nova beseda iz Slovenije
smrtjo oziroma Aleksandrovo inavguracijo (336 pr. | Kr. | ), vendar bi bila to v resnici preohlapna opredelitev | C |
ustvarjali v 5., 4. in celo 3. stoletju pr. | Kr. | , vendar jih kot pisce strogo lokalne zgodovine | C |
obdobje od leta 411 do najkasneje leta 394 pr. | Kr. | Stilno se delo precej navezuje na Tukidida; ta | C |
od leta 411 in sega do najkasneje 387/6 pr. | Kr. | Od dela so se ohranili le fragmenti, vendar so | C |
njihove pisemske oblike uvrstila v 1. stoletje po | Kr. | , torej več kot 400 let po njihovem domnevnem | C |
vse 4. stoletje celo do srede 3. stoletja pr. | Kr. | , poleg tega pa je njihov predmet pisanja strogo | C |
Atenska zgodovina je izšla kmalu po letu 404 pr. | Kr. | ; Tukidid ga ni cenil prav dosti, saj mu je očital | C |
lahko naštejemo še Androtiona (4. stoletje pr. | Kr. | ) in Filohora (3. stoletje). G. P. | C |
aristokraciji in je živel od okoli 550 do okoli 480 pr. | Kr. | , o čemer sklepamo na osnovi Herodotovega poročila | C |
uporu maloazijskih jonskih Grkov (500‐494 pr. | Kr. | ; 5,36; 124‐126), ki ga je Hekataj Grkom zaradi | C |
Herodot Na prehodu iz 6. v 5. stoletje pr. | Kr. | se je grško zgodovinopisje v razmeroma kratkem | C |
Letnica njegovega rojstva, med 490 in 480 pr. | Kr. | , ni povsem gotova.Kakor so domnevali že v antiki | C |
torej navajajo letnico 484 ali tudi 486 pr. | Kr. | Njegova družina, ki je uživala visok družbeni | C |
del tretje knjige). Med leti 447 in 444 pr. | Kr. | je daljša obdobja preživel v Atenah, vendar | C |
je verjetno ostal do smrti okoli leta 425 pr. | Kr. | Njegovo delo[69] Zgodbe (Historíai) je | C |
avtorjevi smrti, tj. okoli leta 425[70] pr. | Kr. | Delo je razdeljeno na devet knjig, vendar ta | C |
sestavil grški gramatik Markelin (5. stoletje po | Kr. | ). Tukidid.tif Prevladuje mnenje, da se je | C |
je Tukidid rodil okoli leta 454 ali 455 pr. | Kr. | v družini traškega izvora, vendar glede letnica | C |
Tukididu (Nikiu) Alkibiad (okoli 451‐403 pr. | Kr. | ) v letu 415, ko je bil pred »sicilsko ekspedicijo | C |
Pogrebni govor je bil v Atenah v 5. stoletju pr. | Kr. | že povsem ustaljen običaj, ni pa povsem pojasnjeno | C |
atenski družini najverjetneje okoli leta 428 pr. | Kr. | očetu Grilu; o njegovih mladih letih je znano | C |
stik s Sokratom (verjetno okoli leta 404 pr. | Kr. | ), da bi postal kalokagathós, tj. poštenjak | C |
se je v Korint, kjer je še pred letom 350 pr. | Kr. | tudi umrl.V Atenah so po sklepu zavezništva | C |
hvalilni spis, ena od mnogih hvalnic leta 360 pr. | Kr. | umrlemu špartanskemu kralju Agezilaju, katere | C |
, opisuje dogodke od približno leta 410 pr. | Kr. | (bitka pri Kiziku) do bitke pri Mantineji leta | C |
Filipom II. Makedonskim (na oblasti 359‐336 pr. | Kr. | ).[136] G. P. | C |
pri Arginuzah Bitka pri Arginuzah (406 pr. | Kr. | ) je bila zadnja večja bitka, v kateri so Atenci | C |
atenskim poveljnikom V kritičnem letu 406 pr. | Kr. | so Atene naredile več slabih potez: zavrnile | C |
filozofi iz konca 7. stoletja do 5. stoletja pr. | Kr. | , t. i. predsokratiki (večinoma Grki iz Jonije | C |
da je sofist Hipias iz Elide (5. stoletje pr. | Kr. | ), ki ga je Platon upodobil v dveh dialogih, | C |
ohranjenih fragmentov Durisa (okoli 340‐260 pr. | Kr. | ), zgodovinarja in kritika, sicer pa tirana s | C |
elementi se v njej pojavijo šele v 4. stoletju po | Kr. | ), čeprav je ta obstajala že v Tukididovem času | C |
govorjeni z Demostenom) pa se je v 4. stoletju pr. | Kr. | pod vplivom Izokrata, retorja in pedagoga, razvil | C |
miselnostjo Rimljanov in v zgodnjem 1. stoletje pr. | Kr. | sta Valerij Anciat in Klavdij Kvadrigarij v | C |
Kardije (zgodovinar diadohov iz 4.‐3. stoletja pr. | Kr. | ) in Polibij, ki so retorični element zanemarjali | C |
njegova šola pa je preživela do leta 529 po | Kr. | , ko je dal bizantinski cesar Justinijan zapreti | C |
zagotovo nepristnih, druge pa so v 1. stoletju po | Kr. | razdelili na devet tetralogij.Sodimo, da je | C |
učenec, Aristotel, se je rodil leta 384 pr. | Kr. | v Stagiri, mestu na polotoku Halkídiki.Njegov | C |
velja, da prinaša nek katalog iz 1. stoletja pr. | Kr. | kar 1000 naslovov, dva, ki se nanašata na inventar | C |
3. stoletja pa do zgodnjega 1. stoletja pr. | Kr. | sploh niso bili znani, tako da so imela njegova | C |
pravi, da je treba poročila iz 4. stoletja pr. | Kr. | , ki opisujejo atensko državno ureditev v 6. | C |
ljudstvo, pod arhontom Pitodorom [404/403 pr. | Kr. | ], prevzelo nadzor nad državnimi zadevami in | C |
upravičen. Izokrat se je rodil leta 436 pr. | Kr. | v premožni atenski družini; oče Teodor, uspešen | C |
čast "kiprijskemu" kralju Evagoru (435‐374 pr. | Kr. | ), ki ga je Izokrat verjetno napisal kmalu po | C |
»učili na pamet«. Rodil se je leta 384 pr. | Kr. | v premožni atenski družini (oče je vodil uspešno | C |
presojanje njihovih del. Lukijan v 2. stoletju po | Kr. | v svojem spisu Kako je treba pisati zgodovino | C |
rojen v Kumah v Mali Aziji okoli leta 405 pr. | Kr. | ; domnevno je živel do okoli leta 330, sicer | C |
univerzalnih zgodovin, posebej v 1. stoletju pr. | Kr. | , kot npr. Nikolaj iz Damaska, Timagen, Diodor | C |
popisal vlado Dionizija I. in II. (406/5‐344/3 pr. | Kr. | ; F 183‐205).Celotno delo je bilo napisano v | C |
in učitelj govorništva, rojen okoli 485 pr. | Kr. | v Leontinih na Siciliji, ki je v Atenah dosegel | C |
prostoru, ko je po zmagi nad Kartagino leta 202 pr. | Kr. | začel Rim vse bolj aktivno posegati v razmerja | C |
Polibij.tif Rodil se je leta 200 pr. | Kr. | v Megalopoli (Megále pólis) v Arkadiji, v | C |
vpliva) in potoval po Italiji. Leta 150 pr. | Kr. | je senat po Scipionovem posredovanju končno | C |
vrhunec z uporom Ahajske zveze leta 146 pr. | Kr. | in vojno z Rimom, v kateri je bila zveza poražena | C |
vsekakor je večkrat potoval v Rim. Leta 133 pr. | Kr. | je spremljal Scipiona v Hispanijo in bil navzoč | C |
v svoji zgodovini, datirajo iz leta 118 pr. | Kr. | , tako da smemo notico o njegovi smrti vsaj v | C |
so v celoti izgubljena. Že okrog leta 180 pr. | Kr. | je napisal Filopojmenov življenjepis in še pred | C |
snov od prve punske vojne leta 264 do 220 pr. | Kr. | ; časovno je svojo pripoved navezal na Timajevo | C |
delo, ki se je končalo z dogodki v letu 265 pr. | Kr. | , tj. rimsko ekspedicijo na Sicilijo.Ta sumarni | C |
obravnava zgodovinsko obdobje od leta 219 do 145 pr. | Kr. | Zadnja, štirideseta knjiga je vsebovala vsebinski | C |
Publija Mucija Skajvole[277] (okoli leta 123 pr. | Kr. | ) so anale prenehali zapisovati, vsi dotedanji | C |
trditi kvečjemu za popis dogodkov po letu 378 pr. | Kr. | (tega leta so Galci požgali Rim), saj so bili | C |
je ustvarjal v drugi polovici 1. stoletja pr. | Kr. | in celo Tacit v svojih Analih.Zanimivo iztočnico | C |
Cassius Hemina), ki je ustvarjal po letu 146 pr. | Kr. | Na tem mestu pa vsekakor moramo omeniti avtorja | C |
Enija (Quintus Ennius). Enij (239‐169 pr. | Kr. | ) je bil po rodu iz mesta Rudije Rudiae) v | C |
Najvij (Cnaeus Naevius, okoli 264‐195 pr. | Kr. | ) je namreč le nekaj let prej, verjetno okoli | C |
Fabij Piktor (Quintus Fabius Pictor, 254 pr. | Kr. | ‐?), član ugledne rimske družine Fabijev (Fabii | C |
vrhunec dosegel na prelomu 3. in 2. stoletja pr. | Kr. | ; podobno kot Fabij Piktor je opravljal pomembne | C |
Postumius Albinus) je bil prelomnega leta 155 pr. | Kr. | , ko so prišli v Rim trije znani grški filozofi | C |
izvemo, da je kot ljudski tribun (l. 149 pr. | Kr. | ) izdal zakon de pecuniis repetundis, torej | C |
prednikov. V drugi polovici 2. stoletja pr. | Kr. | se je rimsko zgodovinopisje iz stroge analistike | C |
je ustvarjal v drugi polovici 2. stoletja pr. | Kr. | ,[297] sestavil zgodovino, ki jo Cicero izrecno | C |
Azeliona (Sempronius Asellio, okoli 160‐90 pr. | Kr. | ) srečamo v letih 134 in 133 v vojaški službi | C |
Cornelius Scipio Aemilianus, okoli 185‐129 pr. | Kr. | ), ki je bil pomemben vojaški poveljnik in politična | C |
zgodovine, ki jih je sam doživel (pribl. 146‐91 pr. | Kr. | ), ali pa jih je spoznal po pripovedovanju.Azelion | C |
zgodovinopisci tega obdobja (2. stoletje pr. | Kr. | ) velja omeniti tudi Gneja Gelija (Cnaeus Gellius | C |
najverjetneje pričel z dogodki po letu 378 pr. | Kr. | , ko so Galci požgali Rim. Kvadrigarij je svoje | C |
poglavitnih virov, zlasti za opis požara leta 378 pr. | Kr. | in za dogodke po letu 187 pr. Kr. Anali Kvinta | C |
leta 378 pr. Kr. in za dogodke po letu 187 pr. | Kr. | Anali Kvinta Valerija Anciata (Quintus Valeriu | C |
condita) do sodobnosti, tj. vsaj do leta 91 pr. | Kr. | , morda celo do Sulove smrti (78 pr. Kr.).Anciat | C |
pr. Kr., morda celo do Sulove smrti (78 pr. | Kr. | ).Anciat je svoje Anale sicer zasnoval v izrazito | C |
opravljal vrsto pomembnih služb; leta 78 pr. | Kr. | ga srečamo na položaju pretorja, leta 67 se | C |
rimske zgodovine od začetkov do leta 91 pr. | Kr. | V drugih knjigah je avtor podrobno obdelal dogodke | C |
Marcus Porcius Cato Censorius Maior, 234‐149 pr. | Kr. | ) je poleg Kvinta Fabija Piktorja najpomembnejši | C |
nad makedonskim kraljem Perzejem leta 168 pr. | Kr. | Katon prizadeval za prizanesljiv odnos Rima | C |
najbolj zanimivih govorov je sestavil leta 167 pr. | Kr. | v obrambo Rodošanov. Otok Rodos je bil rimski | C |
toda v tretji makedonski vojni (172‐168 pr. | Kr. | ) je ostal nevtralen in ena od struj je celo | C |
vrsto razprav z različno vsebino. Leta 192 pr. | Kr. | se mu je rodil sin Mark (Marcus) in Katon | C |
npr. govor v obrambo Rodijcev iz leta 167 pr. | Kr. | : »Jaz vsekakor sodim, da Rodijci niso hoteli | C |
zgodovinar rimskega rodu Fabij Piktor (okoli 200 pr. | Kr. | ) pisal v grščini.Prvi rimski zgodovinar, ki | C |
Porcij Katon (Origines). Čas 1. stoletja pr. | Kr. | in po Kr. je pomenil razcvet rimskega zgodovinopisja | C |
Origines). Čas 1. stoletja pr. Kr. in po | Kr. | je pomenil razcvet rimskega zgodovinopisja, | C |
zgodnjega principata (druga polovica 1. stoletja pr. | Kr. | in začetek 1. stoletja po Kr.) med grškimi zgodovinami | C |
stoletja pr. Kr. in začetek 1. stoletja po | Kr. | ) med grškimi zgodovinami sprva prevladovale | C |
Apijan iz Aleksandrije (iz 2. stoletja po | Kr. | ) je avtorRimske zgodovine, ki jo je razdelil | C |
pa so zažgali. Že pod Avgustom, leta 12 po | Kr. | , so bila sežgana dela republikanskega govornika | C |
veliko uporabljali zgodovinarji 2. stoletja po | Kr. | , osredotočene predvsem na Makedonijo. Aleksandrovi | C |
verjel še Eratosten in šele v 2. stoletju po | Kr. | je Ptolemaj ponovno dokazal večjo pravilnost | C |
pravilnost Herodotovega spoznanja. V 4. stoletju pr. | Kr. | so že vedeli, da je zemlja razdeljena na pet | C |
Dionizijeva Periegesis iz 2. stoletja po | Kr. | , ki jo je v 4. stoletju prevedel v latinščino | C |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
◁ ◀ 1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |