nova beseda iz Slovenije
Cerkvi nizki rod še ni ovira za skok po lestvi | kvišku. | Daj mi roko, Eneja. ENEJA SILVIJ Mogočna kraljica | A |
tukaj s sosedom ‒ z Martinom. LENČKA plane | kvišku: | Z Martinom?O, se mi je že davno zdelo, kam | A |
Urh, brž ga nasuj merico. URH plane hitro | kvišku: | Koj ‒ koj ‒ koj! SIRK Kaj pa posedaš tu? | A |
‒ Čakaj me, vrag, nam boš nagajal! Plane | kvišku | in zagrabi sekiro na peči.Če te koj prekoljem | A |
nihče ne bo nikoli vedel, kakor vem jaz, kaj je | kvišku | in kaj nizdol; kaj je črna soteska in kaj svetloba | A |
jecaje: Kdo si? KRNEC je bil planil za mizo | kvišku, | da je prevrnil vino. MAKS: Zapri duri, Kantor | A |
proti gostilnici FRANCELJ: Oče! Skočita | kvišku | in hočeta v ozadju ven. KANTOR od leve | A |
Sanjaš, otrok! DIONIZ sedi na zofi, oči uprte | kvišku | : Stal je ob morju paradiž, ustvarjen za njeno | A |
izginejo in se razpuhtijo vse hude misli, poglejte | kvišku | ter se pokrižajte! ZLODEJ se je bil obrnil | A |
spleteno lestvico, da splezam v samotni noči | kvišku | k svoji sreči.Zbogom! | A |
zmirom joka, zgrudi se na posteljo in plane zopet | kvišku, | zavzklikne: Tybalt! kliče Romea in spet se zgrudi | A |
čuvalo, te uničuje. . / . / stran 222 . / | Kvišku! | Bodi mož! | A |
smrekami. Na desno se začenja gozd, pot gre | kvišku, | na levi je pašnik s nizkim grmičevjem obrastel | A |
to je šele začetek. Šele začetek moje poti | kvišku. | Ema, ljubite me! Ema. | A |
Palico izdêre Kristus iz votline ‒ Krópa curek | kvišku | iž nje brizgne, šine! Gleda Peter, gleda in | A |
zdravíco, Slišal, kar mu pravi Jože Turen, Plane | kvišku | kakor ôgenj živi: »Mož-beseda! ljubi sósed Turen | A |
in spomin Na polju ogenj se blesti, trepeče | kvišku | živ, vesel ... A veter dahne ‒ žar ugasne, okrog | A |
govori, da vidiva se, luč mi govori, na grobu | kvišku | plameneča luč. Da, vidiva se tiste strašne dni | A |
poponec. Pod skalami starec raševe halje sedi in | kvišku | gleda pobožno. Visi na srobotu mu majhen zvonec | A |
se belijo, kakor na plen bi prežali. Ribe se | kvišku, | zdaj spuščajo v reko, ščuka vmes bliskoma švigne | A |
nebeško pôje - kakor blazen plane Mahnič | kvišku, | plane kvišku, pa za njó hití mi, za devíco | A |
kakor blazen plane Mahnič kvišku, plane | kvišku, | pa za njó hití mi, za devíco se vrtí po kleti | A |
Konec vendar! Splavajo iskre | kvišku: | bleda luna gleda, Pozejdon močni, tvoje | A |
tja zanesel? Smreka čuje, se ne zgane, pa | kvišku | raste iz poljane, hej, kvišku raste iz poljane | A |
se ne zgane, pa kvišku raste iz poljane, hej, | kvišku | raste iz poljane. Ob Rabeljskem jezeru Glej | A |
hrupno pod nebo je krakajoči, črni vran, zletel | kvišku | je z drevesa v jutro leta zadnji dan ‒ Siva | A |
. / . / stran 86 . / Zvezde Poglejte mi | kvišku, | kak zvezda kraj zvezde gori in bolj žari in | A |
razveže, molčé sediš, ne šepetaš nikoli. Ročico | kvišku | pomoliš, učenček, ko hočeš ven ter tiho greš | A |
beli dan pripelje mlada zora, Veselo žvrgolé se | kvišku | vije Škerjanec v sinje nébo, da se skrije V | A |
komaj si izgovorila, Solzé vlijó ti iz očí; Jaz | kvišku | planem, te objamem In ‒‒ nisi mi branila ti | A |
pramenček svetlobe včasi. Dlan na obraz, ovratnik | kvišku | da si; tesneje se v oguljen plašč zavije. Po | A |
silnega orla nesem v nebo. Daleč do sonca, | kvišku | do zvezd nikdar ni konca najinih cest! Tam, | A |
postala žival. Divje sem se zvila, planila | kvišku | in ga pogledala od zgoraj navzdol: Tedaj je | A |
brezskrbna. . /\ .. stran 32 . \/ Roke stegnem | kvišku | in na prste mi sedejo zvezde. Vzamem dve in | A |
njo združiti se srčnó želelo. Dolgih šest ur | kvišku | je kipelo, drugih šest ur zopet togovalo, togovalo | A |
gledal, čudu sem se čudil, da iz sanj lažnivih | kvišku | sem se zbudil. Ko je sonce vstalo, dajal sem | A |
slišati vlak, in če bi se strojevodja ta hip ozrl | kvišku, | bi videl vrsto bingljajočih nog vzdolž zida | A |
zmeraj bliže sta si bila. Potem je ona planila | kvišku, | a petje je udušilo njen krik.»Ne pojte,« je | A |
rekrut salutira? Caffone. Kar sama mu skoči roka | kvišku | pri vsakem pokrivalu s senčnikom, ki ga sreča | A |
mezgi. A tedaj sva bila sama; in ti strmiš | kvišku, | da se ti lasje, bakren slap, usipajo na ramena | A |
tako priden in mi utrgaj nagelj.« Stegovala je | kvišku | roke kakor dekletce, ki kaže očetu zrakoplov | A |
po zidu. Njene velike oči so odprte gledale | kvišku. | Za trenutek je imel vtis, kakor da je ona nemi | A |
počasi prebrala še zadnji zaključek. Gledala je | kvišku | in niti ni trenila z očesom, njen mir je bil | A |
Nekdo mora voditi, se ti ne zdi?« Gledala je | kvišku | in nalahko drsala s čevljem po prodnih kamnih | A |
tirideset let krepko korakam naproti!...« Ozrl se je | kvišku. | Nebo je bilo visoko in modro, sonce veliko in | A |
\ . / . / 38 .. . \/ . / Nehote se je ozrl | kvišku. | Nebo je bilo modro in prazno, toda zrak je vztrepetav | A |
odpira okno, pa mi je bilo dovolj. Planil sem | kvišku, | pograbil stol in mahnil po luči, da je bila | A |
Hitro! Tone je švignil | kvišku | kakor vzmet, Justina je počasi spustila klinčke | A |
zadnja leže k počitku... Vzdihnila je in se ozrla | kvišku. | Nad njo je bila razpeta mrzla in neizprosna sinjina | A |
Streha se je sesedla. Plameni so švignili | kvišku, | kakor bi izbruhnil ognjenik.Milijone isker je | A |
je držal v svojih dolgih rokah, je švignila | kvišku | - in z njo so švignile kvišku vse oči.Sekira | A |
rokah, je švignila kvišku - in z njo so švignile | kvišku | vse oči.Sekira je švignila ob počrnelem zidu | A |
ponovil glasneje, zamahnil z rokama in švignil | kvišku. | Vstal je tako sunkovito, da se mu je | A |
dovolj!« si je ukazal, se zravnal in pogledal | kvišku. | Nebo je bilo jasno, a prazno, popolnoma prazno | A |
Mar ni zadonela do Črnega loga in ga vrgla | kvišku, | kakor bi potrdila njegove dvome, njegove mračne | A |
Pognal je vse svoje moči v roke in se potegnil | kvišku. | Priplezal je na drugo polovico in spet počival | A |
Nesrečnik je nečloveško zakričal in se pognal | kvišku. | Temnikar je bliskovito vzdignil sekiro in zamahnil | A |
začudeni in skoraj nečloveški krik ga je vrgel | kvišku. | Komaj deset korakov pred njim je stal Martin | A |
napele mišice, dvigal je dolgi koščeni roki | kvišku, | da so mu rokavi padli čez lakti, in vlačil kakor | A |
proti oknu. Tam se je ustavil, dvigal roke | kvišku | in vlačil, kakor bi zvonil.Gledal je ječarje | A |
naglo zbira v krampu in da zdaj kramp že sili | kvišku | s tako močjo, da ga ne bo mogel zadržati.In | A |
In ga tudi ne more. Kramp švigne | kvišku, | naglo pade in poštar omahne. „Mamm | A |
se zaleti v steno, iztegne roke, se požene | kvišku | in se že zravna na obzidju.In takrat poči prvi | A |
predčasno dvignil iz postelje. Spenjal sem se | kvišku | in zvijal vrat na vse načine, da bi si lahko | A |
vse njegove niti z naravo. Povzpel sem se | kvišku | in strmel v gosenico.In kakor se včasih zgodi | A |
zasovražil, da bi jo zmlinčil. Pognal sem se | kvišku, | se zgrabil za križe in začel pihati iz vseh | A |
in jo prestregla. Tudi pismonoša je planil | kvišku, | a žena mu je s strastno kretnjo roke povedala | A |
pobral kapo s tal in se dvignil. Žena je planila | kvišku | in sklenila roke. »Kam greš? ...« je vztrep | A |
Okrogličar, ki je sam dremal za mizo, vrgel | kvišku | debelo glavo in hudo zarenčal.Pismonoša, ki | A |
je udaril po mizi. Moj Jezus je vrgel roke | kvišku | in planil k njemu. Položil si je prst na usta | A |
prvo vejo. Oddahnem se in začnem naglo plezati | kvišku. | Vzpenjam se z veje na vejo, in čeprav je tepka | A |
ozki in se potem širijo in podrhtevaje dvigajo | kvišku, | deklica misli nanj, če se mu pa ne posrečijo | A |
obsojenci. Spoznal sem njihov glas, pognal sem se | kvišku, | se zgrabil za železne križe v oknu in zavpil | A |
silili iz tolminskih grap, potem pa sem pogledal | kvišku | na sámo nebo.Nebo je bilo visoko in je s svojo | A |
krožil samo velik orel. Tudi teta je pogledala | kvišku, | si s koščeno roko zastrla oči in skoraj radostno | A |
so z naperjenimi puškami vdrli v vežo. ‘Roke | kvišku! | ’ so se drli vsevprek in srepo buljili v nas | A |
gledala po dolini. Potem pa je nenadoma planila | kvišku. | »Saj res!« je vzkliknila. | A |
in se pogovarjala. Boris se je večkrat ozrl | kvišku. | Nenadoma pa je ves vzhičen vzkliknil: | A |
Glej ga!« Pogledal sem | kvišku. | Po jasnini poznega pomladnega neba se je počasi | A |
In prav iz srede tega zelenega dna so kipeli | kvišku | trije Ravničarjevi topoli.Izgubili so že dobro | A |
se obrnil proti domu. Ravničar je pogledal | kvišku | po topolu in ga pobožal po raskavem deblu.Potem | A |
spustila do kalne reke, zakrilila, se pognala | kvišku | in odjadrala do kopastega Kuka, ki s svojimi | A |
in njiv, si z dlanjo senčili oči in strmeli | kvišku. | Pred vasjo se je čaplja dvignila tako visoko | A |
Prismoda si ti, Venček!« Milica je švignila | kvišku, | ga prebodla s sovražnim pogledom in skoraj zakričala | A |
so ponoči skrbno bedela, in vselej sem vrgel | kvišku | glavo ter odprl utrujene, a vendar žive oči | A |
ljudeh. Tudi zdaj sem sunkovito vrgel glavo | kvišku | in se ozrl okrog sebe.Ležal sem v nizki in ozki | A |
kakor druge dni. Takoj sem se hotel pognati | kvišku, | ker sem se ustrašil, da sem zaspal.Vzdignil | A |
nisem dolgo. Zdramil sem se sunkovito in planil | kvišku, | ker sem začutil nekaj mrzlega za vratom.Zraven | A |
čudnim mirom. Tako sunkovito sem se pognal | kvišku, | da se mi je zavrtelo v glavi.Naslonil sem se | A |
Testena tako živo zadele, da ga je kar vrglo | kvišku. | A zrogovilil ni. | A |
skušal celo nasmehniti. Nenadoma pa je planil | kvišku, | kakor bi se nečesa domislil.Šel je v kuhinjo | A |
da so oblaki zdrseli niže, nato pa je planil | kvišku, | vzbočil svoj prožni hrbet in zaprhutal ter jih | A |
stegljaju njegovih mastnih rok potegnili noge | kvišku, | da nas ni mogel doseči, je šel v kuhinjo in | A |
Vojaški zdravnik se je tedaj zbudil in vrgel glavo | kvišku. | Orožnika sta takoj planila na noge. | A |
Vse je tako lepo. Zato nisem skočil | kvišku, | temveč sem zamižal, da bi še enkrat v duhu pogledal | A |
besede! Stric je obstal, nato je vrgel roke | kvišku, | skočil s ceste in naglo zabrodil po visoki travi | A |
jo počesala. Nato je vstala, jo trikrat vrgla | kvišku, | jo še enkrat stisnila k sebi in jo poljubila | A |
spustila po strmini nizdol. Teta je planila | kvišku | in jeknila.Zašumelo mi je v glavi in zamajal | A |
nič več. Na ogenj pade in še nov zubelj prasne | kvišku. | Drugič gre po kolovozu in čuti, da rosne | A |
motocikla pa so tako naglo, kakor bi jih vrgle | kvišku | posebne vzmeti, poskakali štirje črni ljudje | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |