nova beseda iz Slovenije
videla, saj je manjša od mene in gledala je | kvišku! | ... Ali je ljubezen, spoštovanje, zaupanje, ali | A |
nihče izmed poslušalcev. Zaspano so gledali | kvišku | in se pogovarjali med sabo. Tudi za davnih | A |
misli, prej leno ležeče na dnu, so se vzdignile | kvišku | v nerazločnem vrtincu. ”Dalje torej, Hanca | A |
Cerkovnik ga je zgrabil za roko, vzdignil ga | kvišku | ter ga stresel. ”Ali misliš križ razbiti | A |
radost, oj tolažba! - ko je vriskaje planil | kvišku, | se je v višinah združil z bratom, ga ni izpustil | A |
noge, črne od cestnega praha, pa so štrlele | kvišku. | ”Ali je zapel že svojo zadnjo pesem, ali je | A |
slabosti ... Aló, Pepček, Francek, Tonček, Hanček, - | kvišku, | bratci moji! ... Ne, to je prepočasi; ni jih treba | A |
zaletavala se, plesala v kolobarju, vzpenjala se | kvišku | in presunljivo lajala Leda, nadporočnikova psica | A |
Med zavržene vojake, ki ležé križem in molé | kvišku | lesene noge, se zvrne Marijan sam in nikjer | A |
prevračal, kakor kapelj na vilicah ... skočil napósled | kvišku | ter udaril po mizi, da se je prevrnil kozarec | A |
steza vodi krog skalovja in če pogleda človek | kvišku, | obide ga čuden strah, da bi se ne zgrnile čezenj | A |
ni fant, saj je otrok, ki je prezgodaj šinil | kvišku! | “Nekaj samosvojega in samotnega je bilo v njegovih | A |
steni. Ali komaj je zaprla duri, je planil | kvišku | ter vrgel odejo raz sebe. Zdelo se mu je, da | A |
Sramuješ se mladosti svoje, jaz se je ne sramujem! | Kvišku | drži tvoja pot, kvišku v sonce; moja drži v | A |
jaz se je ne sramujem! Kvišku drži tvoja pot, | kvišku | v sonce; moja drži v samoto!Zbogom, prijatelj | A |
je nekaj še bolj čudnega. Prijatelj je planil | kvišku, | izbil mi je kozarec iz roke, nato me je zgrabil | A |
strahu. Kar skoči nekaj poleg mene; jaz planem | kvišku, | se ozrem, in ne daleč zagledam velikega - zajca | A |
Konec vendar! Splavajo iskre | kvišku: | Bleda luna gleda, Pozejdon močni, | A |
ga ob skalo. Z veliko težavo so ga spravili | kvišku, | zibal se je in majal, ker je bila skala kakor | A |
mali. Zagnala se je besno, da bi se vzdignila | kvišku, | toda val jo je porinil le še tesneje med mrtvece | A |
srebrnimi rokami ter me prepevaje vzdignile | kvišku, | v tisto milo, toplo luč, ki je njih večno domovanje | A |
pod njimi so se vzpenjale iz noči goste sence | kvišku. | Valovale so počasi, trudno, kakor da bi jih zibal | A |
zvezd je bilo teh oči, teh rok, ki so koprnele | kvišku, | v svetlobo iz noči in groze, trpljenja in smrti | A |
vedeti je treba človeku sekundo, ko plane osrečen | kvišku | ter pritisne na burno srce njo, vdrugič premagano | A |
zgrudil na kolena. Roke so ga potegnile sunkoma | kvišku, | dvignile so ga in opotekal se je dalje.Obraz | A |
bojaznijo; zakaj mnogo jih je ostalo tam, ki gledajo | kvišku | in so uklenjeni ... Misli na preteklost, kakor | A |
v svojo celico, a ko se zavrtí ključ, plane | kvišku | in bíje ob duri s pestmi in z glavo: zunaj je | A |
zategnjenim glasom ... Zdelo se je Mariji, da se dviga | kvišku, | - lahko in svobodno, kakor na perotih.A tam | A |
medtem ko so silile na levi debele ustnice | kvišku, | višje in višje.Samó oči so ležale v svojih, | A |
bežne sence - njih duše so bile; plezale so | kvišku, | lovile se, grabile z dolgimi rokami, padale | A |
pa stoji penzionirani učitelj Mrva, ozira se | kvišku | in kliče z zategnjenim glasom: ”Oj, Blokar | A |
ji odpreti pot, da ga ne zaduši ...“ Skočil je | kvišku | in obstal kakor okamenel.Njegova drobna, suha | A |
sumil; preošabno, čeznaturno je mahoma planila | kvišku | samozavest, planila moč ter še tisto uro treščila | A |
očmi, polnimi sanj, iz vseh kotov so se vile | kvišku | tihe sence in so nosile prečudne bajke s seboj | A |
ogledalo ob vratih. Videl je slokega, ”za lase | kvišku | potegnjenega“ fanta; tudi ozkolični, golobradi | A |
”Saj nisem zaspal!“ Planil je | kvišku | ter čakal sredi izbe.V ključavnici je zahreščalo | A |
”Glej grešnika!“ Grešnik pa je pogledal | kvišku | in njegov obraz je bil ves upal in bled in njegove | A |
Nikolaj se je zdramil; skočil je prestrašen | kvišku, | pogledal skozi okno ter čital napis na nizkem | A |
skrivnosti; kar bi drugače molčalo navekomaj, privre | kvišku | brez strahu.Srca, prej zaklenjene izbe, so prostrane | A |
tak tak ... š - š - š ... Sklonil sem se v senu | kvišku, | odprl usta in strmel s širokimi očmi predse | A |
vzdramite se, da plačamo!“ Krčmarica je skočila | kvišku | in izza peči se je dvignil rdeč obraz z razmršeno | A |
ležala na njem debela plast prahu. Skočil je | kvišku, | dasi je le še težko stal na nogah; od vznemirjenosti | A |
okameneli. Nato pa so nenadoma vsi skočili | kvišku, | kričali so vprek in izpraševali. ”Kje leži? | A |
oči. Vzdignil je glavo in život, skočil je | kvišku, | opotekel se je, kakor vzdramljen iz sanj, in | A |
tiščal pest na čelo in pogledal z drugim očesom | kvišku, | je spoznal Gorjanca; in vztrepetal je, kakor | A |
samo še par rumenih listov, veje so strmele | kvišku | kakor dolge, gole, črne roke, v nebo proseče | A |
napol zrušena, goli ostanki pa so se dvigali | kvišku | očrneli in sajasti. Niti danes še ne vem | A |
kadar sem zadremal, skočil sem v hipu zopet | kvišku, | kakor da me je kdó poklical in pohitel sem k | A |
svetlorumeni plamen je zdaj pa zdaj zasikal visoko | kvišku, | potem pa se zapet nagibal v stran in zamiral | A |
svobodnega v tem sladkem nemiru ... Mana je skočila | kvišku | in stopila k postelji.Krištof je vzdignil glavo | A |
-- Spomini se vijo | kvišku, | gosti in črni kakor Kajnov dar, legajo na zemljo | A |
luč: mlado, nerazvito telesce se je vzpenjalo | kvišku, | k luči, k soncu, komaj so se še dotikali prsti | A |
kajbe. Vzdramil sem se ponoči, planil trepetaje | kvišku, | kakor da je bil kdo s čisto človeškim, hudodelskim | A |
v noč. A ko se vzbudi, skloni se v postelji | kvišku, | upre roke na blazino in gleda s široko odprtimi | A |
lepega mladeniča, ki je s praznimi očmi strmel | kvišku. | Ob dveh berglah je pritolkel in pridrsal čokat | A |
in vel, oči globoke, nemiren plamen, ki ga je | kvišku | zagnal in v globočino potisnil vsak rahel dih | A |
po zraku, note so frfotale, boben je skočil | kvišku | in se je zagnal v dirigentko, podij se je gibal | A |
zunaj, zasvetlikalo se je... stopnice!« Skočil je | kvišku, | ves se je tresel in komaj sem se osvestil, ga | A |
drobnimi pestmi, skočil je . / . / stran 235 . / | kvišku | in mu je udaril v obraz, sklonil se je in ga | A |
zavil se je tesno v suknjo. Misli so hotele | kvišku, | ali tudi na mislih je ležala siva megla.Na vzhodu | A |
Obtičali smo.“ Žena se je sklonila | kvišku. | ”Kaj se je zgodilo?“ | A |
Kristus, Bog!« »Kučar plamení!« plane stari | kvišku. | Bara jekne, Vid se zastrmi v žar neba in ne najde | A |
boj. Turki napenjajo tetive, peteline tišče | kvišku, | v toči kamenja in krogel prislanjajo lestve | A |
spenja in čez skale, trga se skozi trnje, sopiha | kvišku. | Že zažvižga mimo krogla, v drugo, v tretje zagrmi | A |
krikne Vid v skrajni sili, se ozre še enkrat | kvišku | in vidi belo roko, ki se skriva v stolp, nad | A |
se bolestno raztegnile. Hipoma se je vrgla | kvišku, | zalomila z roko in vzkliknila bolno, vdano: | A |
Amor vult esse sursum, amor vult esse liber, | kvišku | kliče nebeška ljubav, svobode hoče, nič zunanjega | A |
hotela zlesti na prsa. Hipoma pa jo je vrgel | kvišku | in se zasmejal. »Ne mara plesati. | A |
tesnost jo je objemala. Siloma je vrgla telo | kvišku, | da se otme teh morečih oči.In tedaj je zagledala | A |
hipu pa je ko od gada pičena planila Pečanka | kvišku. | Oči so ji izstopile iz glave. | A |
svatje in njegova sinaha začudeni pogledali | kvišku. | Moža pa je objel nebodrzen pogum in govoril je | A |
»Ne več, stric!« Jurca je planil | kvišku. | »Kaj? | A |
pomagati.« »Nisem hotela!« je planila žena | kvišku, | »nisem hotela.Prav vidiš, res je, nisem hotela | A |
Tedaj pa se je pomolila v zadnjih klopeh roka | kvišku. | »Kaj je?« je vprašala učiteljica. | A |
zagonetljiv pogled trokotnega očesa, tedaj je planila | kvišku | in rekla: »Mamica, daj mi kako znamenje. | A |
tleh, pohojena in blatna. In Anica je planila | kvišku | in jo pobrala in pritisnila na ustnice, ubogo | A |
je nekdo vrgel žlico ob mizo. Pogledala je | kvišku. | Vse, kar je opazila v prvem hipu, je bilo dvoje | A |
je zaklical zdaj Tomaž. Katra pa je planila | kvišku. | »Kaj naj skrijem?« si je mislila Anica | A |
začutila silovito odporno silo. Planila je | kvišku | in stopila tik pred taščo in z malo tresočim | A |
znova: »Kaj si žalostna in bleda, | kvišku, | kvišku mlada Breda! Težko ženin tvoj | A |
Kaj si žalostna in bleda, kvišku, | kvišku | mlada Breda! Težko ženin tvoj te čaka | A |
ugledala Anico, je Katra zardela in planila | kvišku: | »Kaj? | A |
je ustnice Lahezis in se v divji jezi pognala | kvišku | in rekla z grozečim glasom: »Ali je | A |
in ko se je prebudila, je bil dan. Planila je | kvišku. | Rahel mraz jo je spreletel, in stoprav sedaj | A |
»Rešim jo!« Marjanica je planila | kvišku | in strmela na siromašno beračico.V tem hipu | A |
Zbudil ga je glas zvončka. Planil je | kvišku | in skozi vrata in skoro padel čez Jerico, ki | A |
zatuli divje, skoro boječe plane Katra iz kota | kvišku | in stopi par korakov k bolnici, ali prav k postelji | A |
Pij no, le pij!« Anica bi viknila, se pognala | kvišku | in izbila tašči skodelico iz rok.Ali zaman. | A |
Vas ne maram!« Tedaj plane Katra | kvišku. | Čudovito ji gore oči. | A |
da bom čakala zastonj.« In žena je planila | kvišku | in udarila z roko ob mizo in se nagnila proti | A |
danes žal po psu.« Skoro divja je planila Katra | kvišku. | »Šema si,« je dejala, »pa ne mož!« | A |
pa mu je šinila rdečica v obraz in je skočil | kvišku | in se ozrl po čredi. »Mogoče pa le ni | A |
ji hoče celó dete rogati. Viharno je planila | kvišku. | Celó iz otrokovih potez, se ji je zdelo, gleda | A |
spala pokojno. Večkrat je planila sredi spanja | kvišku. | Neka bolečina in teža sta jo večkrat dramili | A |
morda vendar huje. Tudi nocoj je bila planila | kvišku. | Z grozo se je zavedla, da nekako ne čuti leve | A |
Lenoba lena!« Jerica plane | kvišku | in si pomane oči in leze iz postelje.Toda kaj | A |
mož. Jerica se je domislila Katre in se vzpela | kvišku. | »Moram vstati!« se ji je izvilo hripavo | A |
in da ima to dete koze, je nemirna planila | kvišku. | Zdelo se ji je, da mora nekaj napraviti, da mora | A |
grozno breme. In od nemira se je pognala zopet | kvišku | in od neme groze pojena hodila od zibeli k oknu | A |
poljubljati. »Kaj delate?« je planila Anica | kvišku | in gledala prestrašena ihtečemu Luki v obraz | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
◁ ◀ 1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |