kr (301-400)

smrtjo oziroma Aleksandrovo inavguracijo (336 pr.	Kr.	), vendar bi bila to v resnici preohlapna opredelitev	C
ustvarjali v 5., 4. in celo 3. stoletju pr.	Kr.	, vendar jih kot pisce strogo lokalne zgodovine	C
obdobje od leta 411 do najkasneje leta 394 pr.	Kr.	Stilno se delo precej navezuje na Tukidida; ta	C
od leta 411 in sega do najkasneje 387/6 pr.	Kr.	Od dela so se ohranili le fragmenti, vendar so	C
njihove pisemske oblike uvrstila v 1. stoletje po	Kr.	, torej več kot 400 let po njihovem domnevnem	C
vse 4. stoletje celo do srede 3. stoletja pr.	Kr.	, poleg tega pa je njihov predmet pisanja strogo	C
Atenska zgodovina je izšla kmalu po letu 404 pr.	Kr.	; Tukidid ga ni cenil prav dosti, saj mu je očital	C
lahko naštejemo še Androtiona (4. stoletje pr.	Kr.	) in Filohora (3. stoletje). G. P.	C
aristokraciji in je živel od okoli 550 do okoli 480 pr.	Kr.	, o čemer sklepamo na osnovi Herodotovega poročila	C
uporu maloazijskih jonskih Grkov (500‐494 pr.	Kr.	; 5,36; 124‐126), ki ga je Hekataj Grkom zaradi	C
Herodot Na prehodu iz 6. v 5. stoletje pr.	Kr.	se je grško zgodovinopisje v razmeroma kratkem	C
Letnica njegovega rojstva, med 490 in 480 pr.	Kr.	, ni povsem gotova.Kakor so domnevali že v antiki	C
torej navajajo letnico 484 ali tudi 486 pr.	Kr.	Njegova družina, ki je uživala visok družbeni	C
del tretje knjige). Med leti 447 in 444 pr.	Kr.	je daljša obdobja preživel v Atenah, vendar	C
je verjetno ostal do smrti okoli leta 425 pr.	Kr.	Njegovo delo[69] Zgodbe (Historíai) je	C
avtorjevi smrti, tj. okoli leta 425[70] pr.	Kr.	Delo je razdeljeno na devet knjig, vendar ta	C
sestavil grški gramatik Markelin (5. stoletje po	Kr.	). Tukidid.tif Prevladuje mnenje, da se je	C
je Tukidid rodil okoli leta 454 ali 455 pr.	Kr.	v družini traškega izvora, vendar glede letnica	C
Tukididu (Nikiu) Alkibiad (okoli 451‐403 pr.	Kr.	) v letu 415, ko je bil pred »sicilsko ekspedicijo	C
Pogrebni govor je bil v Atenah v 5. stoletju pr.	Kr.	že povsem ustaljen običaj, ni pa povsem pojasnjeno	C
atenski družini najverjetneje okoli leta 428 pr.	Kr.	očetu Grilu; o njegovih mladih letih je znano	C
stik s Sokratom (verjetno okoli leta 404 pr.	Kr.	), da bi postal kalokagathós, tj. poštenjak	C
se je v Korint, kjer je še pred letom 350 pr.	Kr.	tudi umrl.V Atenah so po sklepu zavezništva	C
hvalilni spis, ena od mnogih hvalnic leta 360 pr.	Kr.	umrlemu špartanskemu kralju Agezilaju, katere	C
, opisuje dogodke od približno leta 410 pr.	Kr.	(bitka pri Kiziku) do bitke pri Mantineji leta	C
Filipom II. Makedonskim (na oblasti 359‐336 pr.	Kr.	).[136] G. P.	C
pri Arginuzah Bitka pri Arginuzah (406 pr.	Kr.	) je bila zadnja večja bitka, v kateri so Atenci	C
atenskim poveljnikom V kritičnem letu 406 pr.	Kr.	so Atene naredile več slabih potez: zavrnile	C
filozofi iz konca 7. stoletja do 5. stoletja pr.	Kr.	, t. i. predsokratiki (večinoma Grki iz Jonije	C
da je sofist Hipias iz Elide (5. stoletje pr.	Kr.	), ki ga je Platon upodobil v dveh dialogih,	C
ohranjenih fragmentov Durisa (okoli 340‐260 pr.	Kr.	), zgodovinarja in kritika, sicer pa tirana s	C
elementi se v njej pojavijo šele v 4. stoletju po	Kr.	), čeprav je ta obstajala že v Tukididovem času	C
govorjeni z Demostenom) pa se je v 4. stoletju pr.	Kr.	pod vplivom Izokrata, retorja in pedagoga, razvil	C
miselnostjo Rimljanov in v zgodnjem 1. stoletje pr.	Kr.	sta Valerij Anciat in Klavdij Kvadrigarij v	C
Kardije (zgodovinar diadohov iz 4.‐3. stoletja pr.	Kr.	) in Polibij, ki so retorični element zanemarjali	C
njegova šola pa je preživela do leta 529 po	Kr.	, ko je dal bizantinski cesar Justinijan zapreti	C
zagotovo nepristnih, druge pa so v 1. stoletju po	Kr.	razdelili na devet tetralogij.Sodimo, da je	C
učenec, Aristotel, se je rodil leta 384 pr.	Kr.	v Stagiri, mestu na polotoku Halkídiki.Njegov	C
velja, da prinaša nek katalog iz 1. stoletja pr.	Kr.	kar 1000 naslovov, dva, ki se nanašata na inventar	C
3. stoletja pa do zgodnjega 1. stoletja pr.	Kr.	sploh niso bili znani, tako da so imela njegova	C
pravi, da je treba poročila iz 4. stoletja pr.	Kr.	, ki opisujejo atensko državno ureditev v 6.	C
ljudstvo, pod arhontom Pitodorom [404/403 pr.	Kr.	], prevzelo nadzor nad državnimi zadevami in	C
upravičen. Izokrat se je rodil leta 436 pr.	Kr.	v premožni atenski družini; oče Teodor, uspešen	C
čast "kiprijskemu" kralju Evagoru (435‐374 pr.	Kr.	), ki ga je Izokrat verjetno napisal kmalu po	C
»učili na pamet«. Rodil se je leta 384 pr.	Kr.	v premožni atenski družini (oče je vodil uspešno	C
presojanje njihovih del. Lukijan v 2. stoletju po	Kr.	v svojem spisu Kako je treba pisati zgodovino	C
rojen v Kumah v Mali Aziji okoli leta 405 pr.	Kr.	; domnevno je živel do okoli leta 330, sicer	C
univerzalnih zgodovin, posebej v 1. stoletju pr.	Kr.	, kot npr. Nikolaj iz Damaska, Timagen, Diodor	C
popisal vlado Dionizija I. in II. (406/5‐344/3 pr.	Kr.	; F 183‐205).Celotno delo je bilo napisano v	C
in učitelj govorništva, rojen okoli 485 pr.	Kr.	v Leontinih na Siciliji, ki je v Atenah dosegel	C
prostoru, ko je po zmagi nad Kartagino leta 202 pr.	Kr.	začel Rim vse bolj aktivno posegati v razmerja	C
Polibij.tif Rodil se je leta 200 pr.	Kr.	v Megalopoli (Megále pólis) v Arkadiji, v	C
vpliva) in potoval po Italiji. Leta 150 pr.	Kr.	je senat po Scipionovem posredovanju končno	C
vrhunec z uporom Ahajske zveze leta 146 pr.	Kr.	in vojno z Rimom, v kateri je bila zveza poražena	C
vsekakor je večkrat potoval v Rim. Leta 133 pr.	Kr.	je spremljal Scipiona v Hispanijo in bil navzoč	C
v svoji zgodovini, datirajo iz leta 118 pr.	Kr.	, tako da smemo notico o njegovi smrti vsaj v	C
so v celoti izgubljena. Že okrog leta 180 pr.	Kr.	je napisal Filopojmenov življenjepis in še pred	C
snov od prve punske vojne leta 264 do 220 pr.	Kr.	; časovno je svojo pripoved navezal na Timajevo	C
delo, ki se je končalo z dogodki v letu 265 pr.	Kr.	, tj. rimsko ekspedicijo na Sicilijo.Ta sumarni	C
obravnava zgodovinsko obdobje od leta 219 do 145 pr.	Kr.	Zadnja, štirideseta knjiga je vsebovala vsebinski	C
Publija Mucija Skajvole[277] (okoli leta 123 pr.	Kr.	) so anale prenehali zapisovati, vsi dotedanji	C
trditi kvečjemu za popis dogodkov po letu 378 pr.	Kr.	(tega leta so Galci požgali Rim), saj so bili	C
je ustvarjal v drugi polovici 1. stoletja pr.	Kr.	in celo Tacit v svojih Analih.Zanimivo iztočnico	C
Cassius Hemina), ki je ustvarjal po letu 146 pr.	Kr.	Na tem mestu pa vsekakor moramo omeniti avtorja	C
Enija (Quintus Ennius). Enij (239‐169 pr.	Kr.	) je bil po rodu iz mesta Rudije Rudiae) v	C
Najvij (Cnaeus Naevius, okoli 264‐195 pr.	Kr.	) je namreč le nekaj let prej, verjetno okoli	C
Fabij Piktor (Quintus Fabius Pictor, 254 pr.	Kr.	‐?), član ugledne rimske družine Fabijev (Fabii	C
vrhunec dosegel na prelomu 3. in 2. stoletja pr.	Kr.	; podobno kot Fabij Piktor je opravljal pomembne	C
Postumius Albinus) je bil prelomnega leta 155 pr.	Kr.	, ko so prišli v Rim trije znani grški filozofi	C
izvemo, da je kot ljudski tribun (l. 149 pr.	Kr.	) izdal zakon de pecuniis repetundis, torej	C
prednikov. V drugi polovici 2. stoletja pr.	Kr.	se je rimsko zgodovinopisje iz stroge analistike	C
je ustvarjal v drugi polovici 2. stoletja pr.	Kr.	,[297] sestavil zgodovino, ki jo Cicero izrecno	C
Azeliona (Sempronius Asellio, okoli 160‐90 pr.	Kr.	) srečamo v letih 134 in 133 v vojaški službi	C
Cornelius Scipio Aemilianus, okoli 185‐129 pr.	Kr.	), ki je bil pomemben vojaški poveljnik in politična	C
zgodovine, ki jih je sam doživel (pribl. 146‐91 pr.	Kr.	), ali pa jih je spoznal po pripovedovanju.Azelion	C
zgodovinopisci tega obdobja (2. stoletje pr.	Kr.	) velja omeniti tudi Gneja Gelija (Cnaeus Gellius	C
najverjetneje pričel z dogodki po letu 378 pr.	Kr.	, ko so Galci požgali Rim. Kvadrigarij je svoje	C
poglavitnih virov, zlasti za opis požara leta 378 pr.	Kr.	in za dogodke po letu 187 pr. Kr. Anali Kvinta	C
leta 378 pr. Kr. in za dogodke po letu 187 pr.	Kr.	Anali Kvinta Valerija Anciata (Quintus Valeriu	C
condita) do sodobnosti, tj. vsaj do leta 91 pr.	Kr.	, morda celo do Sulove smrti (78 pr. Kr.).Anciat	C
pr. Kr., morda celo do Sulove smrti (78 pr.	Kr.	).Anciat je svoje Anale sicer zasnoval v izrazito	C
opravljal vrsto pomembnih služb; leta 78 pr.	Kr.	ga srečamo na položaju pretorja, leta 67 se	C
rimske zgodovine od začetkov do leta 91 pr.	Kr.	V drugih knjigah je avtor podrobno obdelal dogodke	C
Marcus Porcius Cato Censorius Maior, 234‐149 pr.	Kr.	) je poleg Kvinta Fabija Piktorja najpomembnejši	C
nad makedonskim kraljem Perzejem leta 168 pr.	Kr.	Katon prizadeval za prizanesljiv odnos Rima	C
najbolj zanimivih govorov je sestavil leta 167 pr.	Kr.	v obrambo Rodošanov. Otok Rodos je bil rimski	C
toda v tretji makedonski vojni (172‐168 pr.	Kr.	) je ostal nevtralen in ena od struj je celo	C
vrsto razprav z različno vsebino. Leta 192 pr.	Kr.	se mu je rodil sin Mark (Marcus) in Katon	C
npr. govor v obrambo Rodijcev iz leta 167 pr.	Kr.	: »Jaz vsekakor sodim, da Rodijci niso hoteli	C
zgodovinar rimskega rodu Fabij Piktor (okoli 200 pr.	Kr.	) pisal v grščini.Prvi rimski zgodovinar, ki	C
Porcij Katon (Origines). Čas 1. stoletja pr.	Kr.	in po Kr. je pomenil razcvet rimskega zgodovinopisja	C
Origines). Čas 1. stoletja pr. Kr. in po	Kr.	je pomenil razcvet rimskega zgodovinopisja,	C
zgodnjega principata (druga polovica 1. stoletja pr.	Kr.	in začetek 1. stoletja po Kr.) med grškimi zgodovinami	C
stoletja pr. Kr. in začetek 1. stoletja po	Kr.	) med grškimi zgodovinami sprva prevladovale	C
Apijan iz Aleksandrije (iz 2. stoletja po	Kr.	) je avtorRimske zgodovine, ki jo je razdelil	C
pa so zažgali. Že pod Avgustom, leta 12 po	Kr.	, so bila sežgana dela republikanskega govornika	C
veliko uporabljali zgodovinarji 2. stoletja po	Kr.	, osredotočene predvsem na Makedonijo. Aleksandrovi	C
verjel še Eratosten in šele v 2. stoletju po	Kr.	je Ptolemaj ponovno dokazal večjo pravilnost	C
pravilnost Herodotovega spoznanja. V 4. stoletju pr.	Kr.	so že vedeli, da je zemlja razdeljena na pet	C
Dionizijeva Periegesis iz 2. stoletja po	Kr.	, ki jo je v 4. stoletju prevedel v latinščino	C

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani