V jezercu je plavala že skoraj polna luna. Od njega k smreki, pod katero je Mica znova tkala svoje misli, pa sta prispela Mežkov Joža in Frčejeva Reza, ki je postavila vodo v kočo in tesno prisedla k Mici: »Mamica! Lepo je, kadar Bog z venci žarečega sleča oplete planine.«