glava (501-600)

Obsedela je na postelji.	Glava	jo je bolela, v prsih jo je žgalo.Strahoma je	A
na parobek in se zamislil. Dolgo je sedel,	glava	mu je bila težka od grenkih misli, da jo je	A
hodil dolgo po . / . / stran 103 . / sobi. Siva	glava	mu je klonila na prsi.Vse revno življenje, vse	A
Život je lisičarjev, zadnje noge jazbečarjeve,	glava	pa prepeličarjeva.Imenitno je sestavljen!«	A
njemu. Tedaj se je iz svitka dvignila kačja	glava,	za njo vrat in še kače za pedenj visoko.Kaj	A
pritisniti nos prav pred modrasa. Tedaj se modrasova	glava	sklone nazaj, čeljusti se mu razklenejo in preden	A
Toda smola smolnata!	Glava	ni hotela iz lonca - z glavo vred je dvignil	A
vzdevali temu bregu kar pravo ime. Če je vrh stola	glava,	je pobočje pod temenom Stolove glave zares njegovo	A
davi za noge. ‒ Ko se je tako obrnil, mu je	glava	omahnila čez končnico postelje.Vrat se je napel	A
ded ni znal ne brati ne pisati. Toda njegova	glava	je bila kakor nikdar dobrana knjiga.Za stoletje	A
sladkosnednim roparjem. Ali ti je ne ugane bistra	glava?	Vsak čebelnjak ima velik, zaokrožen napušč.	A
vila med njivami, se pomoli iz koruze lisičja	glava.	Ozrla se je gor, ozrla dol.	A
majhnega robiča se je počasi pokazala vsa njena	glava.	Koklja je stala nepremično z visoko iztegnjenim	A
Pri čredi na planini so bili vedno trije: prva	glava	je bil črednik.Njemu za pomoč so se gospodarji	A
Jazon je bil že pri modrasu. Kačja	glava	je šinila iz kolobarja, se dvignila, zazevala	A
na . / . / stran 92 . / kljuko. Bistra pasja	glava	je hitro razumela.Jazon me je nekoč prehitel	A
tresle roke. »Če bi ga zakoval, zbogom moja	glava!	« Preplašeno je pogledal Petrusa: »Ali si ga	A
razpoka. In skozi luknjo ‒ groza ‒ pogleda črna	glava	in za glavo se pomika črno, pošastno truplo	A
na travi, iz srede svitka je gledala ponosna	glava.	V jutrnjem soncu se je bleščala demantna krona	A
to ni bil vonj, ob katerem se jeseni povesi	glava	in človeka objame modrost ‒ smrti, ko brodiš	A
»Kje ste kokoške ‒ ljubice? Ali vaša	glava	še počiva pod kreljutjo na mehki pernici?Zori	A
Dobrava je jeknila... Petelinu je klonila	glava	na prsi, kjer je začutil pekočo bolečino ...Zadnja	A
sužnosti v tuji deželi.« Salomonu je klonila	glava,	solze so mu kapale v sivo brado.Pa je naglo	A
nožem sem čavsnil po njem, da mu je odletela	glava,	pa sva bila zgovorjena.« To je bil ovčar Nejc	A
odgovor od svojega hiševanja! Z rokami podprta	glava	mu je lezla niže in niže.Višnjeva štola, ki	A
vekomaj. Amen.« France je klečal in poslušal.	Glava	mu je klonila do klopi in preden je bilo molitve	A
na tla, roke so ji omahnile, lice prebledelo,	glava	ji je klonila na prsi in hripavo je na pol šepetaje	A
so bila dvignjena, kri mu je gorela v licih,	glava	mu je bodla naprej in bruhnil je v hčer grdo	A
se naslonila ob jasli. Roke so ji omahnile in	glava	se ji je povesila. »Dobro?« je ponovila še enkrat	A
si ravnal roke Luka. »Narobe; to se pravi:	glava	pade v noge in noge stopijo v glavo.Boga hvali	A
odstopili od ognja. Samo Svarun je ostal: siva	glava	se mu je sklonila na prsi, da se je lice do	A
tako dolgo, da je prirasla njegova kodrasta	glava	skozenj, kakor bi se dvignila sončnica, in se	A
jezdeci. Mladci pa so planili z nožmi za njimi,	glava	za glavo je padla pod urnim mečem izbornih konjikov	A
«	Glava	mu je zlezla čisto nizko, da je čelo naslonil	A
mordà čast staroste, da bo vodil vojske ... Težka	glava	mu je zdrknila z roké na ležišče, temne misli	A
Tunjuš je bil čokat mož oglatega telesa. Debela	glava	mu je tičala globoko med rameni, vrat kakor	A
sneli kralju škrlat; Vandalu se je sklonila	glava	do tal, ljudstvo je zakričalo bučno kakor vihar	A
ustnice so bile stisnjene, oko mu je žarelo,	glava	se je ponosno dvignila. Slovesno je odgovoril	A
roké in leta so mi upognila hrbèt in pobeljena	glava	ni več dom nerazsodnih misli.Toda tako gotovo	A
ustnic. Strašni tilnik se mu je uklonil, oglata	glava	se je nagnila in ploščato čelo je trčilo ob	A
telo. Preko ledij jo je tesno stiskal jermen,	glava	je bilá ovita v volneno ruto, desnica se je	A
Pa je ni pričakal. Gospodu je lezla	glava	čimdalje bolj nazaj, prsti so nemirno trepetali	A
napravila novo zabavo. Dolgo ji je slonela	glava	na belem laktu, na pol zaprte oči so strmele	A
Dosti, Cirila! Poglej, ali so vrtovi prazni.	Glava	mi je težka. Izprehodim se preden ležem.«	A
duša in srce se mu je razburkalo, njegova vedra	glava,	ki jo je nosil pokonci, se je v poznih večerih	A
»Zelo pogumno, sinko! Tvoja	glava	ni vredna gnile melone. Zaigral si jo!«	A
Dihljaji vetra so rahlo jadrali po zraku. Irenina	glava	se je sklonila na Iztokove prsi, ustnice so	A
tonile v solzah, dokler se ni nagnila njena	glava	na Iztokovo ramo in so njene ustnice šepetaje	A
vem, da je imaš. Sedaj veš vse ‒ toda moja	glava	‒ če jo izgubim.« Epafrodit ni izpremenil ne	A
priklonil, zagrinjalo se je strnilo in njegova	glava	je izginila. Ko je prehodil drugo in tretjo	A
v peristil, se je sesedel na kamnitno klop.	Glava	mu je klonila na prsi, pred dušo se je razgrnila	A
maziljen, da je dišalo skozi dragoceni bisus,	glava	je izgubila sliko toženega. Vse je bilo vzorno	A
Justinijan se ni ganil. Na suhi dlani je počivala	glava,	na obrazu ni zatrepetala nobena mišica.Gledal	A
kdaj si preganjal Radovana! Hitro je jezdil,	glava	mu je visela konju na vratu, vsa žalostna in	A
še vedno stegnjena desnica ob beli haljici,	glava	se ji je nekoliko nagnila in komaj razumljivo	A
Iztokovi strani je tudi molčal. Toda njegova	glava	se ni sklanjala na prsi.Na njegovem čelu ni	A
Starosta se je stisnil v kot na ovnovo kožo,	glava	mu je zlezla globoko na prsi.Podpreti jo je	A
vajeni vojaki. Spočelo se je tiho mrmranje,	glava	se je sklonila h glavi, potresavala so se kopja	A
Prsti so odreveneli, laket se ji je upognil in	glava	je klonila v travo.Svet je izginil, zamižale	A
rešen je Tunjuš, oteta vaša kraljica! Tvoja	glava	ne pade z ramen, veliki hlapec največjega gospoda	A
Ampak sicer!	Glava	se mu obeša na prsi, kakor bi imel tilnik iz	A
Nespamet pravzaprav. Toda	glava	se mu obeša, kakor sem rekel.« »Kje ga dobim	A
četi in se ozrl na Iztoka. Ali tudi njegova	glava	ni bila veselo in ponosno zravnana. Spremljevale	A
/ . / stran 233 . / prva iztegnjena konjska	glava.	Jarožir je stisnil konja.	A
nedosežno silo udaril stari Sloven. Odsečena hunska	glava	z ramo vred se je zakotalila po tleh.Kakor bi	A
pismo. Udarec bo topotnil in zvalila se bo	glava	črnega zmaja ‒ nesloge in bratomornega boja	A
menih k despotu. Upravda je hodil po sobi,	glava	mu je bila sklonjena globoko na prsi.Teodora	A
. / stran 273 . / rici ter jo objel. Njena	glava	se je trudno naslonila na njegove prsi. »O sveta	A
despojna z diademom radosti, ko se upogiba pod težo	glava	največjega gospoda zemlje in morja?« Upravdi	A
takisto neusmiljeno praznil čutare, da mu je	glava	med petjem omahovala in se gugala na desno in	A
- roka je omagovala - dokler ni omagala. -	Glava	ji je klonila na mizo... Ko se je prebudila	A
sveče in ginil, komolec je spodpolznil po mizi,	glava	je Smrekarju omahnila na laket.V sanjah so begale	A
dvignil, da je bilo videti od zadaj, ker mu je	glava	zlezla med pleča, kakor bi hodil jetičnik.	A
godrnjal in grgral. Vsi udje so mu odpovedali,	glava	je opletala, noge ga niso nesle. Togotno	A
na hrbtu in začel hoditi po sobi gor in dol.	Glava	se mu je povesila, v srcu je občutil grozno	A
Zakaj je ni večerjat?« »Toži, da jo boli	glava.	Oprostila se je.	A
Je bila res bleda.« »	Glava,	glava!Od česa neki?	A
Je bila res bleda.« »Glava,	glava!	Od česa neki?	A
bolezen! Ko bi le en dan nosila moje skrbi, bi ji	glava	počila!« »Morda je preoster zrak, ker	A
kako je omagala ob Brestu, kako ji je klonila	glava	na njegove prsi, ko sta se vračala na Miklavžev	A
kožuščku, izza katerega je gledala njena lepa	glava	kakor roža iz temnega grma. »Le nobel	A
gromkim glasom. Iz kuhinje se je pokazala siva	glava,	zavita v kocasto ruto. »Tale misli priti	A
kakor belo pražnje, na katerem je počivala njena	glava.	Minka je prižgala luč, potem se je dotaknil	A
bi ne videl žugajočega prsta z vrha zvonika,	glava	mu je klonila na prsi.Čedalje tišje šepetanje	A
se priženil k Božnarju.« Mihorju je omahnila	glava	nazaj na blazino. Zasmejal se je.	A
vsa zbegana, res ni več vedela, kje se je drži	glava.	Sredi vsega direndaja pa je stal on	A
na tnalo. »Lucija!« je pritajeno zakriknil,	glava	mu je klonila na prsi. Takrat pa ga	A
Sedaj je Lucija zajokala na glas.	Glava	ji je omahnila na očetovo ramo. Stari jo je	A
obraz kot prevleka blazine, kjer ji je počivala	glava.	Tudi Gašperček je že užil nekaj hrane in večkrat	A
Oče je kar ves klonil.	Glava	se mu je povešala na prsi, zamišljen je hodil	A
prej. Precej niže se iz vode prikaže Ivanova	glava.	Strese se kot psiček, zamežika v hudo poldnevno	A
se ti bom poslej le še sam svoj ...‘ Ivanova	glava	se je spuščala vse niže in niže, dokler se ni	A
minevala. »Nič mi ni, nič,« je odvrnila, »samo	glava	me boli.V skrbeh sem, veš.«	A
Jaz se bom kar ulegel.	Glava	me boli in nog sploh ne čutim več.Prinesi mi	A
zdaj kaže, me bo prej ali slej začela boleti	glava.	"Nejc je še majhen, mora jesti, da bo zrastel	A
in se metali mrzli vodi v objem. Samo moja	glava	je budna in dojemljiva, da zaboli nad tilnikom	A
podlaga. "Spet brcaš kot konj, da se meni trese	glava!	" je zatarnala mama in se tudi obrnila.Sprijaznila	A
MAČJA	GLAVA	LISIČJI REP Gospa Ana me je vprašala: "Kaj	A
povedala z glasom brez barve in čustva: "Mačja	glava,	lisičji rep." Onemela sem.	A
Na njem me je čakala mačka. *** Temna	glava,	poševne oči.Obraz, ki se ves na hitro obrne	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani