kvišku (301-400)

kar bruhnilo je iz nje; pri tem je dvignila	kvišku	desnico, iztegnila kazalec, ki je bil razkopan	A
je priskočila v obrambo, Francka je planila	kvišku	in pogledala očeta v obraz.Oče je izpustil kite	A
šklebeder ti stari ‒ ha ha ha!« France je skočil	kvišku	in mahal s klobukom. »Da si je upal ta kolovrat	A
so se ji vzdigovale, dokler ni planila še ona	kvišku,	pahnila obe knjižici s kronami vred iz naročja	A
Zamahnil je z roko in postavil koso na ramena	kvišku,	na boj. Jera je zbežala na nasprotno stran zelnika	A
krogla, to ni nič. Bajonet.« Jernej je planil	kvišku	in potegnil Strgarju bič iz roke, stopil na	A
strop in pomolčal. Nato je, še vedno gledajoč	kvišku,	rekel resno: »Boste že zvedeli.Toliko vam lahko	A
izdajalec.« Marinček se je razburil in planil	kvišku.	Andrej pa je stopil predenj: »Ne, ne, ne, oče	A
zasukal mu roke na hrbet in jih začel navijati	kvišku.	Luka je klel, ljudje so si tolkli ob kolena.	A
‒ dovršil bo tistile ‒« Pokazal je s prstom	kvišku,	vstal, se zahvalil in šel. No, čakajte, ljudje	A
vzdihnil. Vojak se je nasmehnil, zasukal levi brk	kvišku	in odgovoril: »Razumem to besedo, ki je niste	A
Sirota je zajokala tako bridko, da sem planil	kvišku,	stiskal pesti in škripal: »Zverina, peklenski	A
ona, vojaška prešuštnica!« Tedaj je planil	kvišku,	začel kriliti z rokami in bruhati kletve nanjo	A
da se je prevrnil narobe in pomolil kolesa	kvišku.	»Primi!« je velel spet Golob, zagrabil za kolo	A
skalijo oči ... »Tratratra!« Vsi trijé planejo	kvišku.	Vnovič: »Tritratritra ...,«	A
in razdejano. Le posamezni koli so štrleli	kvišku	in vmes je ležala pomendrana pšenica in ječmen	A
ognja, se spakovali z divjimi obrazi, metali	kvišku	krasne meče, se opotekali in padali.Tunjuš se	A
si, stotniče carske vojske! Tvoja pot se vije	kvišku.	Naj te spremlja sreča!«	A
skrivnosten vonj. Vodni curek je trepetal in koprnel	kvišku,	se znižal in zopet zaprašil proti nebu, omagoval	A
trdo predenj, postavil suhi kazalec desnice	kvišku	in izgovoril z odločnostjo, ki ji ni odpora	A
je položil prst na usta, pokazal s kazalcem	kvišku	in zašepetal: »Teodora!« Privedel jih je bil	A
na kolena, se uprl s pestmi v zemljo in lezel	kvišku.	»Pri Morani, da ne čutim nobene noge!«	A
in moj pogum ‒ moja rešitev. Huni so šinili	kvišku,	zajezdili in se zadrevili za mojim konjem, ki	A
Poslanci!« se je oglasil Balambak. Tunjuš je buhnil	kvišku.	S krvjo podplute oči je uprl v starca.	A
po vseh mišicah, mladec se je popel v sedlu	kvišku,	lovil v zmučenih prsih sape in izpovedal na	A
vse orošeno s sončnim hrepenenjem, in kipi	kvišku:	k soncu, k življenju - ven v svet - v valove	A
uradnik in imam pokojnino. Od spodaj se pride na	kvišku!	« »Nekdaj morda že, sedaj je drugače	A
Pa ni. Zakaj sunkoma je skočil	kvišku	in se zasmejal na ves glas. Spet je šel k omarici	A
Joku, ki je visel na vseh štirih in ni mogel	kvišku.	Oprijel ga je in dvignil z močno roko.	A
pestmi, da bi se rešil. Oče ga je pa dvignil	kvišku	prav pod strop ter ga podržal v višavi.	A
krika prislonijo lestvo, po kateri se vzpne	kvišku,	potem je hitro mir in konec delovanja.«	A
»Tako!« Jok je skočil	kvišku.	»Gospodični na pričo, obe!	A
je stopal Jok, mahal divje z rokami, dvigal	kvišku	tri prste, žugal in šepetaje sikal na uho spremljevalcu	A
vrhunca, da ni mogla več mirno sedeti, je planila	kvišku,	iz prsi se je utrgal vzdih, glavo je naslonila	A
se je vzburil v njem žolč in je srdito planil	kvišku.	Toda ker mu je bilo vrojeno, da je hodil z vsakim	A
prestrašila. »Kaj, kaj?« je planil Smrekar	kvišku	in pestil roke. »Kaj sem, povejte, recite, če	A
igličevju je zašumelo, sproščena veja se je dvignila	kvišku	in se gugala, kakor bi se oddihala od teže,	A
je začutil hipoma novo moč. Sunkoma je planil	kvišku,	vrgel pismo iz roke proti peči. »Prekleto	A
Nekoliko je pomolčal, potegnil rame visoko	kvišku,	z ramami vred dvignil strehaste obrvi, obtičal	A
kakor truden popotnik pod klancem. Pogledal je	kvišku:	pot, na katero je zašel s pripovedovanjem, je	A
na jezno gospodinjo, na dom, na sanje, planil	kvišku	in mislil samo na ovna. Gledam, prisluškujem	A
poglavitna reč.’ Hlapec se je vnovič izkopal	kvišku,	ker mu ležišče še ni bilo po volji, popravljal	A
pred menoj široka dolina, iz katere je kipel	kvišku	zvonik. Začuden sem obstal.	A
svetu. Zakaj če je kdo na vrhu, ne more več	kvišku,	če je na dnu, je pa tudi konec.« »Za mladino	A
»Tak blekni!« Takrat pa je Gašper šinil	kvišku,	trma mu je namrdala čelo. »Kar je, je	A
ena sama lepa pravljica. Hipoma ga je vrglo	kvišku.	Samo trenutek je posedel na stranici, nato je	A
in po Zaplaznikove,« je spet šinila deklica	kvišku	in pokolcevaje med jokom opravljala Lucijino	A
začul pod oknom tanek tanek glasek. Vrglo ga je	kvišku,	snel je klobuk in s strahom pogledal proti zvezdam	A
dvigala beseda, ki je bila živa ves čas. Rila je	kvišku,	s strašansko muko, dokler se ni prekopala skozi	A
curljajoče lase, ko glavo z naglim gibom sune	kvišku.	Prevzame ga tako blaženo ugodje, da pozabi vse	A
zaplava nazaj na sredino reke. Z nogami meče	kvišku	visoke spenjene curke, njegova bela stopala	A
osvobodil svojih rok in nog, in tedaj je šinil	kvišku	kakor sprožena vzmet. Še je živ!	A
Miloš je osuplo pogledal. Zavihtel se je	kvišku.	Na široko je sédel, s stopali oprt ob tla, in	A
v sanjah nasmehnila vsem. Potem se je ozrla	kvišku,	na moškega, ki ga je pravkar poljubila iz lastne	A
zbiral po snu raztresene misli, nato jadrno šinil	kvišku	in napeto poslušal.Nekolikokrat si je še pomel	A
Prisezi!« je ukazal oče in dvignil tri prste	kvišku,	»Govori za menoj!	A
spanja pritajeno trkanje na vrata. Šinil je	kvišku	in z neenakomerno nabijajočim srcem prisluškoval	A
zaškrtnilo, in prvi stolpič je nagloma šinil	kvišku,	kakor da ga je vrgla skrita vzmet navzgor.Z	A
čudne, skoraj pošastne zvoke, ki so se nosili	kvišku	in se odbijali ob skalnih stenah, da so spominjali	A
raztrga ob prehudem dotiku. Belkast oblak šine	kvišku	in zagrne kašljajoče nasprotnike.Lovrek počasi	A
oddiha podila naokrog, ritajoč in kopitljajoč s	kvišku	privihanimi repi, dokler se ni povsem izdivjala	A
Ven, ven« Vse je planilo	kvišku.	Množica rok se je poželjivo stezala proti dečku	A
tako živo zasanjal, da je preplašeno planil	kvišku,	če je le zarožljala veriga v spanju se premikajočega	A
ščemeča je svetloba, orjaški zublji švigajo	kvišku,	od vsepovsod se izvijajo plameni, sliši se neprestano	A
opazuje učinek svojega poizkusa. Nestvor šine	kvišku	kakor strela, iz zelenih oči srše bliski, žrelo	A
veselo ukanje, ki je drugo za drugim pohitevalo	kvišku	do njega, kakor da bi najavljalo prihod nečesa	A
Potem ga je prevzel brezumen strah ... Moral je	kvišku	... Kakor na povelje so se vsi odkrili	A
bolj se mu je bati izobraženega, razumnega in	kvišku	stremečega, gospodarsko neodvisnega človeka	A
transformator in v daljavi je žehteča vročina dvigala	kvišku	tenko trepetajoče stebriče razžarjenega zraka	A
vlečejo stran od nje ... Kakor obstreljen plane	kvišku:	»Vida, Vida!«	A
prehud, streli preblizu! Letali se navrtata	kvišku	in čez nekaj hipov izgineta proti jugu.Nevarnost	A
sklonjenega polkovnika, je prestrašeno šinil	kvišku	ter se v zadregi opravičeval, ker je omagal	A
»Stoj! Roke	kvišku!	« zavpije poročnik Miklausin in plane z dvignjeno	A
prikotalil do njiju, da sta preplašena šinila	kvišku.	Grozeče bobnenje je hrulo po vsem hribovju, se	A
oplahoval, ponekod celo zastal ter nato znova buknil	kvišku.	Avstrijski zakopi so bili še vedno odrezani od	A
izgubim...« »Ničesar ne izgubi,« se je zagnal Ulrik	kvišku,	da je starec od strahu zavekal in skočil k njemu	A
Ali hipoma je vrgel odejo raz sebe in planil	kvišku.	Velike, rjave očí so se nenavadno razširile;	A
griva je vihrala za pol metra visoko naravnost	kvišku.	Aleš je podil in tepel je z bičem, da ga je roka	A
obrazu; moj glas je zlezel čez noč za dve oktavi	kvišku	in tam med najvišjiminotami išče šuštečih besed	A
istem trenotku je na občno vznemirjenost planil	kvišku,	pritrdil z obema rokama klobuk na glavo ter	A
vzdigne počasi glavo; ko pa ugleda prišleca, skoči	kvišku	in zakriči skrajno nevljudno: ”Po kaj ste	A
Gospodinja je stopila v izbo. ”Fantje,	kvišku!	“ Velika je bila in debela, v lica zabuhla	A
vztrepetalo, vzplapolalo v meni, vzdignilo me	kvišku,	kakor v plamenu ljubezni.Videl sem tisto ljubo	A
brezizrazen; male, vodene oči so pogledale za trenotek	kvišku,	ali takoj so se zopet obrnile k tlom, kakor	A
da bi bila vsak hip pripravljena, da skočita	kvišku	ter odslovita z veselo dušo neprijetnega tujca	A
kadilu je dišalo vse do samih gorá, je seglo	kvišku	sladko veselje. ”Kaj tam doli ni greha?“	A
Prosi!« Držal je	kvišku	in je bil na drobno okroglo glavo, na oči.In	A
so in se plašile, kadar je švignil nenadoma	kvišku	plamen sveče, vračale so se, prihajale so čisto	A
Plavalo je preko sobe, preko okna, zmerom bolj	kvišku.	Ob oknu pa se je spremenilo, zmerom še je bilo	A
je tiščal v žepih, da sta mu hlačnici štrleli	kvišku,	napeti trebuh je prislonil ob rob mize.Pozdravil	A
vzpenja voz brezšumno od tal, da se peljeva	kvišku,	zmerom višje proti srebrnosinjemu nebu; pod	A
”Jadac!!“ Saša plane	kvišku,	zapleše po palcih, tleskne z roko po čelu in	A
kakor da se je bil nekdo spotaknil. Lejla plane	kvišku,	prime se za glavo in stopi dvakrat, trikrat	A
prestrašen sem se vrnil k oknu ter pogledal	kvišku.	Nekdo je stal poleg nje, naslonjen s komolcem	A
183 . / roko. Od obzorja do obzorja je kipelo	kvišku	v strašnem črnem loku.Treščilo je, da se je	A
bilo dvoje omreženih oken in če sem se ozrl	kvišku,	sem videl nogé ljudí, ki so hodili mimo; noge	A
bil v klopčič zvit pod oklopom; in štrlel je	kvišku,	zibal se je narahlo in vil, gnusna črna kača	A
Nenadoma me je spreletel čuden strah; skočil sem	kvišku	in sem se ozrl po izbi. ”Tukaj je bilo!“	A
je imel zlato medaljo. Mařenka je skočila	kvišku	in je pobegnila; bežala je v težkih, nerodnih	A
zahoda; prihajal je od vseh straní, dvigal se je	kvišku	kakor na perotih ter trkal na okna kraljevega	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani