nova beseda iz Slovenije

kočo (101-200)


govoril z nikomer. Sedel je na holmu pred svojo      kočo,      kadar so plavale sence po dolini in je trepetalo  A
luč, prižgana nad dolino šentflorjansko. Pod      kočo      se je razprostiral gozda šumeči mrak daleč do  A
napraviti na zadnjo pot, ugledal s slamo krito      kočo,      kjer se je rodila moja mati, ugledal tudi še  A
in kakor skozi zamazano steklo je videl časih      kočo,      ki je samevala tam prazna in polupodrta, ali  A
so in kakšni ljudje? Ali bom še spoznal rodno      kočo,      ali bom razumel govorico ljudi? Kako me bodo  A
Pobrežjem bdi tlačan: kmet Adlešič sedi pred      kočo      in gleda v goro Kučar.Danes je njegova noč.  A
se zavihti z obzidja. Adlešiča ni več pred      kočo.     Juranov gleda, zasliši iz koče besedovanje.   A
ali bušo, da, zgubi za kazen tudi zemljo ali      kočo,      kajti trdi pogoji vežejo graničarje Uskoke.  A
obstane, Kata skoro omedli; mož jo potisne nazaj v      kočo,      a puško izpali prvemu prihajaču v obraz. Ostali  A
brambovca, ga podrli na tla. Kata omahne nazaj v      kočo,      toda Azijati ji slede, jo privlečejo za lase  A
Juran sinu. »Ne maram, da bi te ubili pred rodno      kočo.     Ne, moj otrok si ...  A
ker so bili parkrat orožniki pogledali gori v      kočo,      in se Hanca ni mogla nadejati od njih nič dobrega  A
Znorela je!« Zdajci pa je stala pred nizko      kočo      ob poti in sedla na klop ob vratih.Položila  A
je omahnila brezglasno na rosno ledino pred      kočo.      Ptič in piščal sta govorila jutru in rosi ...  A
proti večeru komajda utegnili iti domov v svojo      kočo.      »Pa še kaj pridi, Andrej!« mu je rekel  A
rekla. Če pa želiš, si tamle spodaj pod mojo      kočo      naberi nekaj drv.Drugače bodo segnila.«   A
Ganilo me je do solz. Potem smo se zaprli v      kočo.     Okoli vogalov je začelo zoprno pihati, črni oblaki  A
resnično: niti vrat nismo mogli odpreti. Pred      kočo      je ležalo - pol metra snega! Pogled  A
kot tristo goldinarjev...« Pozno ponoči so na      kočo      potrkali tržiški lovci. Ležali smo zleknjeni  A
klepetala, da sva se kar naenkrat znašla pred      kočo.     Odprli so jo teden dni pred tem, do nje pa sta  A
»Deschmannshütte!« Zraven pa spet, da je      kočo      postavil nemški Alpenverein. »Vidite  A
pozdravil namrščeni oskrbnik, ko sva sama vdrla v      kočo.      »Ist das Weg heute sehr schwer?« Nalašč  A
Šmercu in takoj sva zapustila negostoljubno      kočo.      Na vrh Triglava sva jo udarila po tedaj  A
prednost svojim ljudem, pa čeprav so prišli v      kočo      zadnji. Na žalitev pa sem hitro pozabil  A
Ko so vsi moji delavci prišli v Dežmanovo      kočo,      smo skupaj izpili likof in se kaj malo ozirali  A
je društvo nameravalo postaviti svojo, našo      kočo.      »Vidiš, domovina je res v nevarnosti  A
prostor kar sam kliče, da bi postavili še eno      kočo.      Slovensko!   A
glavi... Hja, tamle spodaj res ni slab prostor za      kočo...     Toda molči, da te Alpenverein ne prehiti...  A
pristavil: »Lepo mesto si izbral za slovensko      kočo.     Čudno, da ga še ni pobral Alpenverein...«   A
nemškutarske vode, si je šel sam izbirat prostor za      kočo      pod Triglavom...Ko je prišel na vrh Pekla, je  A
Ljubljano, da imam že izbran kraj za Triglavsko      kočo.     Natanko sem opisal, kje naj bi stala.   A
po dolini Vrat in iskal primeren prostor za      kočo      - prej je bilo v Vratih le nekaj pastirskih  A
je bilo pripravljenega že nekaj lesa za našo      kočo.      Res je bilo, da na njem ni pisalo, za kaj je  A
dr. Bock kar naravnost. »Hja, postavil bom      kočo.     Tukaj nekje!« sem mu odvrnil tudi sam naravnost  A
slovenski planinci, pa smo zagrabili za delo in      kočo      v rekordnem času postavili na noge.Res je, da  A
Vratih. Ko odpiram novoblagoslovljeno Aljaževo      kočo,      si želim le eno: da bi v njej uživali vsi turisti  A
pa išče še vedno kje kakšno primerno mesto za      kočo      v Vratih,« sem se pošalil tudi sam.   A
velikim planinskim prijateljem, ki je postavil      kočo      v Savinjskih planinah na Okrešlju, pogovarjala  A
Triglavska koča še tisto poletje odprta. Toda      kočo      na Kredarici ni bilo tako lahko postaviti tako  A
Ponoči sem premišljeval, kako smo Triglavsko      kočo      postavili na pametnem mestu, kajti kljub množici  A
Schuckert, naj mi izdela strelovod za Triglavsko      kočo,      pa so mi odgovorili, da nimajo izkušenj za gorske  A
strelovod je bil vseeno dober: nikoli ni treščilo v      kočo.     Res pa je, da se je na Kredarici na strelovodu  A
so kar naprej lezli proti vrhu. Najprej sem      kočo      blagoslovil, zraven pa sem zapel lepo obredno  A
Pa sem tudi to tožbo dobil. Prostor za      kočo      sem namreč že prej odkupil, v imenu Slovenskega  A
skromno kapelico, manjši božji hram. Ko sem      kočo      blagoslavljal, sem se spomnil zgodbice o sveti  A
mi, kjer ni bilo koč, smo čez noč postavili      kočo      mi...« »No, čez Kot ali iz Krme niste  A
Gregorca. Toda ko naj bi prišel na prigrizek v      kočo      v Vratih, ga ni bilo nikjer.Nekdo nam je povedal  A
spet sami, le mi, planinci, zanesenjaki - večjo      kočo      ali manjši planinski hotel v Vratih.Kajpada  A
Požgancem vred, so se spravili na varno v drvarjevo      kočo      v Vratih, le sam sem tiščal naprej in naprej  A
Aljažev stolp na vrhu Triglava, pa Triglavsko      kočo      in vse drugo, kar mi je bilo drago, tako da  A
pomagali, da je na tem bregu postavil leseno      kočo,      v kateri je prebival.Kar je potreboval, si je  A
puščati Lizo sámo s snubačem, ki je imel njivo,      kočo,      »hlev in kravšeta«. Ko se je Liza zopet  A
hlapcu Mihi v roke ter hitro odšel v leseno      kočo.      »Ta ni prišel, da bi se pri vratih samo s cerkveno  A
bregu in nad njim v melini čepečo brodnikovo      kočo.      Pred njo sedita postarni ženski.  A
opravi. Od očetne dediščine je dobil leseno      kočo      in nekaj pedi svobodne zemlje.Slekel je špansko  A
cerkovnikova in preselil se je v cerkovnikovo      kočo      tik cerkve.Postaral se je ter izgubil lase z  A
loškega morilca so planili ravnokar v ubogo mojo      kočo.     Prišli so sredi prazničnega miru ter hlepeli  A
‒ Popihala pa je tedaj sapa ter potisnila      kočo      v reko, da je plula dalje.Na strehi pa sta sedela  A
kuhal v šumi in sedaj je lezel v samotno svojo      kočo.      mKaj laziš tod?l zakriči kanonik, min mi odganjaš  A
imel osemindvajset let, kupil sem Hiščarjevo      kočo      na griču.Nekaj sem plačal, nekaj sem napravil  A
bosta s Hotimirom vzela prav kmalu.« Šli sta v      kočo;      bili sta sami, družinčad je že odšla po opravkih  A
kar same nesle v vas. Poiskale so Ljubinovo      kočo      in jo božale v strahu in ljubezni. »Ne, Zlebor  A
koč pod gradom, je Majnhalm pred Vitogojevo      kočo      pridržal konja in zavpil vanjo: »Hotimir naj  A
V zadregi je pomolčala in se zagledala pred      kočo,      ki je podrta in podprta stala v rebri ob cesti  A
Iz drevja se je pokazala Rodanina koča. Pred      kočo      je v senci stare bukve ležal bolnik, ob njem  A
svinjski pisker. Na Trlepovem svetu je imel      kočo      in zaplato njive in je bil samski človek blizu  A
roke jokala. »Zdaj imam v teh hribih tlačansko      kočo,     « se je namrdnil, rekel pa vendar trdo: »Tja  A
da nekaj samostanskih suličarjev varuje tisto      kočo.     « »A kam pojdejo menihi?« je Trlep povedal svojo  A
doto vama na užitek dam še eno njivo in drugo      kočo      tudi postavim za vaju.« Liza je dobrovoljno  A
prihodnjem trenutku zavedela prave dolžnosti, zaprla      kočo      in se odpravila v Stično. Malo pred Stično je  A
Žužemperka sta se v gluhi hosti ustavila pred vegasto      kočo,      samošnim domom tlačana Ostanka.Mož je bil samotar  A
Brkati Som pa je skril brhko dekle v tesno      kočo,      v kateri ge kasneje preživela skoraj vse življenje  A
zmenil za njih pohvalo. Plen je odnesel v svojo      kočo      in nikomur ni rekel, naj mu pomaga odreti in  A
pa za prve. Odnesla sta ga na mostišče pred      kočo.     Pokleknila sta vsak na eno stran ubite zverine  A
samo pogledal. Odnesel je kožuh in obe stegni v      kočo,      iz nje pa prinesel bobra. Odrezal mu je najprej  A
Seveda. »Kodrolaska! Nesi tudi rep v      kočo.     « »Si ne upam.  A
Som, je pomislila Sinjeoka in se umaknila v      kočo.     Koj za njo je vstopil tudi Jelen.   A
noge in ju zavlekel po mostišču pred največjo      kočo.      Skozi odgrnjeni vhod je zaklical: »Redkozoba  A
bolj prav zdelo, da se brž umakne nazaj v svojo      kočo      branit svoj plen. Ostrorogi je šele sedaj opazil  A
v Črni gori je zagrmelo. Mostišče pod malo      kočo      se je narahlo potreslo.In spet in spet in spet  A
se hitro vrne nazaj h kolišču. Ostrorogi za      kočo      suši risa in bobra.Izmakne naj obe koži in spet  A
Ti sam popravim krivico.« Brkati ge odšel v      kočo.     Vrnil se je z obema kožama.   A
medveda zategnejo naravnost pred Ostrorogega      kočo.     Jelenu niti reči ni bilo treba.   A
nerodno ji je bilo. Brž je odnesla trpko sadje v      kočo.      Skozi krog moških, ki so stali okrog medveda  A
ga ne boš rabil zase in za svoje, pred mojo      kočo.     « osbkm15 lo-oiomln-eek-rtkprlulaabdmet8  A
veselo odgovoril mladec. Jelen je stopil nazaj v      kočo.     Prijel je za roč košaro, polno mednih lesnik  A
Saj ni prav, pa mora. Stekel je v      kočo      in pridušeno vprašal Kodrolasko: »Sinjeoka!  A
kožami in povezala z vrvmi. Vrnila sta se v      kočo.      »So ribe že pečene?« je vprašal Jelen Sinjeoko  A
eplašenega Navihanec. »Tiho bodi, pa za sedaj v mojo      kočo      stopi,« je velel Ostrorogi. Kakor podlasica  A
Premeteni med Ostrorogim in Kodrolasko v Jelenovo      kočo.     Takrat pa je že privihral Neokretni. Ostrorogi  A
stran 185 . / Brkati Som je slišal v svojo      kočo      Ostrorogega besede. Bile so mu všeč, ko je uporni  A
Povedati ti pa moram, da spomladi pripelje v      kočo,      v kateri sedaj stanuješ, Karp svojo ženo ‒ Jezerno  A
Kodrolaska je Jezerno Rožo odpeljala nazaj v svojo      kočo.     Postregla ji je z vsem, kar je premogla, in Roža  A
žena ‒.« Neokretni in več zdržal. Planil je v      kočo      in zarjul: »Kdo? Jezerna Ostrorogega.Ti že pokažem  A
ven na mrzlo mostišče. Jelen se je vrnil v      kočo      in povedal: »Se mi je kar zdelo, ko sem ga zagledal  A
plamenom na ognjišču. Da segrejeta tudi svojo      kočo,      je Ostrorogi ukazal Navihancu in Risu, naj odneseta  A
Ostrorogi Jelen je stal pred svojo veliko      kočo.     Težka jelenova koža je zagrinjala vhod vanjo  A
mladcem v pogon. Ostrorogi je odšel nazaj v      kočo.      Tisti večer so vsi zgodaj legli: Jelen, Sinjeoka  A
drobovje od večjega pa so spravili v še neobljudeno      kočo      na kolišču Ostrorogega. Nič manj kakor drugi  A
sinom, pa si je brž premislil. Stopil je v      kočo.     Iz strehe je izpulil slamico, se po prstih približal  A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷



  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA