kočo (101-200)

govoril z nikomer. Sedel je na holmu pred svojo	kočo,	kadar so plavale sence po dolini in je trepetalo	A
luč, prižgana nad dolino šentflorjansko. Pod	kočo	se je razprostiral gozda šumeči mrak daleč do	A
napraviti na zadnjo pot, ugledal s slamo krito	kočo,	kjer se je rodila moja mati, ugledal tudi še	A
in kakor skozi zamazano steklo je videl časih	kočo,	ki je samevala tam prazna in polupodrta, ali	A
so in kakšni ljudje? Ali bom še spoznal rodno	kočo,	ali bom razumel govorico ljudi? Kako me bodo	A
Pobrežjem bdi tlačan: kmet Adlešič sedi pred	kočo	in gleda v goro Kučar.Danes je njegova noč.	A
se zavihti z obzidja. Adlešiča ni več pred	kočo.	Juranov gleda, zasliši iz koče besedovanje.	A
ali bušo, da, zgubi za kazen tudi zemljo ali	kočo,	kajti trdi pogoji vežejo graničarje Uskoke.	A
obstane, Kata skoro omedli; mož jo potisne nazaj v	kočo,	a puško izpali prvemu prihajaču v obraz. Ostali	A
brambovca, ga podrli na tla. Kata omahne nazaj v	kočo,	toda Azijati ji slede, jo privlečejo za lase	A
Juran sinu. »Ne maram, da bi te ubili pred rodno	kočo.	Ne, moj otrok si ...	A
ker so bili parkrat orožniki pogledali gori v	kočo,	in se Hanca ni mogla nadejati od njih nič dobrega	A
Znorela je!« Zdajci pa je stala pred nizko	kočo	ob poti in sedla na klop ob vratih.Položila	A
je omahnila brezglasno na rosno ledino pred	kočo.	Ptič in piščal sta govorila jutru in rosi ...	A
proti večeru komajda utegnili iti domov v svojo	kočo.	»Pa še kaj pridi, Andrej!« mu je rekel	A
rekla. Če pa želiš, si tamle spodaj pod mojo	kočo	naberi nekaj drv.Drugače bodo segnila.«	A
Ganilo me je do solz. Potem smo se zaprli v	kočo.	Okoli vogalov je začelo zoprno pihati, črni oblaki	A
resnično: niti vrat nismo mogli odpreti. Pred	kočo	je ležalo - pol metra snega! Pogled	A
kot tristo goldinarjev...« Pozno ponoči so na	kočo	potrkali tržiški lovci. Ležali smo zleknjeni	A
klepetala, da sva se kar naenkrat znašla pred	kočo.	Odprli so jo teden dni pred tem, do nje pa sta	A
»Deschmannshütte!« Zraven pa spet, da je	kočo	postavil nemški Alpenverein. »Vidite	A
pozdravil namrščeni oskrbnik, ko sva sama vdrla v	kočo.	»Ist das Weg heute sehr schwer?« Nalašč	A
Šmercu in takoj sva zapustila negostoljubno	kočo.	Na vrh Triglava sva jo udarila po tedaj	A
prednost svojim ljudem, pa čeprav so prišli v	kočo	zadnji. Na žalitev pa sem hitro pozabil	A
Ko so vsi moji delavci prišli v Dežmanovo	kočo,	smo skupaj izpili likof in se kaj malo ozirali	A
je društvo nameravalo postaviti svojo, našo	kočo.	»Vidiš, domovina je res v nevarnosti	A
prostor kar sam kliče, da bi postavili še eno	kočo.	Slovensko!	A
glavi... Hja, tamle spodaj res ni slab prostor za	kočo...	Toda molči, da te Alpenverein ne prehiti...	A
pristavil: »Lepo mesto si izbral za slovensko	kočo.	Čudno, da ga še ni pobral Alpenverein...«	A
nemškutarske vode, si je šel sam izbirat prostor za	kočo	pod Triglavom...Ko je prišel na vrh Pekla, je	A
Ljubljano, da imam že izbran kraj za Triglavsko	kočo.	Natanko sem opisal, kje naj bi stala.	A
po dolini Vrat in iskal primeren prostor za	kočo	- prej je bilo v Vratih le nekaj pastirskih	A
je bilo pripravljenega že nekaj lesa za našo	kočo.	Res je bilo, da na njem ni pisalo, za kaj je	A
dr. Bock kar naravnost. »Hja, postavil bom	kočo.	Tukaj nekje!« sem mu odvrnil tudi sam naravnost	A
slovenski planinci, pa smo zagrabili za delo in	kočo	v rekordnem času postavili na noge.Res je, da	A
Vratih. Ko odpiram novoblagoslovljeno Aljaževo	kočo,	si želim le eno: da bi v njej uživali vsi turisti	A
pa išče še vedno kje kakšno primerno mesto za	kočo	v Vratih,« sem se pošalil tudi sam.	A
velikim planinskim prijateljem, ki je postavil	kočo	v Savinjskih planinah na Okrešlju, pogovarjala	A
Triglavska koča še tisto poletje odprta. Toda	kočo	na Kredarici ni bilo tako lahko postaviti tako	A
Ponoči sem premišljeval, kako smo Triglavsko	kočo	postavili na pametnem mestu, kajti kljub množici	A
Schuckert, naj mi izdela strelovod za Triglavsko	kočo,	pa so mi odgovorili, da nimajo izkušenj za gorske	A
strelovod je bil vseeno dober: nikoli ni treščilo v	kočo.	Res pa je, da se je na Kredarici na strelovodu	A
so kar naprej lezli proti vrhu. Najprej sem	kočo	blagoslovil, zraven pa sem zapel lepo obredno	A
Pa sem tudi to tožbo dobil. Prostor za	kočo	sem namreč že prej odkupil, v imenu Slovenskega	A
skromno kapelico, manjši božji hram. Ko sem	kočo	blagoslavljal, sem se spomnil zgodbice o sveti	A
mi, kjer ni bilo koč, smo čez noč postavili	kočo	mi...« »No, čez Kot ali iz Krme niste	A
Gregorca. Toda ko naj bi prišel na prigrizek v	kočo	v Vratih, ga ni bilo nikjer.Nekdo nam je povedal	A
spet sami, le mi, planinci, zanesenjaki - večjo	kočo	ali manjši planinski hotel v Vratih.Kajpada	A
Požgancem vred, so se spravili na varno v drvarjevo	kočo	v Vratih, le sam sem tiščal naprej in naprej	A
Aljažev stolp na vrhu Triglava, pa Triglavsko	kočo	in vse drugo, kar mi je bilo drago, tako da	A
pomagali, da je na tem bregu postavil leseno	kočo,	v kateri je prebival.Kar je potreboval, si je	A
puščati Lizo sámo s snubačem, ki je imel njivo,	kočo,	»hlev in kravšeta«. Ko se je Liza zopet	A
hlapcu Mihi v roke ter hitro odšel v leseno	kočo.	»Ta ni prišel, da bi se pri vratih samo s cerkveno	A
bregu in nad njim v melini čepečo brodnikovo	kočo.	Pred njo sedita postarni ženski.	A
opravi. Od očetne dediščine je dobil leseno	kočo	in nekaj pedi svobodne zemlje.Slekel je špansko	A
cerkovnikova in preselil se je v cerkovnikovo	kočo	tik cerkve.Postaral se je ter izgubil lase z	A
loškega morilca so planili ravnokar v ubogo mojo	kočo.	Prišli so sredi prazničnega miru ter hlepeli	A
‒ Popihala pa je tedaj sapa ter potisnila	kočo	v reko, da je plula dalje.Na strehi pa sta sedela	A
kuhal v šumi in sedaj je lezel v samotno svojo	kočo.	mKaj laziš tod?l zakriči kanonik, min mi odganjaš	A
imel osemindvajset let, kupil sem Hiščarjevo	kočo	na griču.Nekaj sem plačal, nekaj sem napravil	A
bosta s Hotimirom vzela prav kmalu.« Šli sta v	kočo;	bili sta sami, družinčad je že odšla po opravkih	A
kar same nesle v vas. Poiskale so Ljubinovo	kočo	in jo božale v strahu in ljubezni. »Ne, Zlebor	A
koč pod gradom, je Majnhalm pred Vitogojevo	kočo	pridržal konja in zavpil vanjo: »Hotimir naj	A
V zadregi je pomolčala in se zagledala pred	kočo,	ki je podrta in podprta stala v rebri ob cesti	A
Iz drevja se je pokazala Rodanina koča. Pred	kočo	je v senci stare bukve ležal bolnik, ob njem	A
svinjski pisker. Na Trlepovem svetu je imel	kočo	in zaplato njive in je bil samski človek blizu	A
roke jokala. »Zdaj imam v teh hribih tlačansko	kočo,	« se je namrdnil, rekel pa vendar trdo: »Tja	A
da nekaj samostanskih suličarjev varuje tisto	kočo.	« »A kam pojdejo menihi?« je Trlep povedal svojo	A
doto vama na užitek dam še eno njivo in drugo	kočo	tudi postavim za vaju.« Liza je dobrovoljno	A
prihodnjem trenutku zavedela prave dolžnosti, zaprla	kočo	in se odpravila v Stično. Malo pred Stično je	A
Žužemperka sta se v gluhi hosti ustavila pred vegasto	kočo,	samošnim domom tlačana Ostanka.Mož je bil samotar	A
Brkati Som pa je skril brhko dekle v tesno	kočo,	v kateri ge kasneje preživela skoraj vse življenje	A
zmenil za njih pohvalo. Plen je odnesel v svojo	kočo	in nikomur ni rekel, naj mu pomaga odreti in	A
pa za prve. Odnesla sta ga na mostišče pred	kočo.	Pokleknila sta vsak na eno stran ubite zverine	A
samo pogledal. Odnesel je kožuh in obe stegni v	kočo,	iz nje pa prinesel bobra. Odrezal mu je najprej	A
Seveda. »Kodrolaska! Nesi tudi rep v	kočo.	« »Si ne upam.	A
Som, je pomislila Sinjeoka in se umaknila v	kočo.	Koj za njo je vstopil tudi Jelen.	A
noge in ju zavlekel po mostišču pred največjo	kočo.	Skozi odgrnjeni vhod je zaklical: »Redkozoba	A
bolj prav zdelo, da se brž umakne nazaj v svojo	kočo	branit svoj plen. Ostrorogi je šele sedaj opazil	A
v Črni gori je zagrmelo. Mostišče pod malo	kočo	se je narahlo potreslo.In spet in spet in spet	A
se hitro vrne nazaj h kolišču. Ostrorogi za	kočo	suši risa in bobra.Izmakne naj obe koži in spet	A
Ti sam popravim krivico.« Brkati ge odšel v	kočo.	Vrnil se je z obema kožama.	A
medveda zategnejo naravnost pred Ostrorogega	kočo.	Jelenu niti reči ni bilo treba.	A
nerodno ji je bilo. Brž je odnesla trpko sadje v	kočo.	Skozi krog moških, ki so stali okrog medveda	A
ga ne boš rabil zase in za svoje, pred mojo	kočo.	« osbkm15 lo-oiomln-eek-rtkprlulaabdmet�8	A
veselo odgovoril mladec. Jelen je stopil nazaj v	kočo.	Prijel je za roč košaro, polno mednih lesnik	A
Saj ni prav, pa mora. Stekel je v	kočo	in pridušeno vprašal Kodrolasko: »Sinjeoka!	A
kožami in povezala z vrvmi. Vrnila sta se v	kočo.	»So ribe že pečene?« je vprašal Jelen Sinjeoko	A
eplašenega Navihanec. »Tiho bodi, pa za sedaj v mojo	kočo	stopi,« je velel Ostrorogi. Kakor podlasica	A
Premeteni med Ostrorogim in Kodrolasko v Jelenovo	kočo.	Takrat pa je že privihral Neokretni. Ostrorogi	A
stran 185 . / Brkati Som je slišal v svojo	kočo	Ostrorogega besede. Bile so mu všeč, ko je uporni	A
Povedati ti pa moram, da spomladi pripelje v	kočo,	v kateri sedaj stanuješ, Karp svojo ženo ‒ Jezerno	A
Kodrolaska je Jezerno Rožo odpeljala nazaj v svojo	kočo.	Postregla ji je z vsem, kar je premogla, in Roža	A
žena ‒.« Neokretni in več zdržal. Planil je v	kočo	in zarjul: »Kdo? Jezerna Ostrorogega.Ti že pokažem	A
ven na mrzlo mostišče. Jelen se je vrnil v	kočo	in povedal: »Se mi je kar zdelo, ko sem ga zagledal	A
plamenom na ognjišču. Da segrejeta tudi svojo	kočo,	je Ostrorogi ukazal Navihancu in Risu, naj odneseta	A
Ostrorogi Jelen je stal pred svojo veliko	kočo.	Težka jelenova koža je zagrinjala vhod vanjo	A
mladcem v pogon. Ostrorogi je odšel nazaj v	kočo.	Tisti večer so vsi zgodaj legli: Jelen, Sinjeoka	A
drobovje od večjega pa so spravili v še neobljudeno	kočo	na kolišču Ostrorogega. Nič manj kakor drugi	A
sinom, pa si je brž premislil. Stopil je v	kočo.	Iz strehe je izpulil slamico, se po prstih približal	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani