nova beseda iz Slovenije

kr (301-400)


smrtjo oziroma Aleksandrovo inavguracijo (336 pr.      Kr.     ), vendar bi bila to v resnici preohlapna opredelitev  C
ustvarjali v 5., 4. in celo 3. stoletju pr.      Kr.     , vendar jih kot pisce strogo lokalne zgodovine  C
obdobje od leta 411 do najkasneje leta 394 pr.      Kr.     Stilno se delo precej navezuje na Tukidida; ta  C
od leta 411 in sega do najkasneje 387/6 pr.      Kr.     Od dela so se ohranili le fragmenti, vendar so  C
njihove pisemske oblike uvrstila v 1. stoletje po      Kr.     , torej več kot 400 let po njihovem domnevnem  C
vse 4. stoletje celo do srede 3. stoletja pr.      Kr.     , poleg tega pa je njihov predmet pisanja strogo  C
Atenska zgodovina je izšla kmalu po letu 404 pr.      Kr.     ; Tukidid ga ni cenil prav dosti, saj mu je očital  C
lahko naštejemo še Androtiona (4. stoletje pr.      Kr.     ) in Filohora (3. stoletje). G. P.   C
aristokraciji in je živel od okoli 550 do okoli 480 pr.      Kr.     , o čemer sklepamo na osnovi Herodotovega poročila  C
uporu maloazijskih jonskih Grkov (500‐494 pr.      Kr.     ; 5,36; 124‐126), ki ga je Hekataj Grkom zaradi  C
Herodot Na prehodu iz 6. v 5. stoletje pr.      Kr.      se je grško zgodovinopisje v razmeroma kratkem  C
Letnica njegovega rojstva, med 490 in 480 pr.      Kr.     , ni povsem gotova.Kakor so domnevali že v antiki  C
torej navajajo letnico 484 ali tudi 486 pr.      Kr.     Njegova družina, ki je uživala visok družbeni  C
del tretje knjige). Med leti 447 in 444 pr.      Kr.      je daljša obdobja preživel v Atenah, vendar  C
je verjetno ostal do smrti okoli leta 425 pr.      Kr.      Njegovo delo[69] Zgodbe (Historíai) je  C
avtorjevi smrti, tj. okoli leta 425[70] pr.      Kr.     Delo je razdeljeno na devet knjig, vendar ta  C
sestavil grški gramatik Markelin (5. stoletje po      Kr.     ). Tukidid.tif Prevladuje mnenje, da se je  C
je Tukidid rodil okoli leta 454 ali 455 pr.      Kr.      v družini traškega izvora, vendar glede letnica  C
Tukididu (Nikiu) Alkibiad (okoli 451‐403 pr.      Kr.     ) v letu 415, ko je bil pred »sicilsko ekspedicijo  C
Pogrebni govor je bil v Atenah v 5. stoletju pr.      Kr.      že povsem ustaljen običaj, ni pa povsem pojasnjeno  C
atenski družini najverjetneje okoli leta 428 pr.      Kr.      očetu Grilu; o njegovih mladih letih je znano  C
stik s Sokratom (verjetno okoli leta 404 pr.      Kr.     ), da bi postal kalokagathós, tj. poštenjak  C
se je v Korint, kjer je še pred letom 350 pr.      Kr.      tudi umrl.V Atenah so po sklepu zavezništva  C
hvalilni spis, ena od mnogih hvalnic leta 360 pr.      Kr.      umrlemu špartanskemu kralju Agezilaju, katere  C
, opisuje dogodke od približno leta 410 pr.      Kr.      (bitka pri Kiziku) do bitke pri Mantineji leta  C
Filipom II. Makedonskim (na oblasti 359‐336 pr.      Kr.     ).[136] G. P.   C
pri Arginuzah Bitka pri Arginuzah (406 pr.      Kr.     ) je bila zadnja večja bitka, v kateri so Atenci  C
atenskim poveljnikom V kritičnem letu 406 pr.      Kr.      so Atene naredile več slabih potez: zavrnile  C
filozofi iz konca 7. stoletja do 5. stoletja pr.      Kr.     , t. i. predsokratiki (večinoma Grki iz Jonije  C
da je sofist Hipias iz Elide (5. stoletje pr.      Kr.     ), ki ga je Platon upodobil v dveh dialogih,  C
ohranjenih fragmentov Durisa (okoli 340‐260 pr.      Kr.     ), zgodovinarja in kritika, sicer pa tirana s  C
elementi se v njej pojavijo šele v 4. stoletju po      Kr.     ), čeprav je ta obstajala že v Tukididovem času  C
govorjeni z Demostenom) pa se je v 4. stoletju pr.      Kr.      pod vplivom Izokrata, retorja in pedagoga, razvil  C
miselnostjo Rimljanov in v zgodnjem 1. stoletje pr.      Kr.      sta Valerij Anciat in Klavdij Kvadrigarij v  C
Kardije (zgodovinar diadohov iz 4.‐3. stoletja pr.      Kr.     ) in Polibij, ki so retorični element zanemarjali  C
njegova šola pa je preživela do leta 529 po      Kr.     , ko je dal bizantinski cesar Justinijan zapreti  C
zagotovo nepristnih, druge pa so v 1. stoletju po      Kr.      razdelili na devet tetralogij.Sodimo, da je  C
učenec, Aristotel, se je rodil leta 384 pr.      Kr.      v Stagiri, mestu na polotoku Halkídiki.Njegov  C
velja, da prinaša nek katalog iz 1. stoletja pr.      Kr.      kar 1000 naslovov, dva, ki se nanašata na inventar  C
3. stoletja pa do zgodnjega 1. stoletja pr.      Kr.      sploh niso bili znani, tako da so imela njegova  C
pravi, da je treba poročila iz 4. stoletja pr.      Kr.     , ki opisujejo atensko državno ureditev v 6.  C
ljudstvo, pod arhontom Pitodorom [404/403 pr.      Kr.     ], prevzelo nadzor nad državnimi zadevami in  C
upravičen. Izokrat se je rodil leta 436 pr.      Kr.      v premožni atenski družini; oče Teodor, uspešen  C
čast "kiprijskemu" kralju Evagoru (435‐374 pr.      Kr.     ), ki ga je Izokrat verjetno napisal kmalu po  C
»učili na pamet«. Rodil se je leta 384 pr.      Kr.      v premožni atenski družini (oče je vodil uspešno  C
presojanje njihovih del. Lukijan v 2. stoletju po      Kr.      v svojem spisu Kako je treba pisati zgodovino  C
rojen v Kumah v Mali Aziji okoli leta 405 pr.      Kr.     ; domnevno je živel do okoli leta 330, sicer  C
univerzalnih zgodovin, posebej v 1. stoletju pr.      Kr.     , kot npr. Nikolaj iz Damaska, Timagen, Diodor  C
popisal vlado Dionizija I. in II. (406/5‐344/3 pr.      Kr.     ; F 183‐205).Celotno delo je bilo napisano v  C
in učitelj govorništva, rojen okoli 485 pr.      Kr.      v Leontinih na Siciliji, ki je v Atenah dosegel  C
prostoru, ko je po zmagi nad Kartagino leta 202 pr.      Kr.      začel Rim vse bolj aktivno posegati v razmerja  C
Polibij.tif Rodil se je leta 200 pr.      Kr.      v Megalopoli (Megále pólis) v Arkadiji, v  C
vpliva) in potoval po Italiji. Leta 150 pr.      Kr.      je senat po Scipionovem posredovanju končno  C
vrhunec z uporom Ahajske zveze leta 146 pr.      Kr.      in vojno z Rimom, v kateri je bila zveza poražena  C
vsekakor je večkrat potoval v Rim. Leta 133 pr.      Kr.      je spremljal Scipiona v Hispanijo in bil navzoč  C
v svoji zgodovini, datirajo iz leta 118 pr.      Kr.     , tako da smemo notico o njegovi smrti vsaj v  C
so v celoti izgubljena. Že okrog leta 180 pr.      Kr.      je napisal Filopojmenov življenjepis in še pred  C
snov od prve punske vojne leta 264 do 220 pr.      Kr.     ; časovno je svojo pripoved navezal na Timajevo  C
delo, ki se je končalo z dogodki v letu 265 pr.      Kr.     , tj. rimsko ekspedicijo na Sicilijo.Ta sumarni  C
obravnava zgodovinsko obdobje od leta 219 do 145 pr.      Kr.     Zadnja, štirideseta knjiga je vsebovala vsebinski  C
Publija Mucija Skajvole[277] (okoli leta 123 pr.      Kr.     ) so anale prenehali zapisovati, vsi dotedanji  C
trditi kvečjemu za popis dogodkov po letu 378 pr.      Kr.      (tega leta so Galci požgali Rim), saj so bili  C
je ustvarjal v drugi polovici 1. stoletja pr.      Kr.      in celo Tacit v svojih Analih.Zanimivo iztočnico  C
Cassius Hemina), ki je ustvarjal po letu 146 pr.      Kr.     Na tem mestu pa vsekakor moramo omeniti avtorja  C
Enija (Quintus Ennius). Enij (239‐169 pr.      Kr.     ) je bil po rodu iz mesta Rudije Rudiae) v  C
Najvij (Cnaeus Naevius, okoli 264‐195 pr.      Kr.     ) je namreč le nekaj let prej, verjetno okoli  C
Fabij Piktor (Quintus Fabius Pictor, 254 pr.      Kr.     ‐?), član ugledne rimske družine Fabijev (Fabii  C
vrhunec dosegel na prelomu 3. in 2. stoletja pr.      Kr.     ; podobno kot Fabij Piktor je opravljal pomembne  C
Postumius Albinus) je bil prelomnega leta 155 pr.      Kr.     , ko so prišli v Rim trije znani grški filozofi  C
izvemo, da je kot ljudski tribun (l. 149 pr.      Kr.     ) izdal zakon de pecuniis repetundis, torej  C
prednikov. V drugi polovici 2. stoletja pr.      Kr.      se je rimsko zgodovinopisje iz stroge analistike  C
je ustvarjal v drugi polovici 2. stoletja pr.      Kr.     ,[297] sestavil zgodovino, ki jo Cicero izrecno  C
Azeliona (Sempronius Asellio, okoli 160‐90 pr.      Kr.     ) srečamo v letih 134 in 133 v vojaški službi  C
Cornelius Scipio Aemilianus, okoli 185‐129 pr.      Kr.     ), ki je bil pomemben vojaški poveljnik in politična  C
zgodovine, ki jih je sam doživel (pribl. 146‐91 pr.      Kr.     ), ali pa jih je spoznal po pripovedovanju.Azelion  C
zgodovinopisci tega obdobja (2. stoletje pr.      Kr.     ) velja omeniti tudi Gneja Gelija (Cnaeus Gellius  C
najverjetneje pričel z dogodki po letu 378 pr.      Kr.     , ko so Galci požgali Rim. Kvadrigarij je svoje  C
poglavitnih virov, zlasti za opis požara leta 378 pr.      Kr.      in za dogodke po letu 187 pr. Kr. Anali Kvinta  C
leta 378 pr. Kr. in za dogodke po letu 187 pr.      Kr.      Anali Kvinta Valerija Anciata (Quintus Valeriu  C
condita) do sodobnosti, tj. vsaj do leta 91 pr.      Kr.     , morda celo do Sulove smrti (78 pr. Kr.).Anciat  C
pr. Kr., morda celo do Sulove smrti (78 pr.      Kr.     ).Anciat je svoje Anale sicer zasnoval v izrazito  C
opravljal vrsto pomembnih služb; leta 78 pr.      Kr.      ga srečamo na položaju pretorja, leta 67 se  C
rimske zgodovine od začetkov do leta 91 pr.      Kr.     V drugih knjigah je avtor podrobno obdelal dogodke  C
Marcus Porcius Cato Censorius Maior, 234‐149 pr.      Kr.     ) je poleg Kvinta Fabija Piktorja najpomembnejši  C
nad makedonskim kraljem Perzejem leta 168 pr.      Kr.      Katon prizadeval za prizanesljiv odnos Rima  C
najbolj zanimivih govorov je sestavil leta 167 pr.      Kr.      v obrambo Rodošanov. Otok Rodos je bil rimski  C
toda v tretji makedonski vojni (172‐168 pr.      Kr.     ) je ostal nevtralen in ena od struj je celo  C
vrsto razprav z različno vsebino. Leta 192 pr.      Kr.      se mu je rodil sin Mark (Marcus) in Katon  C
npr. govor v obrambo Rodijcev iz leta 167 pr.      Kr.     : »Jaz vsekakor sodim, da Rodijci niso hoteli  C
zgodovinar rimskega rodu Fabij Piktor (okoli 200 pr.      Kr.     ) pisal v grščini.Prvi rimski zgodovinar, ki  C
Porcij Katon (Origines). Čas 1. stoletja pr.      Kr.      in po Kr. je pomenil razcvet rimskega zgodovinopisja  C
Origines). Čas 1. stoletja pr. Kr. in po      Kr.      je pomenil razcvet rimskega zgodovinopisja,  C
zgodnjega principata (druga polovica 1. stoletja pr.      Kr.      in začetek 1. stoletja po Kr.) med grškimi zgodovinami  C
stoletja pr. Kr. in začetek 1. stoletja po      Kr.     ) med grškimi zgodovinami sprva prevladovale  C
Apijan iz Aleksandrije (iz 2. stoletja po      Kr.     ) je avtorRimske zgodovine, ki jo je razdelil  C
pa so zažgali. Že pod Avgustom, leta 12 po      Kr.     , so bila sežgana dela republikanskega govornika  C
veliko uporabljali zgodovinarji 2. stoletja po      Kr.     , osredotočene predvsem na Makedonijo. Aleksandrovi  C
verjel še Eratosten in šele v 2. stoletju po      Kr.      je Ptolemaj ponovno dokazal večjo pravilnost  C
pravilnost Herodotovega spoznanja. V 4. stoletju pr.      Kr.      so že vedeli, da je zemlja razdeljena na pet  C
Dionizijeva Periegesis iz 2. stoletja po      Kr.     , ki jo je v 4. stoletju prevedel v latinščino  C

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷



  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA