nova beseda iz Slovenije
kar bruhnilo je iz nje; pri tem je dvignila | kvišku | desnico, iztegnila kazalec, ki je bil razkopan | A |
je priskočila v obrambo, Francka je planila | kvišku | in pogledala očeta v obraz.Oče je izpustil kite | A |
šklebeder ti stari ‒ ha ha ha!« France je skočil | kvišku | in mahal s klobukom. »Da si je upal ta kolovrat | A |
so se ji vzdigovale, dokler ni planila še ona | kvišku, | pahnila obe knjižici s kronami vred iz naročja | A |
Zamahnil je z roko in postavil koso na ramena | kvišku, | na boj. Jera je zbežala na nasprotno stran zelnika | A |
krogla, to ni nič. Bajonet.« Jernej je planil | kvišku | in potegnil Strgarju bič iz roke, stopil na | A |
strop in pomolčal. Nato je, še vedno gledajoč | kvišku, | rekel resno: »Boste že zvedeli.Toliko vam lahko | A |
izdajalec.« Marinček se je razburil in planil | kvišku. | Andrej pa je stopil predenj: »Ne, ne, ne, oče | A |
zasukal mu roke na hrbet in jih začel navijati | kvišku. | Luka je klel, ljudje so si tolkli ob kolena. | A |
‒ dovršil bo tistile ‒« Pokazal je s prstom | kvišku, | vstal, se zahvalil in šel. No, čakajte, ljudje | A |
vzdihnil. Vojak se je nasmehnil, zasukal levi brk | kvišku | in odgovoril: »Razumem to besedo, ki je niste | A |
Sirota je zajokala tako bridko, da sem planil | kvišku, | stiskal pesti in škripal: »Zverina, peklenski | A |
ona, vojaška prešuštnica!« Tedaj je planil | kvišku, | začel kriliti z rokami in bruhati kletve nanjo | A |
da se je prevrnil narobe in pomolil kolesa | kvišku. | »Primi!« je velel spet Golob, zagrabil za kolo | A |
skalijo oči ... »Tratratra!« Vsi trijé planejo | kvišku. | Vnovič: »Tritratritra ...,« | A |
in razdejano. Le posamezni koli so štrleli | kvišku | in vmes je ležala pomendrana pšenica in ječmen | A |
ognja, se spakovali z divjimi obrazi, metali | kvišku | krasne meče, se opotekali in padali.Tunjuš se | A |
si, stotniče carske vojske! Tvoja pot se vije | kvišku. | Naj te spremlja sreča!« | A |
skrivnosten vonj. Vodni curek je trepetal in koprnel | kvišku, | se znižal in zopet zaprašil proti nebu, omagoval | A |
trdo predenj, postavil suhi kazalec desnice | kvišku | in izgovoril z odločnostjo, ki ji ni odpora | A |
je položil prst na usta, pokazal s kazalcem | kvišku | in zašepetal: »Teodora!« Privedel jih je bil | A |
na kolena, se uprl s pestmi v zemljo in lezel | kvišku. | »Pri Morani, da ne čutim nobene noge!« | A |
in moj pogum ‒ moja rešitev. Huni so šinili | kvišku, | zajezdili in se zadrevili za mojim konjem, ki | A |
Poslanci!« se je oglasil Balambak. Tunjuš je buhnil | kvišku. | S krvjo podplute oči je uprl v starca. | A |
po vseh mišicah, mladec se je popel v sedlu | kvišku, | lovil v zmučenih prsih sape in izpovedal na | A |
vse orošeno s sončnim hrepenenjem, in kipi | kvišku: | k soncu, k življenju - ven v svet - v valove | A |
uradnik in imam pokojnino. Od spodaj se pride na | kvišku! | « »Nekdaj morda že, sedaj je drugače | A |
Pa ni. Zakaj sunkoma je skočil | kvišku | in se zasmejal na ves glas. Spet je šel k omarici | A |
Joku, ki je visel na vseh štirih in ni mogel | kvišku. | Oprijel ga je in dvignil z močno roko. | A |
pestmi, da bi se rešil. Oče ga je pa dvignil | kvišku | prav pod strop ter ga podržal v višavi. | A |
krika prislonijo lestvo, po kateri se vzpne | kvišku, | potem je hitro mir in konec delovanja.« | A |
»Tako!« Jok je skočil | kvišku. | »Gospodični na pričo, obe! | A |
je stopal Jok, mahal divje z rokami, dvigal | kvišku | tri prste, žugal in šepetaje sikal na uho spremljevalcu | A |
vrhunca, da ni mogla več mirno sedeti, je planila | kvišku, | iz prsi se je utrgal vzdih, glavo je naslonila | A |
se je vzburil v njem žolč in je srdito planil | kvišku. | Toda ker mu je bilo vrojeno, da je hodil z vsakim | A |
prestrašila. »Kaj, kaj?« je planil Smrekar | kvišku | in pestil roke. »Kaj sem, povejte, recite, če | A |
igličevju je zašumelo, sproščena veja se je dvignila | kvišku | in se gugala, kakor bi se oddihala od teže, | A |
je začutil hipoma novo moč. Sunkoma je planil | kvišku, | vrgel pismo iz roke proti peči. »Prekleto | A |
Nekoliko je pomolčal, potegnil rame visoko | kvišku, | z ramami vred dvignil strehaste obrvi, obtičal | A |
kakor truden popotnik pod klancem. Pogledal je | kvišku: | pot, na katero je zašel s pripovedovanjem, je | A |
na jezno gospodinjo, na dom, na sanje, planil | kvišku | in mislil samo na ovna. Gledam, prisluškujem | A |
poglavitna reč.’ Hlapec se je vnovič izkopal | kvišku, | ker mu ležišče še ni bilo po volji, popravljal | A |
pred menoj široka dolina, iz katere je kipel | kvišku | zvonik. Začuden sem obstal. | A |
svetu. Zakaj če je kdo na vrhu, ne more več | kvišku, | če je na dnu, je pa tudi konec.« »Za mladino | A |
»Tak blekni!« Takrat pa je Gašper šinil | kvišku, | trma mu je namrdala čelo. »Kar je, je | A |
ena sama lepa pravljica. Hipoma ga je vrglo | kvišku. | Samo trenutek je posedel na stranici, nato je | A |
in po Zaplaznikove,« je spet šinila deklica | kvišku | in pokolcevaje med jokom opravljala Lucijino | A |
začul pod oknom tanek tanek glasek. Vrglo ga je | kvišku, | snel je klobuk in s strahom pogledal proti zvezdam | A |
dvigala beseda, ki je bila živa ves čas. Rila je | kvišku, | s strašansko muko, dokler se ni prekopala skozi | A |
curljajoče lase, ko glavo z naglim gibom sune | kvišku. | Prevzame ga tako blaženo ugodje, da pozabi vse | A |
zaplava nazaj na sredino reke. Z nogami meče | kvišku | visoke spenjene curke, njegova bela stopala | A |
osvobodil svojih rok in nog, in tedaj je šinil | kvišku | kakor sprožena vzmet. Še je živ! | A |
Miloš je osuplo pogledal. Zavihtel se je | kvišku. | Na široko je sédel, s stopali oprt ob tla, in | A |
v sanjah nasmehnila vsem. Potem se je ozrla | kvišku, | na moškega, ki ga je pravkar poljubila iz lastne | A |
zbiral po snu raztresene misli, nato jadrno šinil | kvišku | in napeto poslušal.Nekolikokrat si je še pomel | A |
Prisezi!« je ukazal oče in dvignil tri prste | kvišku, | »Govori za menoj! | A |
spanja pritajeno trkanje na vrata. Šinil je | kvišku | in z neenakomerno nabijajočim srcem prisluškoval | A |
zaškrtnilo, in prvi stolpič je nagloma šinil | kvišku, | kakor da ga je vrgla skrita vzmet navzgor.Z | A |
čudne, skoraj pošastne zvoke, ki so se nosili | kvišku | in se odbijali ob skalnih stenah, da so spominjali | A |
raztrga ob prehudem dotiku. Belkast oblak šine | kvišku | in zagrne kašljajoče nasprotnike.Lovrek počasi | A |
oddiha podila naokrog, ritajoč in kopitljajoč s | kvišku | privihanimi repi, dokler se ni povsem izdivjala | A |
Ven, ven« Vse je planilo | kvišku. | Množica rok se je poželjivo stezala proti dečku | A |
tako živo zasanjal, da je preplašeno planil | kvišku, | če je le zarožljala veriga v spanju se premikajočega | A |
ščemeča je svetloba, orjaški zublji švigajo | kvišku, | od vsepovsod se izvijajo plameni, sliši se neprestano | A |
opazuje učinek svojega poizkusa. Nestvor šine | kvišku | kakor strela, iz zelenih oči srše bliski, žrelo | A |
veselo ukanje, ki je drugo za drugim pohitevalo | kvišku | do njega, kakor da bi najavljalo prihod nečesa | A |
Potem ga je prevzel brezumen strah ... Moral je | kvišku | ... Kakor na povelje so se vsi odkrili | A |
bolj se mu je bati izobraženega, razumnega in | kvišku | stremečega, gospodarsko neodvisnega človeka | A |
transformator in v daljavi je žehteča vročina dvigala | kvišku | tenko trepetajoče stebriče razžarjenega zraka | A |
vlečejo stran od nje ... Kakor obstreljen plane | kvišku: | »Vida, Vida!« | A |
prehud, streli preblizu! Letali se navrtata | kvišku | in čez nekaj hipov izgineta proti jugu.Nevarnost | A |
sklonjenega polkovnika, je prestrašeno šinil | kvišku | ter se v zadregi opravičeval, ker je omagal | A |
»Stoj! Roke | kvišku! | « zavpije poročnik Miklausin in plane z dvignjeno | A |
prikotalil do njiju, da sta preplašena šinila | kvišku. | Grozeče bobnenje je hrulo po vsem hribovju, se | A |
oplahoval, ponekod celo zastal ter nato znova buknil | kvišku. | Avstrijski zakopi so bili še vedno odrezani od | A |
izgubim...« »Ničesar ne izgubi,« se je zagnal Ulrik | kvišku, | da je starec od strahu zavekal in skočil k njemu | A |
Ali hipoma je vrgel odejo raz sebe in planil | kvišku. | Velike, rjave očí so se nenavadno razširile; | A |
griva je vihrala za pol metra visoko naravnost | kvišku. | Aleš je podil in tepel je z bičem, da ga je roka | A |
obrazu; moj glas je zlezel čez noč za dve oktavi | kvišku | in tam med najvišjiminotami išče šuštečih besed | A |
istem trenotku je na občno vznemirjenost planil | kvišku, | pritrdil z obema rokama klobuk na glavo ter | A |
vzdigne počasi glavo; ko pa ugleda prišleca, skoči | kvišku | in zakriči skrajno nevljudno: ”Po kaj ste | A |
Gospodinja je stopila v izbo. ”Fantje, | kvišku! | “ Velika je bila in debela, v lica zabuhla | A |
vztrepetalo, vzplapolalo v meni, vzdignilo me | kvišku, | kakor v plamenu ljubezni.Videl sem tisto ljubo | A |
brezizrazen; male, vodene oči so pogledale za trenotek | kvišku, | ali takoj so se zopet obrnile k tlom, kakor | A |
da bi bila vsak hip pripravljena, da skočita | kvišku | ter odslovita z veselo dušo neprijetnega tujca | A |
kadilu je dišalo vse do samih gorá, je seglo | kvišku | sladko veselje. ”Kaj tam doli ni greha?“ | A |
Prosi!« Držal je | kvišku | in je bil na drobno okroglo glavo, na oči.In | A |
so in se plašile, kadar je švignil nenadoma | kvišku | plamen sveče, vračale so se, prihajale so čisto | A |
Plavalo je preko sobe, preko okna, zmerom bolj | kvišku. | Ob oknu pa se je spremenilo, zmerom še je bilo | A |
je tiščal v žepih, da sta mu hlačnici štrleli | kvišku, | napeti trebuh je prislonil ob rob mize.Pozdravil | A |
vzpenja voz brezšumno od tal, da se peljeva | kvišku, | zmerom višje proti srebrnosinjemu nebu; pod | A |
”Jadac!!“ Saša plane | kvišku, | zapleše po palcih, tleskne z roko po čelu in | A |
kakor da se je bil nekdo spotaknil. Lejla plane | kvišku, | prime se za glavo in stopi dvakrat, trikrat | A |
prestrašen sem se vrnil k oknu ter pogledal | kvišku. | Nekdo je stal poleg nje, naslonjen s komolcem | A |
183 . / roko. Od obzorja do obzorja je kipelo | kvišku | v strašnem črnem loku.Treščilo je, da se je | A |
bilo dvoje omreženih oken in če sem se ozrl | kvišku, | sem videl nogé ljudí, ki so hodili mimo; noge | A |
bil v klopčič zvit pod oklopom; in štrlel je | kvišku, | zibal se je narahlo in vil, gnusna črna kača | A |
Nenadoma me je spreletel čuden strah; skočil sem | kvišku | in sem se ozrl po izbi. ”Tukaj je bilo!“ | A |
je imel zlato medaljo. Mařenka je skočila | kvišku | in je pobegnila; bežala je v težkih, nerodnih | A |
zahoda; prihajal je od vseh straní, dvigal se je | kvišku | kakor na perotih ter trkal na okna kraljevega | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
◁ ◀ 1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |