Lovrek je vstal, ko je videl, da so vojaki že končali z nakladanjem, vohun pa je jadrno smuknil v grmovje, kjer je tiščal glavo k tlom tako dolgo, dokler ni zamrlo topotanje nog, polglasno preklinjanje otovorjenih mož in ropotanje kotalečega se kamenja, znamenja, da so že na poti v zakope. Nato je vohun previdno vstal in po ovinkih odhitel k svojemu gospodarju ter mu z razžarjenim, pohvale pričakujočim obrazom povedal vse, kar je slišal.