kočo (301-400)

da bi še danes prišli k njemu v Krjavljevo	kočo.	Bolan je in nekaj imenitnega bi vam rad povedal	A
na steze in meje, koračil je vse prek. Pred	kočo	pak je zopet postal, kakor da bi pomišljal,	A
na pol gospodar. Tudi njegovi materi je dal	kočo	na koncu vasi, ko se je postarala, da ji ni	A
mati ni mogla več služiti, dal sem ji svojo	kočo,	da osebenjkuje v njej.In od tebe nisem upal	A
ran krvavih!« zapahnila vrata in podala se v	kočo	na posteljo.Noter do jutra so rožljaje roženkrančeve	A
6. MATERINA PRIPOVED Poglejmo zopet gor v	kočo,	kjer je bila stara Domnova mati.Ona in sin sta	A
meni župan. . / . / stran 15 . / »V Zobrovo	kočo	ga denimo,« pravi drugi. »V Zobrovo kočo!« odmevalo	A
Zobrovo kočo ga denimo,« pravi drugi. »V Zobrovo	kočo!	« odmevalo je od vseh strani, torej je morala	A
gospodarja pokliče ter mu razklada, da zdaj mora	kočo	odkleniti in da naj spava inženir na postelji	A
in ustrelim ‒ v eni cevi sem imel kroglo ‒ v	kočo;	zelena steklenica se razdrobi, žganje se razlije	A
preden bo na lastnih nogah stal. Pa ga nesimo v	kočo,	če je prav eden hudih gospodov, naj se okreva	A
živeža dobivali. . / . / stran 35 . / Pred	kočo	pak in na obe plati se je razgrinjala lepa tratina	A
tratino in skalovito pobrežje. Pred drvarjevo	kočo	je na leseni klopci sedel velik mož, kateremu	A
večernem hladu neki mraz pretresel, šel je v	kočo,	kamor so šli tudi drugi za njim. Kmalu je sedela	A
hvaležnosti do Črtka je bil gospod tudi njemu ponudil	kočo	in lep kos zemlje, ali Črtek je pomislil, da	A
nabijal in svetilnica je sijala skozi okno v	kočo.	Andrejko je hotel sekiro izza trama sneti, pa	A
pri drugem okencu moški obraz videti, ki je v	kočo	gledal.Videla ga je samo deklica, pa zavpila	A
Došedši na mesto in vstopivši v samotno, temno	kočo	Smučiperovo, katera še železne ključavnice ni	A
otrok, znate, o onem samcu možu, ki je ob morju	kočo	imel, pa sta prišla vihar in povodenj; vihar	A
volar, sta se skupaj naselila. Oba v Bohinjčevo	kočo.	Veselo so trgali konji gosto muravo, voli pa	A
Le bodi!« Odšli sta vsaka v svojo	kočo.	Reza je pozabila postaviti pred žalostno Mater	A
polne žehtarje mleka in ga odnesli vsaka v svojo	kočo.	* Ovčarji so zaprli v tamore vsak svoj trop	A
vlaki, s trto zvezani, mrtvega koštruna pred	kočo,	ga pustil na njej in odšel štet jarce.Manjkalo	A
Marko je odgnal svoj trop. Pred	kočo	pa je stopila Mica, napravila z dlanmi trobilo	A
izkušeni Mici. Brkovčeva je stopila v rodinsko	kočo:	»Zadnje dni sem nečesa pogrešala v planini,	A
Franca sama doma, pa je stopil v Podlipnikovo	kočo:	»Kaj sta te kar samo pustila Marko in Jok?«	A
drva. Meta se je izgovorila in odšla v svojo	kočo,	vse so vedele zakaj. »Danes ga izpazim,« je	A
Joža in Frčejeva Reza, ki je postavila vodo v	kočo	in tesno prisedla k Mici: »Mamica!Lepo je, kadar	A
zjutraj precej pozno prebudil, je slišal pred	kočo	govoriti Franco: »Ne bo dobre volje.Ga je sinoči	A
balo. Zvečer je prišel Marko obrit v rodinsko	kočo:	Reza in Mica in Franca in Meta in Joža, vsi	A
vstajali. Nekaj dni Marko ni prišel v nobeno	kočo	več v vas, še pod veliko smreko pri rodinski	A
»Mica bo huda. V	kočo	morava,« je priganjala Reza. Joža pa ji je zastavil	A
spodnjega jezerca zagledala pred Podlipnikovo	kočo	Brkovčevo Franco, je prijela coklice v roko	A
Manica! Manica!« da otrok ni vedel, v katero	kočo	naj gre, da ne bo zamere.Mica ji je že večkrat	A
Franca je zunaj nekje molzla krave. V	kočo	pa je prištorkljal tretjinek Tevž: »Kaj ni nobene	A
zopet odhajala z izpraznjenima žehtarjema: »Bom	kočo	zaklenila, da boš brez skrbi ležala.« Ooo, Manica	A
boj, Manica, saj bom zaprl Volkuna k tebi v	kočo.	« Marko je odšel.	A
prepoznal Jokov glas, ki je bil ukazujoč. »Steci v	kočo.	Jaz te ne bom branil.	A
ga bil s fračo vrgel, je planil tretjinek v	kočo.	Še cokel, ki jih je zgubil med ruvanjem, ni	A
Vsaj vse najboljše kose.« Pred Podlipnikovo	kočo	je vsa bleda sprejela brata Manica, ki je spustila	A
da se je zadevala ob vrh smreke pred rodinsko	kočo.	Neradi so gnali ovčarji trope v zameglene višine	A
sam čez noč za Šijo. Sam si je vaš oča zgradil	kočo	gori, ker je zadnja leta težko hodil; ograd	A
stisnil v Podlipnikovo ograd in sebe v tesno	kočo.	In ko se murava obraste, bosta prizvonila na	A
Na ognjišču je prasketal ogenj. Tik za	kočo	je zalajal srnjak, tako hropeče, da so se vsi	A
telet, Meta pa se je prismejala z mrzlo vodo v	kočo.	Ni pa hotela povedati, zakaj je take volje.	A
Marko narahlo, da bi ne prebudil Joka, odprl	kočo	za Šijo.Legel je na pograd, oblečen, kakor je	A
več udaril psa. Ko je odšel Marko z Manico v	kočo	k Franci, ga je odvezal in odpeljal na Jezerca	A
v ogrado vsak k svojemu tropu. Ovčarja pred	kočo	sta utihnila, na nebu pa so angelci prižgali	A
proti Srednjemu vrhu, Marko pa je čakal pred	kočo,	če bosta znova zalajala.Ozek krajec lune je	A
Višnarjevega: »Mar je Ančki za ovčarja.« Stopil je v	kočo:	»Nič ni.Vreme se bo spremenilo.«	A
nakrmili pse. K Marku in Joku v Podlipnikovo	kočo	so se sešli na pogovor Pokljukar in Podgošar	A
oknom videl; a šel je še tisti večer v samotno	kočo,	kjer so njegovi tovariši žganje pili, ter jim	A
mesta vidim vzvišen prostor ‒ kakor brez strehe	kočo,	z zemljo nasuto.Na tem prostoru je molel steber	A
pomagalka, ob vino sem!« reče kmet in hitro teče v	kočo,	obuje čevlje in kožuh, medtem pa drugi domači	A
dozdevalo, da borjanski doktor počiva pred njegovo	kočo.	Do zdaj se je bilo v teku treh let to samo enkrat	A
je majhen deček ob cesti pred leseno kmetsko	kočo	in ta se jezdecu menda ni povoljno hitro ognil	A
Dva dni pozneje je Jerica zapustila očetovo	kočo.	Odhajajoči je Tomaž še stisnil dvajsetico v roke	A
kaj gorkega?« vprašal je nekoliko korakov pred	kočo.	»Kdo mi bo skuhal, če si ne sam?«	A
nezavestnega Tomaža potegnil pod visok prag pred	kočo	in ga tako položil, češ mislili bodo ljudje	A
izpirala rano na glavi. Miklavž je stal pred	kočo.	»Čudno, tu je tudi nekolikhiok19kiiaien	A
povedal. Tovornik je potlej kupil Ivanovo	kočo	in gorico za slepo ceno. Ivan in Bara sta ostala	A
da gospice ni doma; šla je v vas v siromašno	kočo,	kamor so jo nujno prosili.Mislim si, blaga duša	A
bil nasitil. Gospodična je stopila v planinsko	kočo	in pritrdila duri za seboj.Čez dolgo časa se	A
sveta! Ali vrnimo se zopet v zakajeno oglarjevo	kočo.	Záboj je sovražil človeštvo in vedel je zakaj	A
pošteni oglar gre po prstih kakor tat v svojo	kočo.	Čez nekaj časa se vrne, vesel, z umazano mošnjo	A
časa, ko je bilo zopet vse tiho, povrne se v	kočo.	Dekle si je bilo obrisalo solze in je sedelo	A
imenovati po imenu ‒ sama na klopi pred oglarjevo	kočo.	Sonce je zahajalo; skozi temno smrečje so prosevali	A
združena človeka v samotnem gozdu pred oglarjevo	kočo.	»Vi torej poznate mojega očeta; tolikanj večja	A
nekoliko dni po pogovoru v gozdu pred oglarjevo	kočo	Záboj odpravljal na pot proti Tihemu dolu, ko	A
nekoliko osrčila. ‒ »Poglej, Tinka, tistole	kočo	poglej!« je govorila Jerica.»Ljudje stanujejo	A
odgovora. Zavrtel se je na peti in spet izginil v	kočo.	Jerica je pomišljala nekaj trenutkov.	A
prosil. Na ves glas sem zavpil, ko sem stopil v	kočo:	Prosim malo kruha!‒ Jerica, ne jezi se!	A
Toda ozirala se je zaman. Zato je šla ven pred	kočo,	da bi položila Tinko v mehko travo.‒ »Pojdi	A
moraš ostati tu pri Tinki. Jaz pa grem nazaj v	kočo.	Nemara pride kak človek, pa nam pove, kod naj	A
in pazil na Tinko.« Jerica je odšla nazaj v	kočo.	Za trenutek je postala na pragu in se ozrla na	A
« Stopila je v	kočo	in se pričela zopet ozirati okrog po izbi.Videla	A
domov. Da bi le kmalu prišel človek nazaj v	kočo,	da bi ji povedal za pravo pot! In Jerica je	A
prihajali koraki, in kar hipoma so ljudje stopili v	kočo.	Vrgli so nahrbtnike na tla in prislonili puške	A
plamen. Šinil je proti stropu in razveselil črno	kočo.	In tedaj je Jerica razločno videla obraze tujcev	A
Ali si slišala? ‒ Sama si prišla v	kočo,	in samo ti veš za njo.Ali ni res, da si prišla	A
nas boš spala, Jerica!« ji je rekel. »Tam za	kočo	je mala šupa, polna sena.Tja pojdi, pa lezi	A
»Jaz sem. Prišli so ljudje v	kočo,	in govorila sem z njimi. Zjutraj mi pokažejo	A
se, Jerica! Veš, zjutraj pojdem kar k njim v	kočo.	Namažem si obraz s sajami, pa jih poprosim za	A
jutranjo pesem. Še enkrat se je Jerica ozrla na	kočo	in šupo in se nasmehnila, zakaj dobro je vedela	A
za trenutek obstal pred šupo in pogledal na	kočo.	A ker ni videl nikogar, je šel preko trate proti	A
majhno odprtino, skozi katero bi se splazil v	kočo.	A iskal je zaman.	A
A iskal je zaman. ‒ »Odšli so in zaprli	kočo,	« je pomislil Kekec in odšel naravnost k studencu	A
da mora biti že pozno. Zato je šel nazaj v	kočo	in sedel za mizo.Z roko si je podprl glavo,	A
mogel natanko videti človeka, ki je prišel v	kočo.	Samo to je videl, da je veliko, veliko in grozno	A
In mogoče vedo kaj o Kekcu in Tinki. Pojdem v	kočo,	da jih povprašam.« Stekla je tik do luči in	A
je zavpil divji mož Prisanek in odšel v svojo	kočo.	Tudi danes je bila pri zidu in je poklicala	A
se je ozrl tja dol in je zagledal tam obširno	kočo	kraj zelenih smrek.Dim se je dvigal nad kočo	A
kočo kraj zelenih smrek. Dim se je dvigal nad	kočo;	a kraj koče je spal v senci velik človek in	A
žvižganja in lepega petja ... Ko pridem v njegovo	kočo,	pa iztuhtam vse, česar je treba.In ne boš mi	A
skrivaj od mene. Poprosiš ga, da te skrije v svojo	kočo.	Pa pride Kosobrin po skrivnem potu, ki ga pozna	A
besedice. . / . / stran 66 . / Prišla sta v	kočo,	in tam se je Kekec zgrudil na klop ob steni	A
ognjišču in debela lojevka sta razsvetljevala širno	kočo,	da se je videla razločno vsaka stvar po koči	A
... « . / . / stran 68 . / Hipoma je napolnil	kočo	obupen krik.Bedanec je prasnil z ležišča in	A
Bedanca se ni upal. Prišla sta v Bedančevo	kočo.	Tedaj je rekel Bedanec: »Tu ostani lepo v miru	A
6 Kekec je ležal na trati pred Bedančevo	kočo.	Lepo se je videlo od tod v zeleno zagorsko dolinico	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani