Čakaj! Na oknu uderem papirnato šipo, pomolim puško noter in ustrelim ‒ v eni cevi sem imel kroglo ‒ v kočo; zelena steklenica se razdrobi, žganje se razlije po mizi, bratci so pa od groma moje puške kar otrpnili. Jaz sem bil v hipu med njimi: tri pote prekolnem vse vkup po stari šegi, Lovšu pestnico okoli ušes založim in povem, da dobi on in njegov berač v glavo tako kroglo, kakor je ta v leseni steni, če le še enkrat pomisli na tatvino pri meni, plačam potem prestrašeni babi steklenico in razlito žganje in grem.