kočo (401-500)

veselo pesem in je skočil na noge. Odšel je v	kočo	in je stikal tam vsepovsod.Toda ker ni našel	A
Kosobrin se ga boji in je zato pobegnil v varno	kočo.	Pa zakaj ga ne prežene Kosobrin in zakaj se ga	A
/ Velik kos ga je odrezal: odnesel ga je v	kočo	in ga je nataknil nad ognjem na železen drog	A
vendarle prav pošteno lačen. Zato pa je šel v	kočo	in je sedel molče za mizo.Bedanec je postavil	A
tam v samotnem duplu živo sovo. Prinesem jo v	kočo	in jo podtaknem Bedancu v pograd.Hej, to bo	A
utihnilo, dasi je svetel plamen razsvetlil vso	kočo.	Kekec je videl Bedanca, kako je zgrabil dolgo	A
prilika. Lansko jesen je privedel Bedanec v svojo	kočo	malo sirotico Meno.Videl sem jo vsak dan tu	A
Z lepimi besedami jo je bil privabil v svojo	kočo,	kjer mu mora delati vse in mu še celo kuha.	A
bal ... Brez sove se je vrnil Kekec v Bedančevo	kočo,	ko se je že nočilo in so se že vžigale prve	A
in ga je kmalu učakal. Stopil je Bedanec v	kočo	in je postavil na mizo veliko kletko, kjer je	A
kavsnil z ostrim kljunom. Nato je odšel pred	kočo	in je nesel ujetega ptiča s seboj.Po lestvici	A
zunaj na trati. Kekec pa se je splazil nazaj v	kočo.	Stisnil se je tam v temen kot in je gledal mračno	A
pečinami. Kekec je sedel na trati pred Bedančevo	kočo	in je strmel na domačo vas.Z roko si je podpiral	A
potrpel. Odšel je nazaj na trato pred Bedančevo	kočo	in je strmel v dolino ali pa je gledal na ujetega	A
preko jarka in goličevja. Naravnost v Bedančevo	kočo	je hitel; a koča je bila prazna in Bedanca ni	A
mirovati. Kar zaprašil se je nazaj v Bedančevo	kočo.	Prevrnil je mizo in klopi; pograd je prevrnil	A
Ha, hudobec!« je sopel. »Tu imaš svojo lepo	kočo	... tu imaš Kekeca ...Spominjal se ga boš, dokler	A
in boš jutri zaman iskal, kje si imel nekoč	kočo	... O, le počakaj, ti hudobec!«	A
pomislil in oči so se mu zasvetile. »Zažgal bi mu	kočo,	da bi gorela z veselim plamenom ...Kaj, če bi	A
pojde z njim! Niti mrtvega ga ne spravi več v	kočo	nazaj, ker je Bedanec hudoben, da ni na svetu	A
dolgo in debelo vrv? Daj, poglej v Kosobrinovo	kočo,	pa mi prinesi tisto vrv ...Ali si slišala, Menara	A
pa pograbi Kekca in ga odvede siloma nazaj v	kočo.	In bo spet trpljenje tam in silno gorje ... Kekca	A
Bedanec. Danes morate za mano samo pospravljati	kočo	in iskati sokoliča.A drugikrat bi morali nemara	A
A drugikrat bi morali nemara iskati še celó	kočo,	ki bi vam jo Kekec podrl ... Zato pa je bolje	A
preko oči in je prijel mrtvega Kosobrina. »V	kočo	poneseva ubogega strička in ga položiva na mrtvaški	A
gori na temnem nebu, se je obrnil in odšel v	kočo.	Stopil je v izbo.	A
pripovedovati o Bedancu, ki jo je tako lepo odvedel v	kočo	onstran soteske in ji obljubil vsega dobrega	A
Mena je odšla za živinico; Kekec pa je stopil v	kočo.	Iztikal je tam vseokrog in je vtaknil v vsako	A
svoje misli. Odšel je iz kleti in je stopil pred	kočo.	A videl je, da je že nekaj pozno.	A
nekajkrat se je posmejal, potem pa se je napotil v	kočo.	Stopil je v kuhinjo, kjer je kuhala Mena borno	A
in v redu. Po dokončanem delu je hotel iti v	kočo.	Toda ustavil se je na trati in je gledal v nebo	A
« Že se je obrnil, da bi odšel v	kočo.	Toda tedaj je zadržal korak in se je zopet zagledal	A
In Kekec se ni dolgo obotavljal. Skočil je v	kočo	po dolgo gorsko palico in je zdrvel proti grmovju	A
gotovo razbije. In pride po hodniku v našo	kočo	in pograbi Meno ... Ovbé, ovbé!Izgubljen sem	A
zdaj ni niti plošče več in Bedanec ima našo	kočo	kar lepo odprto.Oj, Kekec, Kekec!	A
to votlino! Ta votlina te privede naravnost v	kočo	strašnega moža, ki je delal z mano grdo in hudo	A
rdeči jutranji zarji, ko je stopil Kekec zopet v	kočo.	Potihoma je žvižgal in se je stisnil h gorkemu	A
pa je skočil s skale. Zdrvel je naravnost v	kočo	in v klet.Po skrivni poti je hitel in niti utegnil	A
Prijel je deklico za roko in jo je povedel v	kočo.	V njeno malo izbico jo je povedel in ji je rekel	A
slaba in najbolj pridna. Pa jo zapre v svojo	kočo.	In slabo se godi deklici, slabo ... « Tinka se	A
k nam na tiho plan, s sabo v goro vodi nas v	kočo	svojo k ptičku v vas, v zlato kočo pod goró	A
vodi nas v kočo svojo k ptičku v vas, v zlato	kočo	pod goró, ptiček zlat tam spi lepó ... Teta Pehta	A
privedla na tvoj dom ‒ privedla sem te v svojo	kočo,	da mi boš prepevala tisto lepo pesem o Pehti	A
hišo. Pa sem sklenila, da te privedem v svojo	kočo,	da jo poješ na mojem domu ... Oj, Mojca, jaz nisem	A
oče. Rada krade otroke in jih zapira v svojo	kočo.	Grda je in huda, da le kaj ...	A
šla z njo v gozd. In zdaj jo je zaprla v svojo	kočo,	in bog ve, ali jo izpusti še kdaj?‒ In mala	A
bilo slišati od nikoder. A razločno je videl	kočo	tam kraj senožeti.Črne so bile stene, črna streha	A
bilo Rožleta skoraj strah, ko je videl tisto	kočo.	Pokrižal se je naglo in je zgrabil Kekca za roko	A
poje zdaj, da bi naju premotila in zvabila v	kočo	... Pojdiva, Kekec ‒ lepo te prosim, pojdiva!	A
‒ ugrabila jo je Pehta pa jo zaprla v svojo	kočo.	Tam doli v tisti koči prepeva zdaj Mojca.	A
zvabila tja dol sama Pehta. Zapre ga v črno	kočo	in nesrečni Kekec ne bo nikdar več videl sonca	A
skozi široko špranjo se je splazil Kekec v črno	kočo.	Rožle je videl samo še to.	A
Da boš vedel, kdaj si se priklatil v mojo	kočo	in mi odvedel Mojco ...Kam si skril Mojco?	A
»Letel je doli na senožet in je vdrl v vašo	kočo.	O, videl sem ga, kako je butal ob steno ...	A
Pehta jo je ugrabila in jo je skrila v svojo	kočo.	Pa je prišel Kekec ‒ vlomil v kočo, da je rešil	A
v svojo kočo. Pa je prišel Kekec ‒ vlomil v	kočo,	da je rešil siroto Mojco. Zbežal je z njo v	A
preperela deska; prelomila se je in je padla v	kočo.	Kekec se je splazil skozi veliko špranjo in je	A
splazil skozi veliko špranjo in je skočil v	kočo.	Za trenutek je postal in se je ozrl okrog sebe	A
ugrabila, pa me tudi ne bo! Sam sem vdrl v	kočo,	ker sem bil slišal kraj gozda tvoj glas.Pa sem	A
ker je nisem poznala. Pa me je odvedla v svojo	kočo.	« Nato sta zopet hitela navzdol skozi smrekov	A
Dobro, da je ni bilo doma, ko sem vlomil v	kočo.	Oj, to bi me bila čudno pogledala!«	A
ker s Pehto se lahko govori. Če bi me zaprla v	kočo,	bi jo že prekanil, lepo prekanil in bi ji pobegnil	A
pogumen! Oj, kdo bi si bil upal priti v Pehtino	kočo?	Ti si pa kar vlomil vanjo, pa si me odvedel.	A
Pobegnil je, ko je videl, da sem pričel butati ob	kočo	... Odvedel sem te iz koče in ničesar hudega se	A
Pehtini koči tam za Akom. Zaletel sem se v tisto	kočo.	‒ Mojco sem pograbil in sem jo odnesel iz koče	A
bo šel pravit Pehti, da je Kekec vdrl v njeno	kočo	in je rešil Mojco.Tak menda Rožle ni.	A
ne bo nikdar zvedela, kdo je vlomil v njeno	kočo.	No, zato se bo pa še huje jezila in bo zelena	A
ugrabila slepo siroto in jo zaprla v svojo črno	kočo?	Prav se ji godi, o prav!	A
bal Pehte? Saj ne ve, da sem jaz vdrl v njeno	kočo.	Pa kaj mi more!	A
umrl od samega strahu, ker sem vlomil v Pehtino	kočo.	Oj, kako si se tresel, Rožle!	A
Pa sem ji povedal, da si ti vlomil v njeno	kočo	...Ne bodi hud, Kekec!	A
zasačila Pehta in da ga takoj pograbi. Zapre ga v	kočo	in ga pošteno premikasti ...In Kekcu so odpovedale	A
izmislila zate. Veš, prav nemarno si vdrl v mojo	kočo	in si odvedel Mojco.Zasmehoval si me in si mi	A
nabijte po pravici! Res je, da sem vdrl v vašo	kočo	in sem odvedel siroto Mojco.A meni se je smilila	A
ubožica se vam ni smilila pa ste jo zaprli v črno	kočo.	No, tudi to je res, da sem posvetil vašemu volku	A
teta Pehta? Ali gremo na vašo senožet in v vašo	kočo,	ki stoji na tisti senožeti?O, lepo je v vaši	A
skoraj ničesar ne vidi. Kajne, da gremo v tisto	kočo?	Kmalu bomo tam, kmalu ... « Pehta je zamahnila	A
ugibal sam pri sebi: »Hm, zakaj me ne pusti v	kočo?	Morebiti misli, da bom prenočeval tu na senožeti	A
Kekca. Molčala je in je nepremično gledala na	kočo.	Tam v koči pa je tisti hip na ves glas prasketnilo	A
vedeti, kje stoji moj dom. Ti pa si našel mojo	kočo	in zaradi tvoje gobezdavosti zdaj že ves svet	A
Tega pa jaz ne trpim. Zato sem zažgala	kočo.	« »Pa kje boste zdaj stanovali?« je vprašal Kekec	A
se vas vsakdo boji. Samo Kekec je vdrl v vašo	kočo;	a samo zaradi tega, ker se mu je smilila uboga	A
Seveda, nisem zaslužil, da me zapirate v to	kočo.	Saj vam nič žalega nisem storil.	A
pograbili in da me hočete zdaj zapreti v to	kočo.	Teta Pehtara, glejte!	A
nikar ne izprašuj!« Pehta je stopila v temno	kočo	in je prižgala svečo.Kekec je šel molče za njo	A
na vas, strašno jezen in zato sem vdrl v vašo	kočo	‒ samo zato, teta Pehtara!« A Pehta je zamahnila	A
šla v dolino ponjo in sem jo privedla v svojo	kočo.	Lepo bi ji bilo pri meni.	A
ne ti in tudi jaz ne ... Veš, lepo pojdi pred	kočo	in sedi na trato, pa poglej malo na snežnike	A
bilo nesrečnega Kekca, ki je vdrl v Pehtino	kočo.	Oj, da bi bil vedel, oj, da bi bil vedel!	A
premislil in si položil prst na usta. Prišli so v	kočo	in Pehta je vzela z omarice stekleničico, ki	A
skočil na noge. »Najbolje je, da grem nazaj v	kočo	in si izmislim drugo zvijačo.No, danes se mi	A
me zasmehoval in si tako predrzno vdrl v mojo	kočo.	Zato pa ostaneš pri meni najmanj tri leta.	A
poklicala Kekca k večerji. In Kekec je odšel v	kočo.	Navečerjal se je pa odšel spat.	A
marsikaterega paglavca sem pograbila in sem ga zaprla v	kočo.	A nisem ga pojedla, ampak sem ga imela zaprtega	A
nisem bal ‒ tudi takrat ne, ko sem vdrl v vašo	kočo	in sem vam odvedel Mojco.Saj sem vedel, da mi	A
se Kekec ni pomišljal. Kar vdrl je v Pehtino	kočo,	pa je odvedel Mojco lepo domov. Kekec se ni	A
drugače ne mogel rešiti, bi podrl tudi Pehtino	kočo.	Pa ga bi ne bilo strah, prav nič bi ga ne bilo	A
zagorskem svetu ... Pokopala ga je Pehta; zažgala je	kočo,	pa je izginila bog ve kam ... »Kekec, o Kekec	A
po širni staji. A Rožle je šel v pastirsko	kočo.	Tam se je vrgel na pograd in je še vedno jokal	A
ljubi volkec!« In Kekec se je napotil nazaj v	kočo.	Pehta je sedela pri mizi in Kekec je sedel k	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani