kvišku (401-500)

videla, saj je manjša od mene in gledala je	kvišku!	... Ali je ljubezen, spoštovanje, zaupanje, ali	A
nihče izmed poslušalcev. Zaspano so gledali	kvišku	in se pogovarjali med sabo. Tudi za davnih	A
misli, prej leno ležeče na dnu, so se vzdignile	kvišku	v nerazločnem vrtincu. ”Dalje torej, Hanca	A
Cerkovnik ga je zgrabil za roko, vzdignil ga	kvišku	ter ga stresel. ”Ali misliš križ razbiti	A
radost, oj tolažba! - ko je vriskaje planil	kvišku,	se je v višinah združil z bratom, ga ni izpustil	A
noge, črne od cestnega praha, pa so štrlele	kvišku.	”Ali je zapel že svojo zadnjo pesem, ali je	A
slabosti ... Aló, Pepček, Francek, Tonček, Hanček, -	kvišku,	bratci moji! ... Ne, to je prepočasi; ni jih treba	A
zaletavala se, plesala v kolobarju, vzpenjala se	kvišku	in presunljivo lajala Leda, nadporočnikova psica	A
Med zavržene vojake, ki ležé križem in molé	kvišku	lesene noge, se zvrne Marijan sam in nikjer	A
prevračal, kakor kapelj na vilicah ... skočil napósled	kvišku	ter udaril po mizi, da se je prevrnil kozarec	A
steza vodi krog skalovja in če pogleda človek	kvišku,	obide ga čuden strah, da bi se ne zgrnile čezenj	A
ni fant, saj je otrok, ki je prezgodaj šinil	kvišku!	“Nekaj samosvojega in samotnega je bilo v njegovih	A
steni. Ali komaj je zaprla duri, je planil	kvišku	ter vrgel odejo raz sebe. Zdelo se mu je, da	A
Sramuješ se mladosti svoje, jaz se je ne sramujem!	Kvišku	drži tvoja pot, kvišku v sonce; moja drži v	A
jaz se je ne sramujem! Kvišku drži tvoja pot,	kvišku	v sonce; moja drži v samoto!Zbogom, prijatelj	A
je nekaj še bolj čudnega. Prijatelj je planil	kvišku,	izbil mi je kozarec iz roke, nato me je zgrabil	A
strahu. Kar skoči nekaj poleg mene; jaz planem	kvišku,	se ozrem, in ne daleč zagledam velikega - zajca	A
Konec vendar! Splavajo iskre	kvišku:	Bleda luna gleda, Pozejdon močni,	A
ga ob skalo. Z veliko težavo so ga spravili	kvišku,	zibal se je in majal, ker je bila skala kakor	A
mali. Zagnala se je besno, da bi se vzdignila	kvišku,	toda val jo je porinil le še tesneje med mrtvece	A
srebrnimi rokami ter me prepevaje vzdignile	kvišku,	v tisto milo, toplo luč, ki je njih večno domovanje	A
pod njimi so se vzpenjale iz noči goste sence	kvišku.	Valovale so počasi, trudno, kakor da bi jih zibal	A
zvezd je bilo teh oči, teh rok, ki so koprnele	kvišku,	v svetlobo iz noči in groze, trpljenja in smrti	A
vedeti je treba človeku sekundo, ko plane osrečen	kvišku	ter pritisne na burno srce njo, vdrugič premagano	A
zgrudil na kolena. Roke so ga potegnile sunkoma	kvišku,	dvignile so ga in opotekal se je dalje.Obraz	A
bojaznijo; zakaj mnogo jih je ostalo tam, ki gledajo	kvišku	in so uklenjeni ... Misli na preteklost, kakor	A
v svojo celico, a ko se zavrtí ključ, plane	kvišku	in bíje ob duri s pestmi in z glavo: zunaj je	A
zategnjenim glasom ... Zdelo se je Mariji, da se dviga	kvišku,	- lahko in svobodno, kakor na perotih.A tam	A
medtem ko so silile na levi debele ustnice	kvišku,	višje in višje.Samó oči so ležale v svojih,	A
bežne sence - njih duše so bile; plezale so	kvišku,	lovile se, grabile z dolgimi rokami, padale	A
pa stoji penzionirani učitelj Mrva, ozira se	kvišku	in kliče z zategnjenim glasom: ”Oj, Blokar	A
ji odpreti pot, da ga ne zaduši ...“ Skočil je	kvišku	in obstal kakor okamenel.Njegova drobna, suha	A
sumil; preošabno, čeznaturno je mahoma planila	kvišku	samozavest, planila moč ter še tisto uro treščila	A
očmi, polnimi sanj, iz vseh kotov so se vile	kvišku	tihe sence in so nosile prečudne bajke s seboj	A
ogledalo ob vratih. Videl je slokega, ”za lase	kvišku	potegnjenega“ fanta; tudi ozkolični, golobradi	A
”Saj nisem zaspal!“ Planil je	kvišku	ter čakal sredi izbe.V ključavnici je zahreščalo	A
”Glej grešnika!“ Grešnik pa je pogledal	kvišku	in njegov obraz je bil ves upal in bled in njegove	A
Nikolaj se je zdramil; skočil je prestrašen	kvišku,	pogledal skozi okno ter čital napis na nizkem	A
skrivnosti; kar bi drugače molčalo navekomaj, privre	kvišku	brez strahu.Srca, prej zaklenjene izbe, so prostrane	A
tak tak ... š - š - š ... Sklonil sem se v senu	kvišku,	odprl usta in strmel s širokimi očmi predse	A
vzdramite se, da plačamo!“ Krčmarica je skočila	kvišku	in izza peči se je dvignil rdeč obraz z razmršeno	A
ležala na njem debela plast prahu. Skočil je	kvišku,	dasi je le še težko stal na nogah; od vznemirjenosti	A
okameneli. Nato pa so nenadoma vsi skočili	kvišku,	kričali so vprek in izpraševali. ”Kje leži?	A
oči. Vzdignil je glavo in život, skočil je	kvišku,	opotekel se je, kakor vzdramljen iz sanj, in	A
tiščal pest na čelo in pogledal z drugim očesom	kvišku,	je spoznal Gorjanca; in vztrepetal je, kakor	A
samo še par rumenih listov, veje so strmele	kvišku	kakor dolge, gole, črne roke, v nebo proseče	A
napol zrušena, goli ostanki pa so se dvigali	kvišku	očrneli in sajasti. Niti danes še ne vem	A
kadar sem zadremal, skočil sem v hipu zopet	kvišku,	kakor da me je kdó poklical in pohitel sem k	A
svetlorumeni plamen je zdaj pa zdaj zasikal visoko	kvišku,	potem pa se zapet nagibal v stran in zamiral	A
svobodnega v tem sladkem nemiru ... Mana je skočila	kvišku	in stopila k postelji.Krištof je vzdignil glavo	A
-- Spomini se vijo	kvišku,	gosti in črni kakor Kajnov dar, legajo na zemljo	A
luč: mlado, nerazvito telesce se je vzpenjalo	kvišku,	k luči, k soncu, komaj so se še dotikali prsti	A
kajbe. Vzdramil sem se ponoči, planil trepetaje	kvišku,	kakor da je bil kdo s čisto človeškim, hudodelskim	A
v noč. A ko se vzbudi, skloni se v postelji	kvišku,	upre roke na blazino in gleda s široko odprtimi	A
lepega mladeniča, ki je s praznimi očmi strmel	kvišku.	Ob dveh berglah je pritolkel in pridrsal čokat	A
in vel, oči globoke, nemiren plamen, ki ga je	kvišku	zagnal in v globočino potisnil vsak rahel dih	A
po zraku, note so frfotale, boben je skočil	kvišku	in se je zagnal v dirigentko, podij se je gibal	A
zunaj, zasvetlikalo se je... stopnice!« Skočil je	kvišku,	ves se je tresel in komaj sem se osvestil, ga	A
drobnimi pestmi, skočil je . / . / stran 235 . /	kvišku	in mu je udaril v obraz, sklonil se je in ga	A
zavil se je tesno v suknjo. Misli so hotele	kvišku,	ali tudi na mislih je ležala siva megla.Na vzhodu	A
Obtičali smo.“ Žena se je sklonila	kvišku.	”Kaj se je zgodilo?“	A
Kristus, Bog!« »Kučar plamení!« plane stari	kvišku.	Bara jekne, Vid se zastrmi v žar neba in ne najde	A
boj. Turki napenjajo tetive, peteline tišče	kvišku,	v toči kamenja in krogel prislanjajo lestve	A
spenja in čez skale, trga se skozi trnje, sopiha	kvišku.	Že zažvižga mimo krogla, v drugo, v tretje zagrmi	A
krikne Vid v skrajni sili, se ozre še enkrat	kvišku	in vidi belo roko, ki se skriva v stolp, nad	A
se bolestno raztegnile. Hipoma se je vrgla	kvišku,	zalomila z roko in vzkliknila bolno, vdano:	A
Amor vult esse sursum, amor vult esse liber,	kvišku	kliče nebeška ljubav, svobode hoče, nič zunanjega	A
hotela zlesti na prsa. Hipoma pa jo je vrgel	kvišku	in se zasmejal. »Ne mara plesati.	A
tesnost jo je objemala. Siloma je vrgla telo	kvišku,	da se otme teh morečih oči.In tedaj je zagledala	A
hipu pa je ko od gada pičena planila Pečanka	kvišku.	Oči so ji izstopile iz glave.	A
svatje in njegova sinaha začudeni pogledali	kvišku.	Moža pa je objel nebodrzen pogum in govoril je	A
»Ne več, stric!« Jurca je planil	kvišku.	»Kaj?	A
pomagati.« »Nisem hotela!« je planila žena	kvišku,	»nisem hotela.Prav vidiš, res je, nisem hotela	A
Tedaj pa se je pomolila v zadnjih klopeh roka	kvišku.	»Kaj je?« je vprašala učiteljica.	A
zagonetljiv pogled trokotnega očesa, tedaj je planila	kvišku	in rekla: »Mamica, daj mi kako znamenje.	A
tleh, pohojena in blatna. In Anica je planila	kvišku	in jo pobrala in pritisnila na ustnice, ubogo	A
je nekdo vrgel žlico ob mizo. Pogledala je	kvišku.	Vse, kar je opazila v prvem hipu, je bilo dvoje	A
je zaklical zdaj Tomaž. Katra pa je planila	kvišku.	»Kaj naj skrijem?« si je mislila Anica	A
začutila silovito odporno silo. Planila je	kvišku	in stopila tik pred taščo in z malo tresočim	A
znova: »Kaj si žalostna in bleda,	kvišku,	kvišku mlada Breda! Težko ženin tvoj	A
Kaj si žalostna in bleda, kvišku,	kvišku	mlada Breda! Težko ženin tvoj te čaka	A
ugledala Anico, je Katra zardela in planila	kvišku:	»Kaj?	A
je ustnice Lahezis in se v divji jezi pognala	kvišku	in rekla z grozečim glasom: »Ali je	A
in ko se je prebudila, je bil dan. Planila je	kvišku.	Rahel mraz jo je spreletel, in stoprav sedaj	A
»Rešim jo!« Marjanica je planila	kvišku	in strmela na siromašno beračico.V tem hipu	A
Zbudil ga je glas zvončka. Planil je	kvišku	in skozi vrata in skoro padel čez Jerico, ki	A
zatuli divje, skoro boječe plane Katra iz kota	kvišku	in stopi par korakov k bolnici, ali prav k postelji	A
Pij no, le pij!« Anica bi viknila, se pognala	kvišku	in izbila tašči skodelico iz rok.Ali zaman.	A
Vas ne maram!« Tedaj plane Katra	kvišku.	Čudovito ji gore oči.	A
da bom čakala zastonj.« In žena je planila	kvišku	in udarila z roko ob mizo in se nagnila proti	A
danes žal po psu.« Skoro divja je planila Katra	kvišku.	»Šema si,« je dejala, »pa ne mož!«	A
pa mu je šinila rdečica v obraz in je skočil	kvišku	in se ozrl po čredi. »Mogoče pa le ni	A
ji hoče celó dete rogati. Viharno je planila	kvišku.	Celó iz otrokovih potez, se ji je zdelo, gleda	A
spala pokojno. Večkrat je planila sredi spanja	kvišku.	Neka bolečina in teža sta jo večkrat dramili	A
morda vendar huje. Tudi nocoj je bila planila	kvišku.	Z grozo se je zavedla, da nekako ne čuti leve	A
Lenoba lena!« Jerica plane	kvišku	in si pomane oči in leze iz postelje.Toda kaj	A
mož. Jerica se je domislila Katre in se vzpela	kvišku.	»Moram vstati!« se ji je izvilo hripavo	A
in da ima to dete koze, je nemirna planila	kvišku.	Zdelo se ji je, da mora nekaj napraviti, da mora	A
grozno breme. In od nemira se je pognala zopet	kvišku	in od neme groze pojena hodila od zibeli k oknu	A
poljubljati. »Kaj delate?« je planila Anica	kvišku	in gledala prestrašena ihtečemu Luki v obraz	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani