mož (1.701-1.800)

In glej, za njimi visoka postava ... Njen	mož	...Zdaj je zagledal njo in deco, srečen smehljaj	A
mlad, srednje velik, bolj čokat, toda ne okoren	mož,	ki je s prijaznim in vedrim obrazom hodil po	A
kdorkoli ga je srečal, je z ugodjem občutil: ta	mož	ve, kaj hoče, njegove noge poznajo tla, po katerih	A
moji sledi?« »Kdo sem?« se je zavzel mladi	mož.	»Saj me vendar poznate.	A
Rečem vam, zlat dečko! To bo še nekoč	mož	na svojem mestu.Že zdaj je za svoja leta nenavadno	A
Morda vam odleže, če se pogovorite ...« Jokajoči	mož	je dvignil glavo in si kakor v zadregi brisal	A
Hudoben nisem, to mi lahko verjamete ...« Mladi	mož	mu je krepko stisnil desnico: »Srečno pot!	A
da te ne pogubi Gradnikov napuh.« Miklausin,	mož	premišljenih sklepov in hitrih dejanj, je sicer	A
nekaj, seveda le, če znaš molčati kakor pravi	mož!	« Od razburjenja deček ni spravil glasu	A
zagrenjeni, osramočeni in na ves svet jezni	mož	s pečatom zločinca naseli v prijaznem in mirnem	A
bilo nič več na spregled, in samozavestni mladi	mož	je še naprej nekaznovan mešal trgovčeve štrene	A
biti v ravni črti spodaj pod njim. Zgovorni	mož	je pripovedoval počivajočim dečkom o prigodi	A
nihče vprašal za mnenje in nasvet, najmanj njen	mož,	pred čigar pogledom se je trepetaje umikala	A
kakor mi je javil v svojem zadnjem pismu.« »Vrl	mož	ste, gospod učitelj!« je dejal grof. »Kaka sreča	A
njegove lepote pozdravlja pesnik, jaz pa se kot	mož	trde vsakdanjosti rajši dotaknem gospodarskih	A
obsujejo zaleški dijaki - z očitki, da niso bile	mož	beseda.Sicer pa tudi časa nima, kajti Razborčani	A
vprašujoči pogled. Opazil je, da ji dvori debelušen	mož	z oholo dvignjenim obrazom, odvetnik dr. Markeš	A
restavracijskega vrta je prav tedaj prišel mlad	mož.	Dolgi, nazaj počesani svetloplavi lasje so obkrožali	A
II. Miklausin je bil	mož	dejanj in tako se je že v ponedeljek navsezgodaj	A
podčastnika potrepljal po rami, »Gradnik je	mož	na svojem mestu.Kar tako dalje!«	A
topotanje nog, polglasno preklinjanje otovorjenih	mož	in ropotanje kotalečega se kamenja, znamenja	A
oguljeni, umazano sivi uniformi, je bil visok	mož	s črno brado, in bledim, shujšanim obrazom.	A
Kotnica. »E, kak vojak bo,« je zagodrnjal njen	mož	in prikrevsal bližje k Lovreku, ki se je potajil	A
radost - saj je bil glas njegove sestrice. »Hej,	mož,	kaj bi radi?« je zaklical stari Kotnik in z	A
pustite, gospod Miklausin!« se brani mladi	mož,	ki mu je nekako neprijetno poslušati nasprotnikove	A
električne luči je opazil Lovrek, kako zelo se je bil	mož	postaral.Nekdanja zajetnost je izginila, dolga	A
Izvolite z menoj! Moj	mož	vas bo zelo vesel.« »Ako dovolite, starega	A
bil povedal? Da je Aleš postaven in spodoben	mož	in da je Bogu dopadljiv; če ji tega ni povedal	A
prikupen smeh ... Zdaj pa mene poglej, ki sem	mož	postaven in brez hinavščine: tja upri oči, sem	A
postelji, jaz zraven, kakor sta le kdaj bila	mož	in žena!“ ”Mož in žena!“ je vzkliknila Hana	A
zraven, kakor sta le kdaj bila mož in žena!“ ”	Mož	in žena!“ je vzkliknila Hana. ”Če še nisva	A
/ . / stran 75 . / nekako nespodobno. Njen	mož	je bil človek dolge, trepetajoče postave, s	A
ničesar, ali rečem vam, prav ničesar ne. Moj	mož	je takó suhoparen; zmerom molči: saj ga vidite	A
nesreča?“ ”To je bilo takrat, ko je bil moj	mož	učitelj na Belem ... Ah, da bi vi vedeli, kako	A
je bilo to hrupa in pripravljanja! Kajti moj	mož	je hotel, da bi bila slavnost veličastna ...Ravno	A
sitnosti! Zdaj se je kujal ta, zdaj oni, - moj	mož	pa je letal okrog, prosil, prigovarjal, miril	A
igranje, kakšno petje! In vse je vodil moj	mož!	...	A
Bog ji daj lahko zadnjo uro!“ je odgovoril	mož,	odel se je s kožuhom in je zadremal. Hlapec	A
odprle duri, čez prag je stopil visok in lep	mož	v dolgi, gosposki suknji; njegov obraz je bil	A
In zame je tudi sitno.	Mož	godrnjá, pravi, da ne more vsega sam; z gostilno	A
od same žalosti. V veži ji je prišel nasproti	mož	in je ugledal strahoma njene objokane oči.	A
ne koristi. Lažnivec bodi trd, neizprosen,	mož	jeklen; ljudje ga občudovaje spoznavajo za lažnivca	A
trdno, da je brizgnilo na vse strani. To je	mož,	to je grča ... to je živina!“ Kolikor bolj	A
Pri Majarju sta ob ravno tistem času bedela	mož	in žena, kakor pri Vejánovih. ”Zdaj mu plačam	A
sluga Smuk in še več drugih pisarjev in enakih	mož,	ki pa vsi izginejo iz naše povesti tako brez	A
tisti trenotek obšle temne slutnje, ko ji je	mož	razodel svojo pogodbo z Majarjem. A tolažila	A
obljubite mi, da ne izvé živa duša, niti vaš	mož	ne, da sem bila pri vas.Ne maram, da bi prišlo	A
soseda Vejánova, ali že veste? - Oh, vaš ubogi	mož!	“ Marijci toliko da ni pala posoda iz rok	A
mesecev. Marijca je jokala, da so ji rdele oči;	mož	se ji je smilil, a še bolj so jo tlačile skrbi	A
ubogo Marijco odslej vsi nekako postrani. ”Njen	mož	je zaprt, zato ker se je v gostilni tepel!“	A
sama in se zamislila ... Kje je pač zdaj njen	mož?	Srce se ji je skrčilo, ko se je spominjala njegovega	A
ji plešejo pred očmi. Ko dovrši, pokliče jo	mož	k sebi. ”Reci jima, da ju pozdravljam ...	A
tako rezkim, trdnim glasom, kakor še nikoli: ”	Mož,	delaj v svoji prodajalni, kar hočeš; za svoja	A
me z otroško, čisto ljubeznijo ljubi ta blagi	mož,	Marijan imenovan ... da ne sluti moje nečedne	A
Sunkoma so se odprle duri in v izbo je stopil njen	mož.	”Francka!“	A
”Ali bi se ne šla malo sprehajat?“	Mož	je bil odprl duri in je stal na pragu.Jaz pa	A
vsa natlačena. Tudi midva sva bila tam, moj	mož	in jaz.Sedela sva tik ob odru, ki je bil postavljen	A
srca in ne živé dolgo ... Moj oče ni bil lep	mož.	Ker je bil zmerom bolan, je bil njegov obraz	A
Saj ga vzamem! Pa naj bo moj	mož,	če hoče!“ Stal je pred mano kakor okamenel	A
iz njega. Pogledala sem -- glej, saj je tvoj	mož,	in od poroke se peljeva, na svatbo!Stisnil se	A
Še boš hodil za mano!“ -- Poštar, moj debeli	mož,	pa se je skoro prestrašil.”Kako si se čudno	A
urnimi koraki je prisopihal debeli poštar, moj	mož,	tako uslužen in pokoren, kakor lakaj v livreji	A
polskriti v vrtu. Od začetka me je posetil	mož	vsak teden, nato zmerom bolj poredkoma; dokler	A
so bile resne in so gledale bogvekam ... Njen	mož,	gospodar gradiča, je bil umrl v blaznici pred	A
Videla sem njegovo sliko. Zelo lep	mož	je bil, človek tiste čudovite vrste, kakor so	A
zadovoljnih ljudi in veseli smeh otrok ... Njen	mož,	mlad profesor, je bil časih pri meni; zasmejala	A
zasmejala naglas. Kod se je pač potepal njen	mož?	”Moža imaš, lepega, blagega, ljubezni večen	A
peronu je stal debele gospe Zaplotnice debeli	mož	in je mahal s klobukom. ”Ali ne misliš, da	A
hoče tvoji nogi? Kaj misliš, da bo živel tvoj	mož	po alojzijsko?“ Odprla je usta in me je pogledal	A
Roke so ji omahnile v naročje. ”Kaj pa tvoj	mož?	“ ”Ta ni bil nikoli moj fant.“	A
... Minkin	mož,	-- mlad uradnik in drugega nič, ne lep, ne grd	A
gledala je strmo prédse, vina se ni doteknila.	Mož	je pil, tako da se je opotekal, ko ga je pod	A
bajtarja srečal na cesti zdravnik, star, debelušen	mož,	ki se je rad pogovarjal z ljudmi.Ustavil ga	A
s polnim srcem v veliko prihodnost strmeči!	Mož	med tovariši, poslušen otrok med modrimi starci	A
pisar se je smejal zmerom bolj. »Ne utegnem,	mož,	« je rekel sodnik, »ne utegnem,« je rekel, »da	A
zapirajo in preganjajo. O gospod, zgodovina velikih	mož	je dovršena - finis!Nobenega Kristusa več, ne	A
to se pravi, čudna za ljudi, ki niso domači.	Mož,	ki ste zanj vprašali, je mlajši, kakor se razodeva	A
bi bil najrajši kar vstal in šel. Prijazni	mož,	moj sopivec, mi je na roko obljubil, da mi preskrbi	A
domá, ne hodi med ljudi, ki te ne marajo! Njen	mož	bo tam in pijan bo!“ Ta beseda mi je vsekala	A
prišla Micika v krčmo. Za njo je prišel njen	mož;	pijan je bil, ves zabuhel in krmežljav. Pogledal	A
bi rad moji ženi?“ je vprašal zadirljivo njen	mož.	”Vasovat je prišel!“ se je oglasil fant.	A
strahopetca, milosti vbogajme prosečega. Njen	mož	se je preril s komolci skozi gnečo, stopil je	A
bil tako nerodno treščil tisti negodnik, njen	mož.	Umiral ni, kaj še!	A
Nagnal ga je! . / . / stran 248 . / Ni bil svet	mož!	“ - ”Spovednika mi dajte, da zadobi moja duša	A
stikali glave, bodo šepetali naskrivaj ... mlad	mož	in mlada žena!Midva pa se bova spogledala, se	A
osla ter je zlovoljen pljunil predse. Občinski	mož	Vallencich je stal na pragu svoje krčme in je	A
prevrnila, časih koga pohodila, celo občinski	mož	Vallencich se je pred svojo krčmo prekobalil	A
brez površnosti...“ ”Oprostite... tisti znameniti	mož	- -“ ”- je bil Štefan Frfila!“ Župan je	A
kaj je svet, in zna ceniti zasluge velikih	mož.	Ta človek se mudi v Šentflorjanu samó začasno	A
narod ne pozná hvaležnosti do tistih velikih	mož,	ki bi morali biti naš ponos in naša čast.Kakó	A
Šentflorjanu se je rodil pred osemdesetimi leti	mož,	čigar imé je danes skoro pozabljeno, čeprav	A
poznati in spoštovati vsak pravi rodoljub. Ta	mož	je Štefan Frfila. Prepričani smo, da bo zvenelo	A
neznano, - ali to je usoda vseh tistih naših	mož,	ki so žrtvovali vsak dih življenja svojega za	A
tisti hip, ko se je zgenila, ker je prihajal	mož	-- s trdimi koraki, upognjen, strašen, kakor	A
toda jaz sem samostojen človek, štiridesetleten	mož	in vesten uradnik; da bi bilo veliko takih,	A
bil debel, toda zelo postaven in častitljiv	mož;	kljub temu so se polastili njegove poštene misli	A
usmiljeni, dovolite, da sem vaš suženj in vaš	mož	...“ Ni govoril gladko, skoro trepetal mu je	A
toda majali so z glavo in so rekli: ”Pobožen	mož	je naš župnik, ali misel mu peša in pamet mu	A
zase, pa sem vendarle sosed svojih sosedov,	mož	svoje žene in oče svojih otrok.Joj meni!	A
narod je pravičen, tehta in ceni zasluge svojih	mož	ter jih plača po vestni meri. Najlepša pesem	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 2.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani