mož (1.301-1.400)

in na prag se je postavil širokopleč, bradat	mož.	Vtaknil je roke v žep, dobrohotno pokimal mladim	A
tesno pri srcu. . / . / stran 32 . / Prijazni	mož	je odprl široke železne duri: »Le noter, barabice	A
fant in bi ne bilo nikogar, da mu odpre. In	mož	je vzel ključ od hišnih vrat. Ni ji kazalo drugače	A
v otrocih najdem srečo, ki mi jo je zapravil	mož!	Branila se je še bridkega spoznanja, ali ubraniti	A
fanta in še kaj povrhu. Torej kje je pa vaš	mož?	« »Fanta je šel iskat, ne vem ...	A
veselja do glasbe kakor zato, da jezi moža.	Mož	je čutil njen namen, pa se je premagal in ni	A
»No, no, no,« je rekla Jerajeva, pa ji je	mož	koj odrezal besedo z gromkim: »Tiho!« Tačas	A
Kocmurka je molče vrela vino.	Mož	je bil vesel in zgovoren in niti ni opazil solzá	A
zdaj prevzel nase Tonček. Zakaj mojster je bil	mož	neugnanih vzgojevalnih nagonov; ni bil srečen	A
tudi ne. Najbolj neprijetno pa je bilo, da ni	mož	sploh nič vedel o tem dolgu.‒ O, ko bi imela	A
veselici!« Mami Pirčevi ni bilo čisto po volji, da	mož	kar tako, na lepe oči, izposoja denar, ki ni	A
namenjena zakonska sreča. In ker pričakovani	mož	ni sam prišel, je priskočila usodi na pomoč	A
policijo, naj ji moža nauče manir, pa ko je	mož	dobil povabilo, je skrivaj pobral svoje cape	A
krenila z besedo na drug tir. »Saj ni hudoben moj	mož,	« je rekla, »še predobrega srca je, le sreče	A
nagnila glavo, Kocmurjeva pa je razkladala: »Moj	mož	pravi, veselilo bi ga, da bi prižigal mestne	A
skromen, čuda skromen ... . / . / stran 141 . /	Mož	je postajal siten in priganjal, da se urede	A
nosi.« Pirčeva je pojasnila dekli, da je šel	mož	že ob desetih dopoldne vprašat v šolo in je	A
kakor štiri tisoč! Prejle, popoldne je zapazil	mož.	Hranilnica je bila že zaprta in ni mogel zvedeti	A
je zagledala, ga je poklicala: »Čuješ, Ivo!«	Mož	jo je čul, pa se ni zmenil zanjo, imel je še	A
tam. Gospod ravnatelj Šparenblek ‒ to je bil	mož	v mornarski srajci in šlapah ‒ mu je položil	A
jo je bil narezal z njive ob cesti. »Mladi	mož,	« je počastil gospod ravnatelj Stanka z nagovorom	A
muhe, mikalo je žival zelenje vej in trave in	mož	se je moral loviti od enega kraja ceste do drugega	A
Rada bi ga obdržala, pa ne maram, da bi tvoj	mož	prihrulil name, ta divjak, da fantu dajem potuho	A
in rekel: »Adijo!« Pirčeva je čakala, da se	mož	najprej naje, potem šele mu je pokazala pismo	A
sicer strog, drugače pa skoz in skoz pravičen	mož	in vzgojitelj.Zdaj pa mu očita žena, da je oče	A
so se vrata in začul se je glas mojstrice: »	Mož,	koj pojdi ven, hitro, hitro!« Glas je bil tak	A
moje dete?« »Nikar ne javkaj!« jo je zavrnil	mož,	ki se je še sam prepričal, da ni drugih zakladov	A
zganila: »Sveta nebesa, kaj ti je naredil?« Da je	mož	kriv, o tem ni niti trenutek dvomila ‒ bila	A
jo je milovala stara mama. »Kaj pa je tvoj	mož?	«Bila je malo pozabljiva.	A
duše nimam, da bi se z njo posvetovala! Moj	mož	je tak,« zdaj šele je izpustila kolena iz rok	A
družino, pridružil se je kosilu. Bil je resen, tih	mož.	Tem zgovornejša je bila sestra Lenčka, kakor	A
moža, ki je hitel mimo s tovorom na ramah.	Mož	je zaklel, pokazal zobe in s pestjo dregnil	A
Milan je tiho šel za njim v skladišče. Tam je	mož	odložil zaboje, potem pa sedel na svoje vozilo	A
svetu nič lepšega in važnejšega, kakor kar je	mož	držal v žuljavih rokah. »Na, jej!« je rekel	A
držal v žuljavih rokah. »Na, jej!« je rekel	mož	in Milan je hvaležen sprejel kruh in slanino	A
kakor da so usta premajhna za njegovo lakoto.	Mož	si je ogledal dečka.Rekel je: »Ti si ušel z	A
Tiho je odgovoril: »Iz Ljubljane.«	Mož	je z njim delil še zadnji kos kruha in slanine	A
zadaj je čul ostre žvižge ‒ pa mu pot zastopi	mož	in ga ujame. Kakor preganjana žival ni mislil	A
možem, oba sta ga trdno držala pod pazduho.	Mož	v civilni obleki si je drgnil osuvano nogo in	A
dvakrat zasukal, vstopil je ječar, za njim drug	mož,	ki je nosil na širokem lesenem podstavku polno	A
‒Kdo? ‒	Mož.	‒Ali je pomagal?	A
marsikaj se je spremenilo. Sestre Mice rajnki	mož	je bil umrl v Ameriki; od tod ji je bil poslal	A
obraz v robec. . / . / stran 222 . / »Vi ali	mož?	« »Saj ne vem, kako je bilo.	A
Včasih se mi zdi, da sem ga jaz, včasih, da ga je	mož.	« Sodnik je čudno zibal sklonjeno glavo.	A
Kocmurka ali ni bilo tako, da ste vi očeta z nožem,	mož	pa s sekiro?« »Malo se mi zdi tako.«	A
brado si upirajoč ob pest. »Čujte, ali ni vaš	mož	imel samokresa?Ali ni očeta ustrelil?«	A
špranji za podbojem? ‒ Pa se je spomnila, da je	mož	ubežal ‒ menda je sodnija zaklenila šupo in	A
zdaj ne gredo iz glave ... Naš župnik je moder	mož	in njegova tolažba zaleže.Tožil sem za sinom	A
storim?« Dal je pismo in Jeraj je bral: »Ljubi	mož!	S Tončkom je tako: včasih je bolje, včasih je	A
nesla povrtja. Ko je videla, s kom se meni	mož,	je malo postala in poslušala.Potem je posvarila	A
kar zaležejo njene roke, ugled pa ji dajeta le	mož	in otrok. Kaj, ko postane očitno, da nima ne	A
prav, če je vam prav. Če bi imeli moža, bi se	mož	brigal za vas.Ker ste si izvolili častiti samski	A
/ stran 258 . / kogar drugega. Vaše sestre	mož	Kocmur ne sme v hišo; če bi se prikazal, koj	A
položil Stanku na ramo. »Poslušaj me, mladi	mož!	Povišati sem te hotel.	A
Krčmarju in krčmarici pa je razodel, da je mladi	mož	edini potomec zadnjega indijanskega kralja Fičifaja	A
je rdeča!« »Ej,« je rekel ravnatelj, »mladi	mož,	kar vem, da me pripraviš ob desetak!Toda bodi	A
viharnih časih nekaj zadovoljnih let. Da bi se le	mož	ne vrnil!Če pa pride, bo vsega konec ...	A
Ustrašila se ga je: kake bridkosti jo spet čakajo!	Mož	ji je pisal, da jo lepo pozdravlja in da vedno	A
gleda, še enkrat: »Stanko!« Pod drevesom stoji	mož	in ga kliče.Stanko je odrevenel ‒ oče je!	A
177 Boxmatch Brenkala-Bösendorfer 182 Povodni	mož	186 Zgodba o junaškem rablju, ki si je sam odrobil	A
in je izvoljen za narodnega poslanca, pa je	mož	v veliki zadregi, kaj bi in kako.Listi pišejo	A
mogoče, ljudje verjamejo vse mogoče, in potem	mož	ne ve, ali bi šel v Beograd z zavihanimi rokavi	A
in da ne bo zamere in spotike. Resnično, tak	mož	je velika sirota in vreden pomilovanja! Toda	A
naš narod. Pa se je zgodilo, da se je prvi	mož	s krepelcem umaknil krepelcu svojega političnega	A
Pa ni bil somišljenik s pohojeno nogo figa	mož,	nego je bil značaj, ki se ni dal teptati nikomur	A
pravljice in jih je pripovedovala neizprosno kakor	mož	jeklen, živo in brez prestanka ‒ med pripovedovanjem	A
priženó v palačo moža, da ga sodim, ker je kradel.	Mož	je bil brez rok.»Kako je kradel,« sem dejal	A
in vseh vekov, kradel je z usti!« Tedaj je	mož	brez rok neznansko zavekal: »O kralj časa in	A
sedel za široko pisalno mizo in je še dokaj mlad	mož,	toda čil in čvrst na duši in telesu.Lica je	A
ozira na politično pripadnost edin kakor en	mož	in ne odneham. Ako se preseli Vodnik, se mora	A
premrcvarila in pokončala. Na Francoskem je živel	mož,	Landru mu je bilo ime in je tudi toliko žrtev	A
zmajal glavo: »Kdo bo tvegal, da mu jo posodi?	Mož	je čudno zanemarjen ...Nič se ne ve ...	A
pa je lepo čedno naredilo kordon okoli vrlih	mož,	da so imeli dovolj prostora in da jih ni nihče	A
drugi dan krst. Toda Zvonimir Cafuta je bil	mož	in značaj.Pogledal je v pratiko in dejal, da	A
domače ognjišče ‒ tedaj se bo videlo, ali je	mož	beseda ali je mož figa.Do tedaj pa naj ona nikar	A
tedaj se bo videlo, ali je mož beseda ali je	mož	figa.Do tedaj pa naj ona nikar ne bo sitna ob	A
pravijo, da je tudi bencin dober, toda ga moj	mož	takoj uduha in je potem siten. In sem vsakemu	A
Midva nisva bila nič.	Mož	je dejal, da nima kaj obleči.Ženski modi da	A
bo čakal, da bo še za moške taka moda. Moj	mož	je sploh jako čuden.Krega se, kako da so dame	A
vse drugo da se ji itak že vidi. Sedaj se	mož	razburja zaradi vremena in štirideset mučenikov	A
toliko, da bi bilo v petek za vbogajme. Moj	mož	pravi: ko bo svet komandirala seljaška stranka	A
od zunaj ni videl in simfonij ‒ takšen je moj	mož!	Zato ne vem, če bom dočakala avtognoja.	A
doktorja si je izbral za zagovornika? Moj	mož	je dejal, da odvetniki niso nič kaj zadovoljni	A
na vstopnico! Saj bi Vam drugače pisal moj	mož,	toda res ne more: roka ga boli od ploskanja	A
To je grozno! Moj	mož	nima nikoli nič denarja, ‒ pa tudi sončne pege	A
naprti sončnim pegam na grbo! ‒ Dejal je moj	mož.	Dejal je, da se nič ne ve in da bodo porotniki	A
julija 1927 ] . / . / stran 186 . / Povodni	mož	To je zato, ker ni bil v nobeni stranki.Drugače	A
Žalibog ni bil v stranki! Namreč povodni	mož	ljubljanski. Kdor pa ni v stranki, je kakor	A
obleko in lase. Toda ne le to, nego je povodni	mož	enako uspešno deloval tudi na važni oranici	A
Ljubljanici in iz vrtinca se je dvignil povodni	mož.	Valvasor piše, da je bil oblečen v dolgo črno	A
si na eno oko ogledal moža v črni suknji.	Mož	mu ni ugajal.Zadrl se je: »Kdo?« in je rjul	A
še ne poznajo in da bo že pokazal. Povodni	mož	pa je bil kratkih besed, kajti ni sploh nič	A
bilo prepovedano kakor danes. Potem je povodni	mož	zopet izginil po svojih poteh. Slavni Valvasor	A
Ljubljanice. Tolikšen vzgojni vpliv je imel povodni	mož	in je jako obžalovati, da je ukinil svoje hasnovito	A
V stranki pa, kakor rečeno, ni bil povodni	mož	v nobeni. Tod tiči njegova tragična krivda in	A
naš. In se ni bati nikakor ne, da bi povodni	mož	rekel, da ni. [ Jutro, 3. julija 1927 ]	A
zgled mora biti tudi prepričljiv, da mu kakor en	mož	sledi vsa ulica in brnijo okna in je nepopisen	A
je naše damstvo baš nasprotno, in to kakor en	mož	dokazalo, da ima rodovitna tla in da je vsekdar	A
vrste in priporočen, in ni dvoma, da je mladi	mož	štipendijo krvavo zaslužil. Skratka ‒ licej	A
razočaralno iz raznih ozirov. Prvič je mladi	mož	za nedogleden čas zamudil šolski pouk. Tolikšna	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani