kočo (501-600)

izprevidel, da ga Pehta ulovi in ga odvede nazaj v	kočo.	Pa se je tako razsrdil, da je kar cepetnil z	A
odprl tam močna, lesena vrata in porinil Gaba v	kočo.	‒ »Tu mi boš sedel, tu notri, dokler ne poveš	A
smeš šaliti. Izpustim te in te povedem v svojo	kočo,	če mi boš povedal po resnici.Kam si skril ukradeno	A
duri in potisnil Gaba naprej. Gab je stopil v	kočo,	in zableščalo se mu je pred očmi, ker je prišel	A
ni vedel, zakaj ga je mož privedel semkaj v	kočo	in kaj namerava z njim.Že ga je hotel spet nagovorit	A
pokukalo skozi okna, zamrežena okenca v samotno	kočo	gori v Planici.Naravnost na pograd ob steni	A
mož ga je samo zasukal in ga odgnal nazaj v	kočo.	Nič ni rekel, ampak je vzel s police leseno	A
gozdiču. Gab pa je zaprl duri, obstal pred	kočo	in gledal toliko časa za možem, dokler ni izginil	A
Zagnal jo je nazaj med tratine in se napotil v	kočo,	ker je vedel, da je poldne že minilo, in se	A
ognjišču ogenj. Tudi Gab je oprezno smuknil v	kočo	in sedel v kot na rob pograda. Pa je gledal	A
mi pride zvečer pred puško.« Mož je odšel v	kočo,	da skuha kosilo, ker je bil lačen, upehan in	A
Ali te je strah? No, če te je strah, pojdi v	kočo	in zapri duri za sabo!« Gab je zmajal z glavo	A
prav, fantič!« je dejal Kezovec, pa odšel v	kočo.	Kmalu se je vrnil s puško, pa sta se potuhnila	A
se je vrnil s puško, pa sta se potuhnila za	kočo	in oprezovala izza vogala.Toda dolgo se ni nič	A
krivenčastim rušjem. Gab se je pa potuhnil za	kočo	in poslušal, poslušal ...Pa od nikoder ni bilo	A
sapo h koči. Pograbil je dečka in ga zvlekel v	kočo.	Naglo je zapahnil duri in vrgel Gaba na pograd	A
naravnost za mano. Vsak čas bo tu in bo navalil na	kočo.	« Rjovenje je res prihajalo vedno bliže.	A
zaklical: »Ropar se je zgrudil ‒ deset korakov pred	kočo	se je zgrudil mrtev.O, hvala bogu, da se je	A
Pomagaj, da stopim na noge in se zavlečem v	kočo	...Na pogradu mi bo odleglo ...	A
svetlobo ... A Kezovec in Gab sta le prišla v	kočo,	kjer je še gorel ogenj na ognjišču in je bilo	A
prebudilo. Zato se je oddahnil in šel nazaj v	kočo.	‒ »Stric, zvezde so že nizko nad Ponco,« je rekel	A
pridem prej v vas ... « Gab je stopil nazaj v	kočo.	Ker je bil nepreviden, so duri močno zaškripale	A
prek polja. Do prve hiše je prišel in planil v	kočo.	Ljudje so ga obstopili, in Gab jim je pravil	A
gozdiča in so zagledali tik pred seboj Kezovčevo	kočo.	Videli so tudi silnega medveda, ki je ležal sredi	A
staknil nekaj pijače. Vsedli smo se v neko	kočo	na Ravbarkomandi in pili ter obujali spomine	A
ki je jahal na čelu dolge vrste, je stopil v	kočo	in zarentačil: »No, ali bomo šli, kaj se obirata	A
umre na poti? Obstali so pred zapuščeno gozdno	kočo.	Mirka so položili na star pograd, na katerem	A
ga z obema rokama, odhiti po strmini nazaj v	kočo.	Položi umirajočemu Mirku malo snega na izsušena	A
drevjem prve zvezde. . /\ .. stran 123 . \/	Kočo	so napolnili vsi tihotapci.Stali so drug ob	A
Tisto zgodnje jutro je stal pred oglarsko	kočo	Štorov Jože, ki je že štirideset let oglaril	A
Bil je neustrašen mož. Ko pa je zagledal pod	kočo	trumo mož s svečami v rokah in z nosili, ga	A
stran 128 . \/ Pokleknil je pred oglarsko	kočo,	sklenil roke, dvignil glavo k nebu in stokal	A
začelo zebsti in je zora pokukala v njegovo	kočo.	Zjutraj pred osmo je prišel sosed Luka v gozd	A
da rad povabi ženske, ki so mu všeč, v lovsko	kočo.	« Zardela je.	A
polknicami, vodnjakom in majhno verando. Odklenil je	kočo	in v štedilniku zakuril. Dež je nabijal ob leseno	A
kdo vse je zadnja leta obiskoval njegov revir,	kočo	in njega, Gregorko.Na steni, kraj vrat je imel	A
dejal: »Učiteljici Milki sem pokazal lovsko	kočo.	Zanimiva je, da.	A
Kaj hočem, če je Milka sama prišla v lovsko	kočo.	« Zajokal je kot otrok.	A
je prijahala konja v Skrajni vrh pred njegovo	kočo	snežniška princesinja.Bila je v lovu na srnjaka	A
»To si mi naredila?!« je vpil pred lovsko	kočo.	»Naučil sem te spoznavati rože in drevje v gozdu	A
Bila je sobota. Povabil jo je v gozd v lovsko	kočo.	Šla je, kakor je tako rada šla z vsakim moškim	A
Za vasjo sanjavo poje vijolina. Pred samotno	kočo	tiho starec svira ‒ med vrhovi nizkih gričev	A
koder je v mesečini še enkrat zazrl samotno	kočo	na griču, je zaukal tako, da se je razlegalo	A
obrnil svoje korake, ker je videl, da stoji pred	kočo,	kar je opata vedno mikalo, namreč mlado, zalo	A
Nekega dne je bil nekoliko krvav prišel pred	kočo	in prosil vode.Povedal je Polonici in njeni	A
da bi kdo ne pobegnil, ostali pa da gredo v	kočo.	Vrata so bila samo priprta, tako da	A
bili začeli ženski pogrešati; šli so končno v	kočo	in se prepričali, da sta izginili in da je v	A
tega še ni vedel. Opat in Matija sta prišla v	kočo.	Mirno in dostojanstveno je opat prekoračil prag	A
koči. Vse to je vzel pod pazduho, zaklenil	kočo	in šel do ceste na stran, kjer ga je čakal pater	A
Kaj pa to? Kako pridete v to	kočo?	Pasja dlaka - to je moja koča!	A
listov v skrbno obdelanem vrtičku pred leseno	kočo	prikazal pedenj človek, palček, kamniška postavica	A
znova pričasil vanjo. Tokrat je našel Skokovo	kočo	prazno in sklenil je počakati nanj.Bilo je sončno	A
morisovci.« Zunaj je prihrumel avtomobil in pred	kočo	so zaškripale zavore.Gozdar je zaskrbljeno pogledal	A
glas. »Sem, Vida, kar naprej,« jo je povabil v	kočo.	»Pobegnila sem, ker bodo Ljubljano bombardirali	A
Nemirno je časopotnik postopal pred gozdarsko	kočo,	dokler se ni prikazal Lojze Skok z mobitelom	A
prinesel steklenko črnine in dva kozarca pred	kočo.	»Sedi, počakala jo bova, pila in kakšno rekla	A
gozdar Lojze Skok časopotnika. Sedela sta pred	kočo	pri drugi steklenici črnine in nad njima se	A
sploh ne. Zdaj so se že zanesljivo odpravili v	kočo.	Že prej so tarnali, da je naporno.	A
Pojdi se solit. Ne delaj predstave in pridi v	kočo.	Tretjega nimamo.	A
zaželi kakšno stvar. »Druščina je odrinila v	kočo,	razen Poldeta, ki je nekam odbezljal s pastmi	A
je bilo. Komaj so čakali, da pridejo spet v	kočo	in se nacejajo naprej.Šli so zraven, ker je	A
Kje sta se ugnezdila? Za	kočo?	Na klopi pod orehom?	A
govorico. Razloči senco na skladovnici deska za	kočo.	Ena sama senca je: najbrž se je stisnila pod	A
rad s teboj.« »Ne moreš počakati, da pridem v	kočo?	Pogovarjam se z Borisom.«	A
bilo zdaj drugače.« »Kaj ko bi se vrnila v	kočo,	Tika?Imaš prav, hladno je.« »Počakaj.	A
Mi izsesal kri iz kože, da se bom vrnila v	kočo	z madeži.« »Nora si, Tika.	A
In pes spet zavija. Pred	kočo	se ga Tika oprime. »Vkorakajva pogumno, Rok	A
»Dobro, da sta prišla. Ne bi znala nazaj v	kočo.	Tam je vse narobe.	A
izroči Poldetu torbo s polhi. Pred vhodom v	kočo	zaropotajo pasti na kup in zasliši se hura in	A
ostudnim mišim.« Otrese se ga in steče nazaj v	kočo.	Pekoča kepa se spet zagozdi Roku tam, kjer je	A
Rok, pečeno je! Hitro poberiva svojat in v	kočo	z njo.Čeprav ne zaslužijo te božanske poslastice	A
Polde poskakuje, kot da bi plesal, in odpleše v	kočo,	Rok pa za njim. Gorkota in zatohlost lovske	A
ji ušla.« »Ne žri se, Tika. Pojdiva nazaj v	kočo.	« »Rok, ne morem, bojim se.	A
trudna sem, zelo trudna.« »Potem pojdi z menoj v	kočo.	« »In vse te zvezde...	A
bo lahko odpeljal, ne da bi jo srečal. Pred	kočo	odloži Polde nahrbtnik in Rok torbo s polhi	A
še prej. Pusti mi skodelo kislega mleka pred	kočo,	da te ne bom budila.« Pomahala je sestri, pokleknil	A
jutra, ko sonce še ni vzšlo, se je pred glineno	kočo,	v kateri je spala s sestro, oglasila mrmrajoča	A
naproti, v bledi svetlobi prvega svita pa je pred	kočo	ugledala plemenskega črednika.Prijazno ji je	A
»Hvala ti, Ganej,« je rekla in se vrnila v	kočo,	kjer je na hitro spravila v popotno culo ovčji	A
prvimi sončnimi žarki. Tiho se je splazila v	kočo,	legla na svoje ležišče zraven sestre in zaspala	A
zdrobi v sončni prah, še preden stopiš v njegovo	kočo.	« Fantič se je lepo zahvalil in se odpravil dalje	A
plešejo, da bi steptali travo pred poglavarjevo	kočo.	Toda na teh svečanostih se ne smejejo; svečano	A
let, je imela samo še golo ubožno in polpodrto	kočo.	Segnita in zapuščena je bila ta koča in nevarno	A
Sredi šum je dal postaviti grof Kazimir leseno	kočo.	Posekali so drevesa vrhu hriba, postavili trdno	A
Tiho se je odpravila in se skrila v svojo	kočo,	da bi je ne videli ljudje in da bi se ne smejali	A
vlažne, brezkrajne gozdove nazaj v svojo samotno	kočo,	ki jo je bil postavil njen mrtvi ljubi.Sonce	A
svobode. Tam ne tulijo volkovi pozimi pred	kočo	in vihar se ogiblje umazanih, strahopetno stisnjenih	A
posegle po njih. Takrat se je vrnil Kajn v	kočo	svoje matere v gozdu. Popravil je, kar je segnilo	A
Ali šele ko sta pozno v noči prišla v njegovo	kočo,	ona vsa utrujena in slaba, jo je vzdignil k	A
trudni glavi starega pustolovca. Tudi v Kajnovo	kočo	so prišli tuji inženirji in jedli divjačino	A
več ni imela biserov na vratu. Zbežala je v	kočo,	iskala povsod, zaman, biserov ni bilo nikjer	A
od njegove vroče rdeče krvi je zdrvela Dana v	kočo.	Stara mati je razprostrla roke, ali Dana se je	A
dokler nista v daljavi ugledala revno, mrko	kočo.	Berač ni hotel storiti niti koraka dalje, ampak	A
je kmetica sedela ob nedeljah na pragu pred	kočo	in prebirala pesmarico, je veter pošušteval	A
stran od cesarske palače, lahko najde ribiško	kočo,	kmečko bajto, vse, ki so daleč od tebe in od	A
Kolibo sta z barvastimi šipami predelala v kmečko	kočo.	Na vrhu umetnega holma je šest grobo obtesanih	A
predvsem pave. Toda ne za grobnico ne za požgano	kočo	ne za zid v razvalinah ni bilo pravega razumevanja	A
Naredi požirek čaja, se popari in plane pred	kočo,	da bi si jezik pohladil s snegom.Prvikrat, odkar	A
mah in lišaje na drevju. Ortna, ki izgine za	kočo,	obkolijo mladiči, ki se gnetejo k njegovemu	A
gremo pač z njimi!« Ko Maltzahn stopi pred	kočo,	ga obkolijo otroci, ki njega še niso pocukali	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani