2.401 2.501 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani