nova beseda
iz Slovenije
Oto Luthar et al.: Zgodovina historične misli od Homerja do začetka 21. stoletja, Založba ZRC 2006, poved v sobesedilu:
V njegovem analističnem delu v sedmih knjigah je prevladoval razmeroma moralističen ton, zaradi katerega si je morda tudi prislužil Ciceronovo grajo, vendar so ga sodobniki zaradi njega cenili in postavljali ob bok Kvintu Fabiju Piktorju in celo Katonu; kolikor moremo soditi po fragmentih, ki so nam na voljo, je do trenutnih razmer zavzel izrazito kritično držo in se oziral v slavno rimsko preteklost, ki ji je vladala preprostost prednikov.
V drugi polovici 2. stoletja pr. Kr. se je rimsko zgodovinopisje iz stroge analistike počasi začelo prevešati v bolj razvito obliko; zgodovinska pripoved se je zlasti pod rastočim vplivom helenističnega zgodovinopisja začela vse bolj približevati poznejšim pripovednim vrstam: medtem ko so stari analisti svoja dela še ustvarjali v stvarnem, kronističnem slogu brez retoričnih olepšav (čeprav je Cicero npr. hvalil lep jezik Publija Kornelija Scipinona), so se mlajši pisci že bistveno bolj
podrejali zahtevam kritičnega občinstva in se v svojih delih temu primerno precej bolj ozirali na retorične zakonitosti v zgodovinopisju, ki jim jih je sugerirala helenistična zgodovinopisna tradicija.[296] Tudi časovni okvir, ki ga je za svojo pripoved zajel posamezen avtor, je postajal vse ožji; tako je npr. manj znani Gaj Fanij (Caius Fannius), ki je ustvarjal v drugi polovici 2. stoletja pr. Kr.,[297] sestavil zgodovino, ki jo Cicero izrecno imenuje Historia ‐ morda prav zato, ker je ‐ sodeč po skromnih fragmentih ‐ avtor pisal le o sočasnih dogodkih. Fanij si je s svojim stvarnim načinom pisanja sicer prislužil celo Salustijevo oceno zanesljivega pisca (Zgodovina, fr. 1,4).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani