duša (1.501-1.600)

»Ta pa sploh...! Ta je najbolj kramarska	duša	v Zeleni jami.« »Še predvčerajšnjim mi je obljubil	A
povrne iztirjenemu odraslemu človeku samo otroška	duša.	In jasno mi je bilo tudi, da sem ga pravzaprav	A
dobrodušen in kljub navidezni robatosti mehka	duša.	Kakor vsi velikani.	A
spodaj spet oglasil sesalnik. »Štefica je zlata	duša,	« mi je zagotovil Robi.»Včasih imava vroče razprave	A
izbranega, dragega in ljubega. Morebiti je njena	duša	zbolena in je njena ljubezen do Asta bolezen	A
in veličastje vsega stvarstva, da bi postali	duša	tvarine, oni pa so, ne bodi jih treba, zaradi	A
Sem se zalezi, s praprotjo se pokrij in živa	duša,	ne na tem, ne na katerem drugem svetu, te ne	A
več bogov verujoče, zoper kramarje, katerih	duša	je zapisana grabežljivosti in zoper vojvode	A
posvečala molitvi, a ni več čutila, da bi se njena	duša	približala Bogu tako, kot ob začetku prvega	A
Malega Dihurja so skeleli udarci in skelela ga je	duša:	»Kaj sem jim storil?«	A
materi, da bi ohranila svojo moč; njena trpeča	duša	je iskala v molitvi tihe opore, ali njen razum	A
že zdavnaj!« ‒ Oj prijatelj Jamnik, zlata	duša	božja, ves ginjen te objemam v duhu in prosim	A
cesarica Elizabeta potegnila za soldate. Živa	duša	ne bi verjela, kako kmalu se naveliča človek	A
talente omejil samo do Žabjaka, tega ne ve živa	duša;	menda je klobasal tako nemarno tja v en dan	A
kakor nam pravijo stihi. Močna in zdrava narodna	duša	poje iz teh kitic, dasi odeva nekatere v sijajno	A
poznate, vi, ki ste iz Ljubljane, ali ne?« »Ljuba	duša,	« mu je odvrnil stražnik, »Ljubljana je velika	A
O tem je premišljala teta Liza, dobra kakor	duša,	se nasmehnila in si privoščila za en nos tobaka	A
njegov glas! Frauensteiner je hinavec, podla	duša!	Verjemi mi: dobro polovico tvojih jelenov pohrusta	A
draga moja, hajdi, brzo, milena, kolo igrat,	duša	draga, lepa ti devojčica! Sprva so plesali	A
svoji materi in ga skrivaj vrnil Omarju. Dečkova	duša	je postala otožna; obrnil je glavo in pogledal	A
razkošja in . / . / stran 97 . / bogastva. Mlada	duša	je čutila, da je našla plemenito zavetnico.	A
»No, Omar, kaj? Tvoja	duša	je še mehka.Privaditi se boš moral takim prizorom	A
tako sladko tožno, da se mu je topila razigrana	duša	v sanjavem domotožju. »Kakšna je moja domovina	A
že od meseca marca na Kranjskem, pa le živa	duša	ne ve prav, kod se potikajo. V nedelji pred	A
Dolgem bregu naprodaj, pa jih ne mara nobena živa	duša!	Dobro je le to da Turku ni toliko do osvojitve	A
nalepljeni magistratovi oglasi; brala jih ni živa	duša	razen avtorja, veleučenega mestnega pisarja	A
Pljuni mi vsak na moj prag, če nisem poštena	duša	‒ ali ve vaša knežja milost, koliko morem dati	A
več, gospod mora reči: Šmul je najbolj poštena	duša	v Izraelu. Eden, dva, tri ...	A
in zasanjal se je ob prirodni lepoti; mlada	duša	mu je v trenutkih zamaknjenosti pozabila bedo	A
jahal v tej smeri, vselej mu je vzletela mlada	duša	iz žalostne, tesnobne stvarnosti v mikavni lepši	A
je čudežno, doslej neznano čustvo. Njegova	duša	je temno, polzavedno čutila nenadno iskreno	A
dal leve krmiti s papigami in fazani! Živa	duša	naju ne vpraša, ali sva kaj žejna.Scandalum	A
Poslednje in glavno krdelo pa je naklonila ljubeča	duša	moji črni suknji. 6 Torej vzela sva se!	A
O ‒ in njena pisma! Vsa njena nepokvarjena	duša	mi je odkrita.Ali mi verjamete, da si mislim	A
grem. Ko sem zjutraj odhajal, ni opazila živa	duša,	da nosim s sabo nekaj v papir zavitega. Tako	A
spominja nanj . / . / stran 15 . / kaka živa	duša.	Zdi se mi s smrtjo človeka, kakor bi žlico vode	A
zavije; medtem pa sam zase mrmra, kar bi živa	duša	ne bila mogla razumeti; le toliko se je videlo	A
. / stran 22 . / več, kot bi najhudobnejša	duša	sovražniku voščiti mogla. Naj ti v porazumljenje	A
Predvsem ljudi. Njihova mediteranska	duša	je bila dosti bolj odprta in poštena, manj zapletena	A
mogoče končalo z rojstvom,« sem dodala, ker mi	duša	ni dala miru.»Le kdo ima čas in željo takole	A
rekla, »zdaj pa je tega dovolj. Vaša kosmata	duša	tudi slučajno ni računala na to, vendar na dobiček	A
tule za vrati in hkrati čakam, kdaj pride kaka	duša	sem gor, pa že dolgo ni nobene.’Človek malo	A
pogovora. Splošno je znano dejstvo, da živa	duša	ne razume niti besede tistega, kar govori resnično	A
bi se pomirila. Ker sta me bolela telo in	duša.	Ker sem bila v stiski.	A
tam kakšna redka izjema. Kakšna redka sorodna	duša.	Milan na primer.	A
Rada jo imam. Če bi jo objela, bi me	duša	izdala.In pridiga bi bila tu.	A
umreti. Če vidiš takega svojega otroka, ti umreta	duša	in telo. »Na pomoč!	A
rabelj, malo zasmilil. Presneta ženska usmiljena	duša.	Materinski čudeži!	A
in toplota hkratu v enem, žarela je človekova	duša.	«‒	A
kaj bi se na tem svetu dalo narediti. Moja	duša	je taka, kakor je rekla nekoč tista pesem:	A
lista, ko šepetam: vpisnina v romb je prodana	duša.	Vogali mojega bivalnega romba: v hruščanskem	A
taka je bila njena nedotaknjena in zasanjana	duša.	Vendar se ji nisem približala, odšla sem tuja	A
njega, ki ji je bil več kakor sonce, več kakor	duša...	Prišla je jesen pa zima in cele dni je sedel	A
vas,« se je branila Dana. »Kaj hočeš v vasi,	duša?	Ves dan se bova poljubljala, Dana.«	A
A to je dobro.	Duša	se zbuja in mileje mi je, da so moji spomini	A
čudne misli. Domišljala si je, da se ji je	duša	prebudila šele zdaj v megli ... Zunaj je naletaval	A
kakor domačinu. O tem ni zvedela zlepa živa	duša,	medtem ko je bil drugače človek v vedni nevarnosti	A
vedeli, kaj z njo. Ne samo telo, tudi njena	duša	je bila plemenita.Njene roke so bile lahko brez	A
ki ima vesele oči in smejoča se usta?... Njena	duša	je molčala. Mati in oče ji prigovarjata, bojita	A
ljenja. Majhna in boječa je postala njena mlada	duša,	vsa uplašena in zbegana.Široko so se odprle	A
toliko zaupanja. Silno ogorčena je bila njena	duša	in njen ponos je neizmerno trpel.Zdelo se ji	A
so solze, zaman se upira srce, zaman se upira	duša.	Naprej, naprej!	A
V drobnem telescu je prebivala trdna in lepa	duša.	»Tako šibka si in majhna,« je rekla Tilda hčeri	A
opominjala mati. »Poln žep denarja in prazna	duša,	to je nekaj odurnega.Bogastvo samo po sebi je	A
je dotaknile male, mehke, božajoče roke! Oh,	duša	jih je željna, srce jih kliče k sebi nazaj!	A
kako dolgo je tako slonela. Kakor da se je	duša	odtrgala od telesa in splavala v davna, minula	A
ni bilo njeno srce pošteno in hrabro, njena	duša	zaupanja polna?!Vse, kar ji je dalo življenje	A
si mi zdaj, tudi ko boš že velika in ko tvoja	duša	ne bo več tako mehka in zaupljiva! Naša mala	A
hudobija v istem srcu. Tiščalo me je v grlu in moja	duša	je bila polna ponižanja in kesanja. Vzdihnila	A
dejal, ‚premajhna si, pa niti ne veš, kaj je to	duša.	’ ‚O vem, kaj bi ne vedela.’	A
Kakšne prelepe dneve sem preživela s teboj,	duša	moja!« Tako bo govorila mama, ko bo stara, globoko	A
odprto neskončno nebo, kadar je srce polno.	Duša	je bogata, globoka in brez mej, kadar vidiš	A
Večkrat mislim o tem, kako preprosta je otroška	duša.	Kar je črno, ji je črno in, kar je belo, ji	A
doslej trpela zaradi preizkušnje in da bi se moja	duša	očistila; a prihrani mi to zadnje trpljenje	A
ljubezni! Kaj torej končno doumeš, da živi moja	duša	samo v tvoji, da te ljubim z vso silovitostjo	A
kako brezmejno draga si mi in kako je tvoja	duša	premagala mojo! BEATRICE Vem to, Guido moj	A
zaupanje ležita v svojem grobu, ki je moja lastna	duša.	Vse se mi zdi črno in porušeno in moja mladost	A
največji barabo in kanaljo, čigar gnijoče telo in	duša	skrunita to zemljo.Samo še hip, ki ga žal ne	A
da vas ne bi prepoznal. In v resnici je vaša	duša	ostala ista in tudi vaše telo je še vedno zaznamovano	A
Nikar ne blebetaj takih neslanosti, ljuba	duša;	rajši se izkaži hvaležnega za vse ljubeznivosti	A
so prepevali o nji sramotilne pesmi in živa	duša	je ni potolažila niti z eno samo ljubečo besedo	A
dogaja. Tisti trenutek pa je vzšlo sonce in živa	duša	ni mogla več videti bratov, samo nad kraljevo	A
skoz dvorane in po hodnikih, vendar mu živa	duša,	kar jih je pri tem srečal, ni vedel nič povedati	A
vse tako nebeško, glavo stavim, da bi me živa	duša	več ne spravila nazaj na zemljo.« »Kaj	A
spanju ustnice mirno in ljubeznivo odpirale.	Duša	ji je bila do kraja pomirjena in je bila že	A
vsaki roki je imela po pet prstov, ampak ljuba	duša,	kakšni domišljavci so bili to!In niso imeli	A
obožuje. »Ljubezen moja, ljubezen moja, moja	duša	in moje življenje!Govori, povej, kaj bi rad	A
poskus kot nekaj bogoskrunskega. Kje je očetova	duša?	Ali ga je mogla slišati?	A
--------------------------------- »	Duša	je nesnovna!« je rekel eden. »Sploh	A
To je vse.« »Toda to nekaj, ta	duša	ostane enaka kljub spremembam od zunaj.Torej	A
nedeljiva in potemtakem duhovna!« »Če bi bila	duša	enostavna,« je ugovarjal Bouvard, »bi se novorojenček	A
»To nič ne pomeni!« je rekel Pécuchet. »	Duša	nima lastnosti materije!« »Priznavaš	A
materija lahko pada, lahko tudi misli. Naša	duša	je imela začetek, torej mora imeti konec, in	A
Našteli so samo tri, ne več!	Duša	čuti, spoznava, hoče.Na področju čutenja razlikujemo	A
težnost so zame prav takšne skrivnosti kot lastna	duša,	še bolj pa združitev duše in telesa.Za razlago	A
razumejo! Substanca, razsežnost, moč, snov,	duša,	vse to je abstraktno in izmišljeno.Ne moreš	A
svoje pravice, saj imajo dušo kot mi - če naša	duša	sploh obstaja! »Brezbožnik ste!« je	A
po ovinku - pokazali, kako dobra in plemenita	duša	ste, ko navzlic svoji odličnosti mislite tudi	A
predavanju z naslovom Angsoc v odnosu do šaha.	Duša	se mu je zvijala od dolgočasja, toda za zdaj	A
z nekakšno obupano čutnostjo, kakor prekleta	duša,	ki se oklene še poslednjega koščka užitka le	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani