mož (1.501-1.600)

kastorec in jo mahne za možem v tisto krčmo.	Mož	je ves nabrskan že sedel pri mizici v kotu krčme	A
pa ne bom nikoli več metal.’« Tako je stari	mož	dokončal to zgodbo.Dodal je še, da se je od	A
Sopotniki so vnovič zaploskali. Sedeči	mož	pa mu je rekel: »Ali slišiš, kako te vsi hvalijo	A
tipa s palico po luži, gosposko oblečen mlad	mož.	Tako ga razdraži ta deška neolikanost, da prime	A
vsako živo stvar v naravi in ko sem zdaj ‒ star	mož	‒ hodil po Golovcu, se mi je razgrnil svet mladih	A
široko odpro in skoznje se prikaže visok, plečat	mož.	Na glavi je imel črn klobuk s pomečkano štulo	A
Toda ne zaradi klobuka in ne zavoljo bisage.	Mož	je bil čez brado obvezan z debelo ruto.Iznad	A
tebi, ki se trdo pogajaš, pa pošteno plačaš.«	Mož	je odložil bisago na klop pri mizi in sedel	A
hiši. Tiščal sem radoveden v očeta: »Kdo je ta	mož?	Zakaj ima zavezana usta?	A
po licu in mu odbil spodnjo čeljust. Zato je	mož	obvezan in nič trdega ne more užiti.Zdaj si	A
Zdaj si zvedel, le zapomni si.« »Revež	mož,	« sem ves trd od groze vzdihnil.Vso noč se mi	A
kvišku in kaj je bilo? V vrhu hruške stoji črn	mož	in trese veje. Lukec plane v hišo po mater.	A
‚Mama, mama!	Mož	trese hruško.Vso polno jih je na tleh!’	A
pač bilo branje. Ko so spodaj zapeli psi, je	mož	časopis zravnal, ga del v žep in segel po puški	A
ušesa. Seveda, lisica hodi čudno tiho, naglušni	mož,	zaverovan v branje, je ni slišal. Psi so vnovič	A
najboljšim nosom sta prilajala blizu mimo njega.	Mož	je odvrgel časopis, dvignil puško in meril.	A
radovedno obstopili. Konjar Drejc je bil prileten	mož,	vedno več v gozdu kot doma. »Žrebeta sem vam	A
jazbeca ustrelil. Napeto smo lovili pogovor	mož.	Tonej je razlagal: »Že več noči je hodil jazbec	A
prikaže v moji sobi zelo revno oblečen star	mož.	»Naprodaj sem vam ga prinesel.«	A
»Kanarčka!« Tudi	mož	se mi je nasmehnil.Ozrl se je po prostorni moji	A
kako se vam sam ponuja? Kupite ga!« je silil	mož.	»Kam bi z njim?	A
ptičnik.« Kanarček mi je še sedel na rami,	mož	je pa naglo odšel po gajbico.Hitro se je vrnil	A
slovesu mi je še rekel: »Bog daj srečo. Sedaj si	mož	in ne več hlapec sitnih župnikov.« Morda je	A
luč!« je ukazoval župan, ki je še stal sredi	mož	pred krčmo. Krčmarica je svetila Volbenku, ki	A
So srečal enga kozla, so rekel, ta je naš	mož,	ki ima veliko brado in hlače iz kosmatih kož	A
»Molči, ženska, in ne razgrajaj!« je udaril	mož	ob mizo.»Poglej lepe denarce!« je pokazal na	A
brez otrok. Zato je bila žena od sile vesela,	mož	pa se je kar zakrknil od žalosti. Ko ga je žena	A
se ustopi med odprtino. »Dober večer, sveti	mož!	« lepo pozdravi Vid in se prikloni puščavniku	A
Vid je gledal po borni votlini. Sveti	mož	mu je ponudil lončič: »Napij se!Pred nočjo sem	A
gledal po votlini. »Reven stan imate, blagi	mož.	« »Zakaj bi bil reven?	A
na njem prijahal k puščavniku. Dobri, sveti	mož	se mu je od srca smejal, ko je videl, da ima	A
ravnini. V njej se je oborožil krepki mladi	mož	za boj.Ko ga je napadal stimulus carnis, se	A
učni jezik. »Tako je prav,« je pritrdil plečat	mož,	osivelih mogočnih brk.»Samo z vindiš jezikom	A
pri volitvah bolj ne strnejo, je razložil mlad	mož:	»Zato ker je volitve iznašel hudič.Ta hujska	A
težki, počasni koraki, izgovor besedi, postave	mož,	težki voli, ki so z njimi počasno vozili ‒ vse	A
Lahka noč nama je bila še skrivnost. Po odhodu	mož	sva poskusila pri Žefi, da bi naju poučila,	A
je nabrskana odgovorila žena namesto moža.	Mož	je s tankimi kleščicami useknil kadeči se stenj	A
Preplašil se je. Morda kliče divji	mož?	Po storijah je slišal, da divji mož večkrat kliče	A
kliče divji mož? Po storijah je slišal, da divji	mož	večkrat kliče na pomoč, da koga zvabi k sebi	A
je prišel nekega dne s kosom raševine k dedu	mož	iz vasi.Videl je ob tem najstarejšega sina,	A
je ob drugi nosečnosti začela zelo slabeti.	Mož,	oče France jo je varoval, kar se je le dalo	A
se nič ne boji, da je krepka in zdrava. Toda	mož	je ostal pri svoji misli in ženo varoval pred	A
narodi uprli ali žrtvovali tudi stotisoče mladih	mož,	ki so kot žrtve tega pohlepa morali v prezgodnji	A
popustil. Nazadnje se je oglasila žena: »Ljubi	mož,	ne jezi se!Saj sem ti omenila že davno, da na	A
ključavnico in naj bo ključ tule v hiši shranjen.«	Mož	ji ni nič odgovoril, vzel staro lopato in mrk	A
/ . / stran 86 . / »Ne, ne bo tako, ljubi	mož.	Lej, že leta in leta živimo v miru s sosedi.	A
Toda Anže je bil kakor skala. Vpričo	mož	je izrekel trdo besedo: »Oče, saj imate hčer	A
vsesal v planino in je bilo vse prigovarjanje	mož	brez uspeha.Možje so ga še pregovarjali in mu	A
niso zmagali. Anže je gonil svojo ter odšel od	mož	iz hiše. Oče pa svoje oporoke ni spreminjal	A
si skuham.« Lenka je hotela kvišku, pa jo je	mož	Jernej rahlo potisnil nazaj, ji popravil odejo	A
Očetovo upanje ni obrodilo.	Mož	je legel v grob, Nejc je bil ovčar, gruntarica	A
dolgo in še in še.« »In v tistih časih bo šel	mož	iz Ljubljane in bo prehodil pot do Crngroba	A
enim samim bokalom pšena.« »In šel bo drug	mož	iz Ljubljane do Korena in bo kupoval kravo.	A
Nekaj kakor pričakovanje velike reči. Da, tvoj	mož	je pri 17. polku.Sirota!	A
nazaj. Tamkaj v prednjih klopeh je sedel mlad	mož.	Nenavadno velik molitvenik je imel.	A
blagu sosedovega hrbta. Poleg njega je bil	mož	šestdesetih let.Veljak je bil in premožen, pa	A
Ko je padla s prižnice beseda »vojska«, je	mož	zlezel počasi na kolena, molek je ovil trdno	A
dvainštiridesetega!« »Beri še enkrat,« je prosil siv	mož	iz ozadja.Glas se mu je tresel.	A
stran 18 . / »Pojdimo!« se je oglasilo več	mož.	Nekdo je zaklical: »Živio domovina!«	A
nič drugače ni bilo po drugih družinah. Vsak	mož,	vsak fant je skrival žalost in nepoznano vznemirjenost	A
slišale vojno oznanilo, so nestrpno pričakovale	mož,	da se vrnejo. Krog Mane, žene tovarniškega delavca	A
Sedaj pa imaš!«	Mož	je šel naglo mimo žene v hišo in se sesedel	A
snel klobuk in si ga dal na kuštravo glavico.	Mož	jih je gledal, pokladal na njih ramena roke	A
iskala rob predpasnika, da ga dvigne k očem.	Mož	je še vedno gledal otročiče in je molčal. »Res	A
prag in pogledovala za možem. Čim skrbneje je	mož	ogledoval vse malenkosti, tem bolj je njo skrbelo	A
. / stran 33 . / »Še ti jej,« jo je silil	mož	in hrustal jed, kakor je ni bilo zlepa na mizi	A
vsak naukov. Ko se je žena vrnila, ji je	mož	ponudil skledo. »Skoro vse smo pojedli.«	A
Zadnji se je preril skozi množico Vodnar,	mož,	ki je imel v cerkvi veliki molitvenik in ki	A
in mnoga žena z majhnimi otroki, ko je moral	mož	na vojsko. Vse to je vedel France in preteklo	A
in mu šepetala tako, da omizje ni razumelo.	Mož	je prikimal, se obrnil k Maticu, ta je prikimal	A
obvari,« se je okrenila Franca spet naprej, ko je	mož	izginil za oblakom prahu.Nato so molčali.	A
gostilno. V prostrani sobi je sedelo nekaj	mož	za mizo, ko je vstopil France. »Kaj pa je tebe	A
sem se previdno skril za Jančarja, pa me je	mož	koj izbezal na dan,« je mislil in rekel glasno	A
poprijela Jera. »Ne boste verjeli: komaj je	mož	odtegnil nogo s praga, ko je moral na vojsko	A
popustila kri in moč. V grehih se valjaš; ko	mož	preliva kri, hudoba.Fej te bodi ‒ tebe in Matica	A
kar je njegovega? Ali mu nismo dali: sinov,	mož,	živine ‒ vsega?In če bo treba, še bomo dali	A
dnevi Franckini potekajo. Kajne, da ostaneva	mož	beseda in da naj bo pri nas?« Brat se je stresel	A
bil Luka, sosed Maticev, Strgar in še nekaj	mož.	France je prisedel, za njim se je obesil k mizi	A
usule na pošto in šle iskat pisem z vojske od	mož	in sinov.Odkar je bila Jančarica vdova, ni imela	A
vrnila z dopisnico: »Mati, veselite se! Vaš	mož	vam piše z Ruskega.« Jančarica je razprla oči	A
pridem na mesto, ti bom spet koj pisal. Tvoj	mož	Blaž.« Jančarica je naglo segla po karti in	A
in mu ponudili odličen sedež. Toda preden je	mož	sedel, je izpregovoril: »Nimam svatovske obleke	A
In to sem prinesel.«	Mož	je odprl listnico in naštel pred ženina štiri	A
roko Marinček. »Saj vemo, kakó je: prileten	mož	in mlada žena!Še vsaka si ga je dela pod peto	A
pihalnik.« »Luka, tiho!« se je oglasilo več	mož	naenkrat. »Petrin, ali je nabor samo za tiste	A
Na vojsko so ga vzeli.	Mož	pravzaprav ni nič bolan.Samo žalost ga bo ujedla	A
Vklenjena žena. Miholka je sama v bajti in z njo	mož,	dve leti hrom na postelji.Dva majhna otročička	A
povabil na kurjo juho za zajtrk. Kaj je ta	mož	prestal in pretrpel!To je debela knjiga.	A
jaz. Ampak nekaj drugega moram zapisati: To je	mož	vere, prave, žive vere.Potožil sem mu, nič se	A
težko požiral, kar mi je hodilo na jezik.	Mož	je pa slavil Ilirijo in dokazoval v eni sapi	A
Povejte ga in visel bo,« je odgovoril strogi	mož.	»Toda čevlji!«	A
»Bon jour!« Takole me je	mož	odpravil in sem šel kot potepen psiček hinavsko	A
Nikoli ni bila nič prida ta ženska. Revež njen	mož,	ki je šel pred letom za vozaja in ni ne sluha	A
njenega obraza v njenih trdnih letih.« Tudi njen	mož	je moral z vozataji in ga ni nazaj.Ali ona upa	A
rekel: »Gospod, moj zakon morate razvezati!«	Mož	ima pet otrok.Lepo krščansko sta živela z Lucijo	A
začudil in rekel: »Martin, ali se ti blede?«	Mož	se je raztogotil in s pestjo udaril ob mizo	A
zvonik pojdi in skoči dol, pa bo razvezan!«	Mož	me je pogledal z norimi očmi, da sem se preplašil	A
Pujske, gospod, pujske!«	Mož	je postavil sekiro z rame na tla.Vtem je že	A
doma, in sedaj bodo še bolj.« Župan pa ni bil	mož,	ki bi se bil dal spraviti s tira.Tudi za las	A
paličko. »Meni ni treba praviti, da je vojska,	mož	na Ruskem, brat v grobu v Galiciji, konj in	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani