kočo (201-300)

zasmejal: »Tak stražar si, da bi te lahko s	kočo	vred ukradel.« Premeteni se je zavedel: »Malo	A
urno bližale mostišču. Los je stekel v manjšo	kočo,	začel tresti oba sinova in ju glasno buditi	A
sekire, nože, loke, puščice. In v veliko	kočo,	da ubranimo sebe in Sinjeoko, dokler nam ne	A
ukazal, naj naglo zmečejo kar največ kuriva v	kočo.	Da jim čimdlje ogenj ne pode.	A
kar tesno. Stekel je k sinovoma in ukazal: »V	kočo!	« Sinjeoka je trepetala za ognjiščem.	A
hip so na kolišče planili volkovi. Za veliko	kočo	in za ljudi v njej se sprva volkovi niso niti	A
pomoč, če bi skušalo več zverin hkrati vdreti v	kočo.	Nosati je iz glasov, ki jih je lovilo njegovo	A
spodnji konec kože. Glava pri glavi je tiščala v	kočo.	Čez prvo vrsto so se spenjali že vsevprek drugi	A
Ris prav zavedela, ju je odrinil in planil v	kočo	visok in plečat in ves okrvavljen mlad možak	A
spet vidi Jezerno Rožo. Jelen je stopil nazaj v	kočo.	Priložil je na ogenj.	A
naprej na odprto jezero. Tršati je pa prišel v	kočo.	Mrko je pogledal Jezerno.	A
Počasi je odšla Sinjeoka Kodrolaska nazaj v	kočo.	Tiho je sedla k ognjišču.	A
presenetiti, nista Navihanec in Ris hodila spat v	kočo.	Zavila sta se v kožuhe in ležala kar zunaj na	A
Ostrorogi Jelen. Zagledal je, kako zgoraj pred	kočo	Karp vleče za lase Jezerno Rožo, ki se mu je	A
spehanega posadila Jelša na hlod poleg vhoda v	kočo.	Črna je brž odšla nazaj do ležišča, prinesla	A
če bo treba!« »Grem.« Jelša je odšla nazaj v	kočo.	Ta večer je bila skoraj ves čas obrnjena z obrazom	A
za hip obstal, nato pa urno zbežal nazaj v	kočo	na drugem koncu kolišča.Kakor da bi bil srečal	A
vznevoljen je vprašal: »Oče! Kaj posedaš pred	kočo	v večernem hladu?« »Mmt ‒ tebe čakam.«	A
»Sem že tu, gospodar!« »Pomozi mi nazaj v	kočo.	«Brkati se je še enkrat ozrl naokrog.	A
Neokretni se je zravnal, se obrnil in odšel nazaj v	kočo	k ležišču od življenja se poslavljajočega očeta	A
Neokretni in Črna sta se brž vrnila spet v	kočo.	Jelen ni maral klicati Karpa zavoljo vesla nazaj	A
izdihnil. Skozi odgrnjeni vhod je pa pogledal v	kočo	prvi jutranji svit. TEMNO JEZERO Jutranja	A
in Medved in Brest in Lisjak odšli v veliko	kočo	in prinesli iz nje na ponjavi kožuha starega	A
nadlegovali prihajajočih pogrebcev, so jih zaprli v	kočo	za mladce hlapcev.Pri kraju struge, nedaleč	A
zamahnil Ostrorogi z roko in odšel v svojo veliko	kočo	z mogočnim rogovjem nad vhodom, kjer so čakali	A
ves omotičen, je Ostrorogi vstal, odtaval v	kočo	in se zavlekel na ležišče poleg Jezerne Rože	A
Ostrorogega je stresel hlad. Odšel je z mostišča v	kočo	mladcev in legel poleg Ponirka in Brleza, trdno	A
navzgor na mostišče. Gospodinja je odšla v	kočo.	Poglavar pa je obstal pod mogočnim rogovjem orjaškega	A
zori Ostrorogi Jelen povabil v svojo veliko	kočo.	Ves dan jih je gostil, dokler jim ni bilo treba	A
ne bo smel nič več braniti, da pelje v svojo	kočo	tudi Zorno Kalino.Je obljubil tako in besede	A
gospodar!« Jelen in Ris sta odšla vsak v svojo	kočo.	Minila sta noč in dan in še ena noč.	A
. / Piščalar je zavrisnil in urno stekel v	kočo.	Brenko je stisnil pod pazduho in pograbil sulico	A
stopi brž po delu.« Zorna je odšla v Risovo	kočo.	Pegasti in Presukani sta se pa sršenasto pogledala	A
Ovca se je z bruna, na katerem je sedela pred	kočo	Ostrorogega Jelena, ozrla v nebo, si popravila	A
mirno nadaljevala: »In kakor odnaša vihar raz	kočo	cele plasti strehe, ko jo je bil enkrat načel	A
vstala in odšla s pripekajočega sonca v senčno	kočo	k Jezerni Roži.Dvojčici sta pa naprej izrezljavali	A
ozrl naokrog, potem pa tiho zginil v Risovo	kočo.	V sončnem jutru, prepojenem z vonjem cvetja	A
Presukani je povabil Ovnovca v veliko Ostrorogovo	kočo	in se vedel do njih, kakor bi bil on gospodar	A
naj nese sončni vrč kar sama v Ostrorogovo	kočo.	Po pristajnem mostu navzgor sta prav takrat	A
Risa doma. Grčavi Brest se je obrnil in odšel v	kočo	Pegastega Risa. Drugo jutro je odveslalo od	A
oglasila Jezerna. Lisjak je šel pred Ostrorogovo	kočo.	Nekako grozeče se je stegalo nad njegovo glavo	A
pogovorita se.« Črni je peljal Presukanega za veliko	kočo.	Pokazal mu je Peruniko.	A
pri Vitorogovcih. Pa brat je bil zginil v neko	kočo	in ga kar nič več ni hotelo biti na spregled	A
ga pozdravili in ga koj vedli v gospodarjevo	kočo.	Bogato sta mu postregli z jedmi in postavili	A
debela toča, pred katero so se morali umakniti v	kočo.	Ovca je vsula žerjavico iz lonca na ognjišče	A
je zaprosila Jezerna. Ta hip je pritekel v	kočo	še Pegasti Ris, ki je z Brestom in Zorno in	A
nocoj povem.« Ponirek in Brlez sta odšla v	kočo	k materi, Jezerni Roži, in planila po jedi kakor	A
Lisjaku poreče. Ris se je obrnil in odšel v	kočo	mladcev.Presukani si je pekel nad žerjavico	A
stopila pod grozečim rogovjem orjaškega jelena v	kočo	Ostrorogega Jelena.Tako sta bila sklenila Jezerna	A
/ In kipec matere zemlje postavim v svojo	kočo.	In še po svetu bom tovoril.	A
češ komu se neki tako mudi. Pa že je stopil v	kočo	Presukani Lisjak.Koj na obrazu se mu je poznalo	A
hočem, te še nocoj za lase zavlečem v svojo	kočo.	« Preden je mogel kdo Presukanemu kaj odgovoriti	A
in broditi po mrzli vodi. Zaspal je kar pred	kočo.	Da bi se ne prehladil, ga je Ostrorogi sam spravil	A
je Ostrorogi sam spravil na ležišče v veliko	kočo.	Bi ga bilo škoda, mladca, čeprav ni bil kaj	A
bil pameten, bi sedaj že lahko peljal v svojo	kočo	Zorno Kalino za svojo drugo ženo.Pa si trmoglavil	A
Najrajši bi jo pa ugrabil, jo zavlekel v svojo	kočo	in jo pretepel, da bi bila vsa črna. Lisjaku	A
Ostrorogega Jelena. Naglo se je umaknila nazaj v	kočo	za ognjišče. Ostrorogi je molče stopil za Zorno	A
se je upirala, res za lase zavlekel v svojo	kočo.	»Ah!« se je zdrznila Kalina.	A
nakoplje nesreče. Pred vhodom v njegovo lastno	kočo	je pa Ostrorogova roka spustila Kalinino in	A
Jelen ge sedel na tnalu v senci za svojo veliko	kočo.	Nad njim je viselo mogočno rogovje najmočnejšega	A
Jelen je sedel na hlod poleg vhoda v svojo	kočo.	Začel je računati, koliko brona in zlata utegneta	A
v vsem Velikem jezeru, odšel v svojo veliko	kočo.	Ustavil se je pred ognjiščem.	A
Oče!« Skozi vhod je planil v	kočo	ves zasopel Ostrorogega Jelena in Zorne Kaline	A
Reki navzgor, je odšel nazaj v svojo veliko	kočo.	Pa je doslej še prav vselej vsakemu izmed svojih	A
njimi.« »Prav!« Ostrorogi je odšel nazaj v	kočo.	Trušč v vznožju pristajnega mosta ga je kar bolel	A
jih bodi! In sedaj vedejo črnolasce v veliko	kočo,	da jih obilno pogoste.Dva pa sta ostala spodaj	A
kroga, se kakor užaljena umaknila za veliko	kočo	in sedla na tam ležeči hlod. Zrla je žalostno	A
ščuke. Vzela jo je in odšla spet za veliko	kočo.	Tiho, kakor bi je sploh ne bilo, je sedela na	A
po prstih je odšla Zvedava v nizko in tesno	kočo	in legla med dekle, ki so že spale. Zunaj je	A
in Srnjak. Gospodar je odšel v svojo veliko	kočo	in šepetaje naročil Zorni Kalini, naj zjutraj	A
biti to noč sam s svojimi mislimi. Stopil je v	kočo	po kožuh in legel kar na mostišču.Pa se ni zavedal	A
kdo ve, kdaj se vrnem.« Pred vhodom v veliko	kočo	pod mogočnim rogovjem orjaškega jelena se je	A
Pohitel je po poševnini navzgor. Pred veliko	kočo	pod mogočnim rogovjem orjaškega jelena je sedel	A
Ostrorogi Jelen po poševnini navzgor. Pred veliko	kočo,	pod rogovjem orjaškega jelena, se je ustavil	A
v naročju neke dekle. Brž ga je odnesla v	kočo	in ga utolažila.Ostrorogovci pa so prisluhnili	A
in gor. Ostrorogi Jelen je stal pred svojo	kočo,	okrog njega pa odrasli njegovi sinovi.In je	A
Grčavi je peljal Jelena in Srnjaka v svojo	kočo.	Pokazal je Ostrorogemu cel kup bronastih kep	A
preplezal plot naselja, se utihotapil v veliko	kočo	in je pravkar pripeljal za roko iz nje Zlatolaso	A
z rameni, odšel z utrujenim korakom v svojo	kočo	in pri belem dnevu legel. Graharati Kotorni	A
zamišljen sedél pod orjaškim rogovjem pred svojo	kočo.	Izza vogla pa je ujel razvnet pogovor nedoraslih	A
Argo. »Mhm!« Rjavi Medved je odšel v svojo	kočo.	Ostrorogi Jelen se pa ni nikamor ganil.	A
Ostrorogi je povabil došle vzhodnjake v svojo	kočo	in jih razposadil po klopeh okrog ognjišča.	A
njegovo rogovje!« Jelen je vstal in stopil pred	kočo.	Za njim so drug za drugim prišli tudi vzhodnjaki	A
niso vedeli, ali bi verjeli ali ne. Nazaj v	kočo	jih ni mikalo več iti.Jazon se je zahvalil Jelenu	A
je rekel Jelen in stopil skozi vhod nazaj v	kočo.	Jezerna Roža in Zorna Kalina sta pospravljali	A
Ostrorogi in sinovi so se naglo umaknili v	kočo.	Vhoda vanjo niso zagrnili, da so mogli gledati	A
v dušku izpil poln rog vina in odšel v svojo	kočo.	Prav takrat se je dopoldansko sonce skrilo za	A
čakal. Še nocoj si vzamem Črnoglavko v svojo	kočo.	« »Le.	A
drugakrati. Ostrorogi je sedel pred svojo veliko	kočo	pod rogovjem orjaškega jelena.Poleg njega je	A
Velikem jezeru je potrt sedel na klop pred svojo	kočo.	Pomlaskal je z ustmi in zazdelo se mu je, da	A
Zorne Kaline prvorojenca čakal na klopi pred	kočo.	Že ga je pošteno skrbelo, če se morda več ne	A
Premislil je sanje. Preden je odšel v	kočo,	je pa glasno spregovoril: »Pa bo menda res najbolj	A
se še ni najedel, ko je vstopil v glavarsko	kočo	tudi že Presukani.Ne, Lisjak ni bil slabe volje	A
Bah! Zavoljo mene si lahko odpelješ v svojo	kočo	vse babe, kar jih je na kolišču.Niso vse skupaj	A
»Ne več.« Lisjak je planil v	kočo	dekel mladenk.V svitu ognja, ki je plapolal	A
in prenesli nezavestnega Orla v Ostrorogovo	kočo.	Bela Ovca se je koj lotila vračenja.	A
ne videl ne. Posedal je na klopi pred svojo	kočo	in se rad grel na poznojesenskem soncu.Včasih	A
bo, kakor bo.« Ostrorogi je vstal in odšel v	kočo.	Zvečer so pripeljali z lova najmlajšega sina	A
je stopil s Kalino še enkrat nazaj v veliko	kočo.	Z njima vred sta šla tudi Okretni Lipan in njegova	A
komentarček. Obrhek, ves od kraja, s Krjavljevo	kočo	vred, je imel dva in dvajset številk nad hišnimi	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani