duša (1.101-1.200)

Ne Tinče ne Martin nista odgovorila.	Duša	se je pretegnil in stopil s peči. »Še polič	A
»Gremo! Zadnji čas nas je vzdignil Peter	Duša.	« »Nas tudi.«	A
. / stran 147 . / »Hudič te nesi, prekleta	Duša!	« je zaklel s svojim besednim dovtipom Mohor	A
njo, da je debela kakor polh jeseni. Peter	Duša,	ki je sedel za ognjiščem, se je skušal po svoje	A
Petra, sta se igrala po svoje. Tedaj je vstal	Duša	in dejal trudno: »Pojdem.« »Kam se ti mudi?	A
Imam pač tudi kje slovo vzeti,« je dejal togo	Duša.	Gradnik mu je gledal v obraz, potem je dejal	A
vojaki odhajajo na vojsko brez žená.« Peter	Duša	pa je šel medtem svojo pot proti Tolminu. Bila	A
nami!« »Imam prej v Tolminu obračun,« je dejal	Duša	prisiljeno veselo, da bi ga videli ljudje, kakor	A
sramotni kamen in zapre kot lovačo. Ko je videl	Duša	biriča, ki je ribe lovil, je zamrmral: »Pokazati	A
Krčmaril je v hiši Defacis.	Duša	je vstopil.V hiši se je kar trlo pivcev.	A
pri bratu in brundal latinski predse. Peter	Duša	ga je našel po navadi na starem mestu. »Rekli	A
matere si prišel.« »Od matere,« je potrdil	Duša	nekoliko presenečeno. »Ali mi z nosa berete	A
« »Saj ne bom ubijal,« je povedal	Duša.	»Grda reč,« je pletel pravdač svojo misel.	A
»Mater.« »Mater?« je vzkliknil	Duša.	»Jaz bi za mater ubijal.«	A
umljivo so se mu jemale besede na usta. Peter	Duša	se je vzdignil in šel. V Tolminu je zvonilo	A
sodnik obeduje.« »Kar prav pridem,« je rekel	Duša,	prijel slugo in ga potisnil v stran, da se je	A
»Sedi, sedi, ljubi brat,« je dejal tedaj	Duša.	»Kar po domače!«	A
Hripavo je zavpil sodnik.	Duša	se je zasmejal in šel.Zaprl je vrata za seboj	A
Vrešče je bežal pred njim kuhar.	Duša	je prišel nemoteno na trg. Nad njim se je odprlo	A
utrgala Kraguljevi teti na Modrejcah izmučena	duša	iz telesa.Tončka je sklenila roke: »Za njeno	A
Spoznal je po hoji Tino. Spremljal jo je	Duša.	Janez je vstal, da bi se spustil dragima naproti	A
je pokazal Tinče skozi okno: »Poglejte, Peter	Duša	gre.Pretika med ljudmi kakor malhar.	A
da mu je dal Gradnik znamenje s klobukom.	Duša	se je preril do njega. »Kod si hodil?« so ga	A
govoril z njimi?« je vprašal. »Sem,« je odvrnil	Duša.	»Tarnali so, da so jih zaprli, pa jim jesti ne	A
tolminski gospod nato potrdil. Tedaj je zašepetal	Duša	Gradniku: »Bandel je ušel!Pa se ne boj!	A
zaklical Lovrenc. »Janez!« Gradnik je odvrnil: »	Duša	bo povedal.« Peter Duša je sedel ob peči.	A
Gradnik je odvrnil: »Duša bo povedal.« Peter	Duša	je sedel ob peči.Vstal je, stopil pred može	A
misliš?« je vprašal Laharnar. »Tako!« je odvrnil	Duša,	»Vipavci se ustijo, češ da udarijo na svoje	A
pravem koncu niso začeli, pravim,« je dejal dalje	Duša.	»Nič kaj se ne bomo smeli zanašati na te ljudi	A
Martin. »Dopovej, če nimaš komu,« je odvrnil	Duša.	»Pametni in pošteni ljudje so zmerni, samo nekaki	A
. / . / stran 343 . / »Tako ni,« je rekel	Duša.	»Saj se pa tudi v Gorici nas pa Brivcev najbolj	A
so proti puntu?« »Niso, umejte me,« je rekel	Duša.	»Tega, sem rekel, jim ne dopoveš, da smo začetek	A
med seboj zgovorile, da bodo držale skupaj.	Duša	je prav rekel, da smo mi začetek naredili in	A
nam umeli po svoje, pa sklenili, kakor je že	Duša	povedal, da bodo tja po pisma poslali.« »Bodo	A
steklenici z žganjem. »Ne,« se je spet oglasil	Duša.	»Jaz pa verjamem, da se bomo tudi z Vipavci sporazume	A
pa je ta reč?« »Vojaki?« je odgovoril vedro	Duša.	»Za zdaj jih ne bo.	A
»Kdo neki! Pravdač Defacis,« je povedal	Duša	in pogledal sporazumno Gradnika.»Dela se, kakor	A
zmislil ‒« je šlo na veselje Andreju Laharnarju.	Duša	je pokazal na Gradnika in dejal mirno: »Saj	A
Prišli so pred vrata. Tu sta stala Gradnik in	Duša.	Nič se nista začudila, le spogledala sta se.	A
»Imela sva pravico,« je dejal zasmehljivo	Duša.	Gradnik pa je rekel: »Opravil je Bog!« Sodnika	A
Vojaštvo da prihaja. Jezdec je bil Peter	Duša.	Ko je prihajal v gore, je čul, da bije vsepovsod	A
Prvačini. Ustavili so me pa sem bežal,« je povedal	Duša.	»Globoko?« se je dvignil Defacis, otmil tresko	A
Palec pod rebrom. Saj ni nič, le boli,« je dejal	Duša	in se bridko nasmehnil.»Če bi ti, Jakob, zdaj	A
urah se ti prisad ognoji.« »Reži!« je stisnil	Duša	zobe.Defacis mu je šel po svinec v rano.	A
kar je pijani nato pripovedoval. Da je Peter	Duša	nezakonski, zadnji iz rodu plemičev Čukov, pa	A
ti je storil tisti tvoj prijatelj,« se roga	Duša,	»pa nisi niti z mezincem zgibal, da bi mu vrnil	A
plemeniti Čukovi ‒« »Molči o siroti!« vzklikne	Duša.	»Molčim,« golči Defacis.	A
pikast plašč.« »Po denar na pósodo,« je menil	Duša.	»Za grofa na pósodo, reci,« popravi pravdač	A
tolminski ječi je umrl.« »Pa sodnik?« vprašuje	Duša.	»Babi, jeli, je vzel s silo tiste potvorjene	A
Vprašaj Janeza, on ve, kako.« »On sam,« odgovori	Duša	veselo. »Lej, kako vse dobro vesta.	A
vsaj po papirju naj se ne bi bil polakomnil,	duša	študirana, ki je prebrati znal, ko mu je žena	A
pravdač! Naše pravde ni več,« zastoče bolno	Duša.	Šime Golja na peči je medtem nekam prebolel	A
vso noč.« »Kaj ti v glavo ne pade,« odvrne	Duša.	»Mi pa otroci.	A
groša, si dejal?« »Sem dejal,« gleda začudeno	Duša.	Defacis je zaspal in vleče glasnó smrče sape	A
Če se je Anže za denar, se bodo drugi tudi.«	Duša	se smeje.Golja na peči vzdihne.	A
»Pa drugo?« »Drugo?« meni bridko	Duša.	»Saj smo zapili prvi dan.	A
se je sesedel na klop. Bil je bolj bolan kot	Duša	ali pa Šime Golja ... Tedaj se je zunaj zdanilo	A
Tedaj se je zunaj zdanilo.	Duša	je pokazal na spečega Defacisa in dejal: »Glejte	A
Andrejevo razodetje, češ da se mu je prikazala verna	duša.	Ko je uro pozneje vstal iz komisijske seje,	A
»Zato si bežal?« »Zato, ker	Duša	noče storiti tega.Zaradi otrok in žen v mestu	A
okrene brezskrbno. . / . / stran 440 . / »Peter	Duša,	« se začudi nekdo ...Rablji pa sekajo mrliče, da	A
mlajših dobro vedel, kdo je ogljar. Bil je Peter	Duša,	nezakonski potomec plemenitega rodu, človek	A
vrtička domov vse potrebno za kuho. Bila je blaga	duša,	rada je imela naravo, zato ji je bilo prav tako	A
naša tovarišica, tako široka in blagodejna	duša,	da smo se v trenutku vsi zaljubili vanjo.Midva	A
Začudeno ga je pogledala. Bila je blaga	duša.	Živela je za nas. take obtožbe ni mogla prevzeti	A
gledal navzdol domače kraje. Župnik je bil blaga	duša	in nama je daljnogled z veseljem posodil.	A
hitro bova opravila. Od daleč vidim, da si dobra	duša.	Le glede tistih divjih kozlov ne vem, kako se	A
nisem mislil s tisto grajo nič hudega... Premila	duša	si, Aljaž, zato pa tako garaš... Samo namignil	A
kakor si je lepše in milejše ne more želeti	duša!	V sredi je kipel proti čistemu nebu velikanski	A
doslej sem videl toliko popolnosti, da bi moja	duša	ne mogla prebiti ničesar!Ako ti je drago, kreniva	A
dalje?« »Torej stara Meta je pri meni in dobra	duša	je, kakor gotovo je uboga duša moja.Odkar je	A
meni in dobra duša je, kakor gotovo je uboga	duša	moja.Odkar je nadškof Martinus uvedel najstrožje	A
notranje prostore. Prepričan sem, da se ti napolni	duša	s strmenjem; izvestno mi pritrdiš, da je provincija	A
Proštu Ambrožu obledi rdeče lice, zakaj njega	duša	že čuti bližnjo nevihto. »Petdeset lir, celsissime	A
Poslušaj in odpri dušo besedi naši!« »	Duša	moja je kakor njiva, in zrno modre besede se	A
« reče mi rahlo. »Pri tebi je bila ravnokar	duša	moja!Vem, da je pregrešno, ali moje misli so	A
vedel, kake besede mi bo spregovorila ta revna	duša.	»Kam pa?	A
gnal svoj »čer‐čer‐čer‐čeriii«. Vse to je pila	duša	in kmalu je odmevala od drobnih ptic drobnih	A
večni blagor pa zopet zahteva, da se mu boljšaj	duša	od dne do dne.To misel je gospod Jakob tako	A
ujemalo. Ko pa je pri koncu poudarjal, da se nam	duša	silno poboljša, če izženemo iz nje sovraštvo	A
najmehkejša, pa tudi najplemenitejša slovenska	duša,	mi pa »živali« v mojem »Tržačanu« sploh nikdar	A
večkrat tudi vsak mesec v pogorsko vasico. Moja	duša	je v pogorju, Meta zame ni umrla!Pred mano živi	A
da je govoril; bil je glasna, a vendar dobra	duša.	In prišlo je kmalu leto, ko je tudi njemu zapel	A
govorici ‒ »vprašaj ga, kako pravijo tej gori? Moja	duša	mi govori, da je to gora Blegaš!« »Blegaš je	A
Sedaj pa pojdiva v hišo, morda je ondi kaka	duša,	v katero bi plodonosno zasejal zrno svetega	A
zaradi tega krutega ravnanja razjarila njegova	duša.	Pričetkom je molil in klical Gospoda.	A
ovčnjakov po pogorju!« »Da bi ti jezik segnil,	duša	peklenska!« se je zatogotil Luka.»Orožje nosiš	A
se je srce moje odprlo luteranki in da se je	duša	moja razvnela zanjo, ki je bila odpadla od svete	A
svojega Jošta Tolmajnarja. »Med svet te žene	duša,	« me je pokaral; »pazi, da ni to izkušnjava samega	A
krivice, katero je moral ravnokar pretrpeti.	Duša	mu je bila užaljena do smrti, a v svoji onemoglosti	A
varstvo, me bodeš tisočkrat osrečil. In moja	duša	bode potolažena in pomirjena spustila grofa	A
usoda drobne naše Eve Luize! Ekscentrična njena	duša	je tičala v šibkem telesu, da je Eva Luiza pri	A
velikih oči, iz katerih ji je zrla najčistejša	duša	med svet.Obdajal jo je svit devištva, in temu	A
kakor nebeško roso jih je jemala v se mlada	duša	Eve Luize in v srcu njenem je stal prestol,	A
želje, njemu sta bila vdana njeno telo in njena	duša!	Ko ji je bila mati povedala, da so se stvari	A
je vsa čarobnost nedolžnega bitja, in njegova	duša	je koprnela po njej, katere v tistem trenutku	A
Objela ga je in zaklicala: »Angelček! Zlata	duša!	Moja nebesa!«	A
odločno, »sveti mož ni od tega sveta in njegova	duša	ne hrepeni po posvetni časti!« Zaspani pogled	A
od tedaj ga ni imela mirnega trenutka moja	duša!	V vaše lase se je ujelo nemirno moje srce, kakor	A
in palica je glasno zapela. Meni pa se je	duša	smejala, da ti ne vem povedati kako.Dobil je	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani