Ni besede vredno. Savinja lepa v svojem ravnotežju, privlačna starka, vredna občudovanja, pa make-up drevja, ki mi šepeta, kaj vse je videlo in koga vse pozna (ob bregu sfiženemu jutro se priklanja) vse to mi je domače, vse je moje preteklost, ki ostaja vedno ista, kot bi nikdar ne bil obrnil lista in šel na sever in na jug po svoje, naprej grem po osamljenem nabrežju mimo Splavarja v rahlem zgodnjem dežju.