kvišku (201-300)

deklica, se je oglasila Gregorka. Dvignila je	kvišku	roke, kakor mlin na veter svoje vetrnice, ko	A
desnico, ki je bila dromljala ob njenem ušesu po	kvišku	počesanih laseh in po njenem belem vratu.»Meni	A
nadarjenost ga pri vojakih ni mogla dvigniti	kvišku,	šla je za njim kot neko sladko breme.Ob urah	A
klicali in zmerjali ‒ ne ena hruška ni priletela	kvišku.	Pa so dejali: »Matevžek je zvijačnik, vse hruške	A
možje so slišali divje kričanje, pa so planili	kvišku	in se hiteli posvetovat.In so sklenili, da sedajle	A
in ljubeznivi Počivalnik je razjarjen planil	kvišku,	bliskale so se mu oči, krilile so mu roke in	A
bila nepregledna, saj vemo: cene hitro gredo	kvišku,	a poti navzdol ne najdejo več.Jaz mislim, slavna	A
vlečejo ‒ vdaje se, dviga se. Oberoč jo vlečejo	kvišku	‒ pod travo se prikaže človeška glava, za glavo	A
se mu noga, kri mu stopi v možgane, pogleda	kvišku	‒ kaj vidi: mesarjeva žena je pravkar obrnila	A
bi ga pičil . / . / stran 46 . / gad, šinil	kvišku,	deval si je baret na glavo in vmes že drdral	A
gredicah, in je državnega pravdnika včasih kar	kvišku	vrglo s stola, da je hitel gledati po svojih	A
svojo. »Tri četrt na tri, pet minut čez,« in je	kvišku	vlekel obrvi, da se mu je čelo zgubančilo v	A
junaku očetu okoli osivele glave. Tri prste	kvišku:	taki so bili plemeniti moji nameni! Pa se zgodi	A
res, ob prevratu vsak sleherni si je pomagal	kvišku,	po trikrat, štirikrat so napredovali nekateri	A
pomiriti »Oh,« se je razburjala in je silila	kvišku.	»Čakaj,« sem dejal, »sedi in se potolaži!«	A
je ne bo ne enkrat izpreletel strah, da plane	kvišku	s plahimi očmi iskat pod posteljo krvoločnih	A
Rabuza, »bratovščina se mora piti.« ‒ Zlezel je	kvišku.	Gospodična Mici je izpod čela pogledovala Smuka	A
Brrr! jo je postrašil. ‒ Skobacal se je	kvišku.	‒	A
vremenu, z drugim po Smuku. Smuk se je bil tudi	kvišku	zvlekel, oprši se z eno roko ob mizo, z drugo	A
je z eno roko dvignil stol z doktorjem vred	kvišku	pod strop; dacar Jožko, ki štajersko pleše z	A
Servus, Minka!’ ‒ ‚Servus, Rezka!’ Tačas notarka	kvišku,	kakor da jo je pičil gad, vsa sem bila trda	A
prišla luč prižigat. Gospa županja je planila	kvišku.	»Oh, križana gora, pet je že in mož je rekel	A
morebiti se mu je kaj zamerilo ... Župan pa je gledal	kvišku	in se obračal, kakor bi pajka iskal po obokanem	A
sva skočila vsak v svoj kot, fant pa je planil	kvišku	in potem pričel se rotiti in pridušati ‒ ljubi	A
Ura je bila dve. Mati je planila	kvišku,	mudilo se ji je v popoldansko postrežbo, tudi	A
ven se je pognal velik, kosmat pes, skakal	kvišku	in tulil, za njim se je prikazal sključen, širok	A
na groblju. Pes Sultan se je ob njem vzpenjal	kvišku,	renčal in tulil. Vrh stopnic, stisnjeni v kot	A
oblečen in zeblo ga je. Zavihal si je ovratnik,	kvišku	si potegnil zgolj z vrvico okoli života prepasane	A
in za suknjo še s hlač: z rokami jih je držal	kvišku,	da mu niso ušle. »Na!« je slednjič rekel Likar	A
Ostrmela sta oba roditelja, mama je pogledala	kvišku	in s ploskom sklenila roke, atu Pircu pa so	A
dan, razen očetovih ur, pod drevesi, zijala	kvišku,	kazala svoja dva osamela podočnika in ugibala	A
Pa je slučajno pogledal na cesto in skočil je	kvišku,	kakor da ga je pičil gad.Ne da bi črhnil besedico	A
Dotaknil se mu je zadnjih, pa se je konj vzpel	kvišku	in šel po dveh.Plosk in bravo!	A
stran 163 . / boko priklonil. Ukazal je konju	kvišku	in ga zapodil skoz izhod. Predstava je bila	A
trenutek postajal, stiskal pesti, pogledoval	kvišku	in škripal: »Moj denar, moj denar!« »Če bi le	A
mirno, veke so mu lezle vkupe. Kar je planil	kvišku,	se oklenil tete in pričel kričati: »Teta, teta	A
pokimala: »Ali si ti?« Pokazala je s palcem	kvišku:	»Fant je bolan.«Pirčeva je vzela s police skledico	A
je mladega prijatelja v rebra, da je planil	kvišku,	in sta šla.Vso pot je streljal srdite bliske	A
bi dosegel prvo vejo, potem bi se potegnil	kvišku	in si pomagal od veje do veje v vrh in do čudno	A
in do čudno lepih ptičev. Že se hoče pognati	kvišku,	pa ne more od tal, noga mu je težka ‒ ujel se	A
kotu vštric sodov sta šla spet nekaj stopnic	kvišku,	potem po hodniku.Oče je odprl duri, stopila	A
da si se ujel v mojo mrežo!« Berač je skočil	kvišku,	sedemkrat je poljubil zemljo, potem je pričel	A
kakor pomaranča!« Gospod inšpektor je šinil	kvišku	in se je prepadeno postavil za stol.‒ Ne, taka	A
stojé trije očaki iz kamna. Prvi dviga prst	kvišku	in nos, drugi obrača dlani od sebe in taji,	A
Tako bi se konj ne brez vika in krika spravil	kvišku	in bi se konj in voznik odpravila po nadaljnjih	A
nebes se ni bilo ‒ upreti!« Obračal je oči	kvišku,	hinavec, s prstom mi je skušal žugati. Pa ga	A
sta, kakor da ju nekaj kliče. Planila sta	kvišku	‒ pogrešila sta Tončka, hitela sta za njim po	A
da ne znajo iztočnic, da bi o pravem času šli	kvišku,	o pravem času padli ‒ včasih se kar trije hkratu	A
je pričel meriti . / . / stran 6 . / od tal	kvišku,	nameril je dvanajst pedi pa mu je obstala roka	A
redil se kakor polh. Beli laski so mu štrleli	kvišku,	da mu je bila okrogla glavica podobna ščeti	A
dotikal, ampak ga je odlično zakrivljenega molil	kvišku.	Tako pa pije le prav visoka gospoda.	A
zgodilo, da gre zvečer na sprehod. Pogleda	kvišku,	kaj vidi: svetlo, srebrno luno na nebu.Tako	A
/ Sedel je torej na cestni tlak, se ozrl	kvišku	v nebo, v svetlo, srebrno luno in pričel.Pričel	A
kljuka pri kuhinjskih vratih, Ančka je planila	kvišku	in hotela zakričati ‒ tedaj se je že odprla	A
satan posodil usta in glas. Janez je skočil	kvišku	in hipoma stal sredi sobe.Niti ‚lahko noč’ ni	A
Ančka je zbežala v kamro, Mokarica je šinila	kvišku,	se uprla v boke in čakala z odprtimi usti in	A
vzdihnila in se z zadnjim naporom motovilila	kvišku.	Ko se je plazila po tleh, je naletela na svetlo	A
košček. »Lisko, prosi!« mu je podržal pečenko	kvišku.	Lisko pa na zadnje noge; kar poskakoval je,	A
treščilo, da se je bajta zamajala. Lisko je risnil	kvišku:	v skoku je bil na postelji in za vratom Hudournika	A
gozdu nabirat gobe; včasih pa sta se popela	kvišku	proti vrhu Stola do Stanu, na Okroglico, celo	A
pograbilo. V njem je vse zavrelo, da je skočil	kvišku	in nad fantina.Pa je bil prepozen.	A
njega harmonika in vriskanje. Liska je vrglo	kvišku,	sam je zasadil sekiro v tnalo in stopil na ogled	A
skalnat žleb, da je Hudournik moral psu pomagati	kvišku.	Toda zvezde planik, ljudje jim pravijo očnice	A
nisi kos.« Po odpočitku sta začela plezati	kvišku,	da sta prišla iz Vrlič na ravnico, kjer se je	A
hvaležno pogledal gospodarja. Ta mu je pomagal	kvišku.	Lisko je poskusil hoditi.	A
na planoto. Kot bi mignil, se je mačka vrgla	kvišku.	Takoj je sprevidela, da zaradi mladiča ne sme	A
prvi zarji, ko sta jo mahala Hudournik in Lisko	kvišku	proti Stolu.Ko sta prišla do zgornje Okroglice	A
je godrnjal Hudournik. Počasi sta plezala	kvišku.	Lisko je večkrat milo zacvilil, ker ni mogel	A
moram. Obrnil sem se in rinil kar skozi grmovje	kvišku.	Po rokah in še po licih sem bil opraskan.	A
Hej, hej, Roža!« Zavili smo s čredo	kvišku	v strmino.V dobri uri sem v koči že večerjal	A
užaljen na tako besedo. Hitro je hlače potegnil	kvišku	in se poslovil: ‚Naj mi le zraste.Pa obe ne	A
je veje na kup ob steni jame. Že se je vzpel	kvišku.	Luka je zavihtel sekiro, da bi ga treščil po	A
Fantje ji hitro povedo, kaj in zakaj pleza	kvišku.	Mati si odlomi šibo v grmu poleg poti in počaka	A
začudi, ko ugleda na tleh polno hrušk. Ozre se	kvišku	in kaj je bilo?V vrhu hruške stoji črn mož in	A
»Lisica je ušla!« Vsi smo šinili	kvišku	in pograbili puške.Streljali smo za njo, ko	A
zobmi po njem, ga zgrabila za vrat in ga vrgla	kvišku,	kar čez žrebeta.Tam ga je ena ‒ ne vem ravno	A
Šele ko sem ga dregnil z vilami, je puhnil	kvišku.	« »E, je presneto navit ta samotarski puščavnik	A
Mirno! Ko sem mu rekel: Jej!, je vrgel košček	kvišku	in ga ob padcu ujel.To je bil že pasje šole	A
njim. »Mladičem nese prstan!« je Petrus planil	kvišku	in tekel v eni sapi k morju.Tam je našel ribiča	A
skozi gozd vedno više in više, kar naravnost	kvišku.	Ko je prišel iz visokega gozda, se je zaril v	A
kakor bi bil vihar potegnil. Kozice so planile	kvišku	in se hudobcu smejale: mekeke ‒ mekeke. Krišpin	A
da je zažvenketalo po tleh. Možje so planili	kvišku	in preplašeni drli skozi vrata. Zguba edini	A
zakurila, ga je speklo v podplate, risnil je	kvišku	in podrl peč. Na mizi, kjer je ležal Hudobinov	A
skozi ozko sotesko. Na vsaki strani je štrlela	kvišku	visoka pečina kakor za vrata v Kačjo dolino	A
skal cel curek besnih kač. Kar prst je letela	kvišku.	Ljudje so bledeli od groze.	A
steber sivega dima in v motnih obrisih kipel	kvišku,	miren in resen. Prebudil me je iz sanj, da sem	A
radosti, brki so se ob smehljaju ustnic postavili	kvišku,	kakor v pozdrav. »Dobro jutro!	A
govoril čisto, skrivnostno. Nato sva krenila	kvišku.	Korakoma sva se dvigala po strmini.	A
zopet: »plùk, plùk, plùk!« Na noge ‒ pogled	kvišku!	Zagledala sva ga.	A
iskal po tleh, pa jo zopet dvignil ter pogledal	kvišku	in iskal po strmini.Molk.	A
vej in trgana od gloga, da se popneva zopet	kvišku.	Lovcu se niso povesili samo brki, celo krajci	A
ubita. Toda na kozarjev klic sta šinila naglo	kvišku.	»Ali je svetlo?« je vprašal Ila.	A
Kolednik je spoznal: vojska! Vrglo ga je	kvišku;	komaj je še utegnil vreči bisago čez ramo, ko	A
»Sam si skuham.« Lenka je hotela	kvišku,	pa jo je mož Jernej rahlo potisnil nazaj, ji	A
je nadel, čakajoč izpovedancev, mu je silila	kvišku	na tilnik in še nadenj.On se je pa sklanjal	A
so naši ljudje. Potem se ti pa takoj spravi	kvišku	in je za komolec večji kot prej.« Zazvonilo	A
Takoj je dvignil sekiro, sekal po parobku	kvišku	štrleče trske, kjer se je odlomilo deblo, in	A
takole voziš z Jančarico.« France je planil	kvišku	in začel hoditi po hlevu.Sprva je tiščal roke	A
njim in mene bolj kot tebe.« France je skočil	kvišku.	»Kdo je, kdo?	A
Mati, ali vam kaj piše?« »Kdo?« se je sklonila	kvišku	Golobovka in vrgla perišče listov v koš. »In	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani