nova beseda iz Slovenije
Ne Tinče ne Martin nista odgovorila. | Duša | se je pretegnil in stopil s peči. »Še polič | A |
»Gremo! Zadnji čas nas je vzdignil Peter | Duša. | « »Nas tudi.« | A |
. / stran 147 . / »Hudič te nesi, prekleta | Duša! | « je zaklel s svojim besednim dovtipom Mohor | A |
njo, da je debela kakor polh jeseni. Peter | Duša, | ki je sedel za ognjiščem, se je skušal po svoje | A |
Petra, sta se igrala po svoje. Tedaj je vstal | Duša | in dejal trudno: »Pojdem.« »Kam se ti mudi? | A |
Imam pač tudi kje slovo vzeti,« je dejal togo | Duša. | Gradnik mu je gledal v obraz, potem je dejal | A |
vojaki odhajajo na vojsko brez žená.« Peter | Duša | pa je šel medtem svojo pot proti Tolminu. Bila | A |
nami!« »Imam prej v Tolminu obračun,« je dejal | Duša | prisiljeno veselo, da bi ga videli ljudje, kakor | A |
sramotni kamen in zapre kot lovačo. Ko je videl | Duša | biriča, ki je ribe lovil, je zamrmral: »Pokazati | A |
Krčmaril je v hiši Defacis. | Duša | je vstopil.V hiši se je kar trlo pivcev. | A |
pri bratu in brundal latinski predse. Peter | Duša | ga je našel po navadi na starem mestu. »Rekli | A |
matere si prišel.« »Od matere,« je potrdil | Duša | nekoliko presenečeno. »Ali mi z nosa berete | A |
« »Saj ne bom ubijal,« je povedal | Duša. | »Grda reč,« je pletel pravdač svojo misel. | A |
»Mater.« »Mater?« je vzkliknil | Duša. | »Jaz bi za mater ubijal.« | A |
umljivo so se mu jemale besede na usta. Peter | Duša | se je vzdignil in šel. V Tolminu je zvonilo | A |
sodnik obeduje.« »Kar prav pridem,« je rekel | Duša, | prijel slugo in ga potisnil v stran, da se je | A |
»Sedi, sedi, ljubi brat,« je dejal tedaj | Duša. | »Kar po domače!« | A |
Hripavo je zavpil sodnik. | Duša | se je zasmejal in šel.Zaprl je vrata za seboj | A |
Vrešče je bežal pred njim kuhar. | Duša | je prišel nemoteno na trg. Nad njim se je odprlo | A |
utrgala Kraguljevi teti na Modrejcah izmučena | duša | iz telesa.Tončka je sklenila roke: »Za njeno | A |
Spoznal je po hoji Tino. Spremljal jo je | Duša. | Janez je vstal, da bi se spustil dragima naproti | A |
je pokazal Tinče skozi okno: »Poglejte, Peter | Duša | gre.Pretika med ljudmi kakor malhar. | A |
da mu je dal Gradnik znamenje s klobukom. | Duša | se je preril do njega. »Kod si hodil?« so ga | A |
govoril z njimi?« je vprašal. »Sem,« je odvrnil | Duša. | »Tarnali so, da so jih zaprli, pa jim jesti ne | A |
tolminski gospod nato potrdil. Tedaj je zašepetal | Duša | Gradniku: »Bandel je ušel!Pa se ne boj! | A |
zaklical Lovrenc. »Janez!« Gradnik je odvrnil: » | Duša | bo povedal.« Peter Duša je sedel ob peči. | A |
Gradnik je odvrnil: »Duša bo povedal.« Peter | Duša | je sedel ob peči.Vstal je, stopil pred može | A |
misliš?« je vprašal Laharnar. »Tako!« je odvrnil | Duša, | »Vipavci se ustijo, češ da udarijo na svoje | A |
pravem koncu niso začeli, pravim,« je dejal dalje | Duša. | »Nič kaj se ne bomo smeli zanašati na te ljudi | A |
Martin. »Dopovej, če nimaš komu,« je odvrnil | Duša. | »Pametni in pošteni ljudje so zmerni, samo nekaki | A |
. / . / stran 343 . / »Tako ni,« je rekel | Duša. | »Saj se pa tudi v Gorici nas pa Brivcev najbolj | A |
so proti puntu?« »Niso, umejte me,« je rekel | Duša. | »Tega, sem rekel, jim ne dopoveš, da smo začetek | A |
med seboj zgovorile, da bodo držale skupaj. | Duša | je prav rekel, da smo mi začetek naredili in | A |
nam umeli po svoje, pa sklenili, kakor je že | Duša | povedal, da bodo tja po pisma poslali.« »Bodo | A |
steklenici z žganjem. »Ne,« se je spet oglasil | Duša. | »Jaz pa verjamem, da se bomo tudi z Vipavci sporazume | A |
pa je ta reč?« »Vojaki?« je odgovoril vedro | Duša. | »Za zdaj jih ne bo. | A |
»Kdo neki! Pravdač Defacis,« je povedal | Duša | in pogledal sporazumno Gradnika.»Dela se, kakor | A |
zmislil ‒« je šlo na veselje Andreju Laharnarju. | Duša | je pokazal na Gradnika in dejal mirno: »Saj | A |
Prišli so pred vrata. Tu sta stala Gradnik in | Duša. | Nič se nista začudila, le spogledala sta se. | A |
»Imela sva pravico,« je dejal zasmehljivo | Duša. | Gradnik pa je rekel: »Opravil je Bog!« Sodnika | A |
Vojaštvo da prihaja. Jezdec je bil Peter | Duša. | Ko je prihajal v gore, je čul, da bije vsepovsod | A |
Prvačini. Ustavili so me pa sem bežal,« je povedal | Duša. | »Globoko?« se je dvignil Defacis, otmil tresko | A |
Palec pod rebrom. Saj ni nič, le boli,« je dejal | Duša | in se bridko nasmehnil.»Če bi ti, Jakob, zdaj | A |
urah se ti prisad ognoji.« »Reži!« je stisnil | Duša | zobe.Defacis mu je šel po svinec v rano. | A |
kar je pijani nato pripovedoval. Da je Peter | Duša | nezakonski, zadnji iz rodu plemičev Čukov, pa | A |
ti je storil tisti tvoj prijatelj,« se roga | Duša, | »pa nisi niti z mezincem zgibal, da bi mu vrnil | A |
plemeniti Čukovi ‒« »Molči o siroti!« vzklikne | Duša. | »Molčim,« golči Defacis. | A |
pikast plašč.« »Po denar na pósodo,« je menil | Duša. | »Za grofa na pósodo, reci,« popravi pravdač | A |
tolminski ječi je umrl.« »Pa sodnik?« vprašuje | Duša. | »Babi, jeli, je vzel s silo tiste potvorjene | A |
Vprašaj Janeza, on ve, kako.« »On sam,« odgovori | Duša | veselo. »Lej, kako vse dobro vesta. | A |
vsaj po papirju naj se ne bi bil polakomnil, | duša | študirana, ki je prebrati znal, ko mu je žena | A |
pravdač! Naše pravde ni več,« zastoče bolno | Duša. | Šime Golja na peči je medtem nekam prebolel | A |
vso noč.« »Kaj ti v glavo ne pade,« odvrne | Duša. | »Mi pa otroci. | A |
groša, si dejal?« »Sem dejal,« gleda začudeno | Duša. | Defacis je zaspal in vleče glasnó smrče sape | A |
Če se je Anže za denar, se bodo drugi tudi.« | Duša | se smeje.Golja na peči vzdihne. | A |
»Pa drugo?« »Drugo?« meni bridko | Duša. | »Saj smo zapili prvi dan. | A |
se je sesedel na klop. Bil je bolj bolan kot | Duša | ali pa Šime Golja ... Tedaj se je zunaj zdanilo | A |
Tedaj se je zunaj zdanilo. | Duša | je pokazal na spečega Defacisa in dejal: »Glejte | A |
Andrejevo razodetje, češ da se mu je prikazala verna | duša. | Ko je uro pozneje vstal iz komisijske seje, | A |
»Zato si bežal?« »Zato, ker | Duša | noče storiti tega.Zaradi otrok in žen v mestu | A |
okrene brezskrbno. . / . / stran 440 . / »Peter | Duša, | « se začudi nekdo ...Rablji pa sekajo mrliče, da | A |
mlajših dobro vedel, kdo je ogljar. Bil je Peter | Duša, | nezakonski potomec plemenitega rodu, človek | A |
vrtička domov vse potrebno za kuho. Bila je blaga | duša, | rada je imela naravo, zato ji je bilo prav tako | A |
naša tovarišica, tako široka in blagodejna | duša, | da smo se v trenutku vsi zaljubili vanjo.Midva | A |
Začudeno ga je pogledala. Bila je blaga | duša. | Živela je za nas. take obtožbe ni mogla prevzeti | A |
gledal navzdol domače kraje. Župnik je bil blaga | duša | in nama je daljnogled z veseljem posodil. | A |
hitro bova opravila. Od daleč vidim, da si dobra | duša. | Le glede tistih divjih kozlov ne vem, kako se | A |
nisem mislil s tisto grajo nič hudega... Premila | duša | si, Aljaž, zato pa tako garaš... Samo namignil | A |
kakor si je lepše in milejše ne more želeti | duša! | V sredi je kipel proti čistemu nebu velikanski | A |
doslej sem videl toliko popolnosti, da bi moja | duša | ne mogla prebiti ničesar!Ako ti je drago, kreniva | A |
dalje?« »Torej stara Meta je pri meni in dobra | duša | je, kakor gotovo je uboga duša moja.Odkar je | A |
meni in dobra duša je, kakor gotovo je uboga | duša | moja.Odkar je nadškof Martinus uvedel najstrožje | A |
notranje prostore. Prepričan sem, da se ti napolni | duša | s strmenjem; izvestno mi pritrdiš, da je provincija | A |
Proštu Ambrožu obledi rdeče lice, zakaj njega | duša | že čuti bližnjo nevihto. »Petdeset lir, celsissime | A |
Poslušaj in odpri dušo besedi naši!« » | Duša | moja je kakor njiva, in zrno modre besede se | A |
« reče mi rahlo. »Pri tebi je bila ravnokar | duša | moja!Vem, da je pregrešno, ali moje misli so | A |
vedel, kake besede mi bo spregovorila ta revna | duša. | »Kam pa? | A |
gnal svoj »čer‐čer‐čer‐čeriii«. Vse to je pila | duša | in kmalu je odmevala od drobnih ptic drobnih | A |
večni blagor pa zopet zahteva, da se mu boljšaj | duša | od dne do dne.To misel je gospod Jakob tako | A |
ujemalo. Ko pa je pri koncu poudarjal, da se nam | duša | silno poboljša, če izženemo iz nje sovraštvo | A |
najmehkejša, pa tudi najplemenitejša slovenska | duša, | mi pa »živali« v mojem »Tržačanu« sploh nikdar | A |
večkrat tudi vsak mesec v pogorsko vasico. Moja | duša | je v pogorju, Meta zame ni umrla!Pred mano živi | A |
da je govoril; bil je glasna, a vendar dobra | duša. | In prišlo je kmalu leto, ko je tudi njemu zapel | A |
govorici ‒ »vprašaj ga, kako pravijo tej gori? Moja | duša | mi govori, da je to gora Blegaš!« »Blegaš je | A |
Sedaj pa pojdiva v hišo, morda je ondi kaka | duša, | v katero bi plodonosno zasejal zrno svetega | A |
zaradi tega krutega ravnanja razjarila njegova | duša. | Pričetkom je molil in klical Gospoda. | A |
ovčnjakov po pogorju!« »Da bi ti jezik segnil, | duša | peklenska!« se je zatogotil Luka.»Orožje nosiš | A |
se je srce moje odprlo luteranki in da se je | duša | moja razvnela zanjo, ki je bila odpadla od svete | A |
svojega Jošta Tolmajnarja. »Med svet te žene | duša, | « me je pokaral; »pazi, da ni to izkušnjava samega | A |
krivice, katero je moral ravnokar pretrpeti. | Duša | mu je bila užaljena do smrti, a v svoji onemoglosti | A |
varstvo, me bodeš tisočkrat osrečil. In moja | duša | bode potolažena in pomirjena spustila grofa | A |
usoda drobne naše Eve Luize! Ekscentrična njena | duša | je tičala v šibkem telesu, da je Eva Luiza pri | A |
velikih oči, iz katerih ji je zrla najčistejša | duša | med svet.Obdajal jo je svit devištva, in temu | A |
kakor nebeško roso jih je jemala v se mlada | duša | Eve Luize in v srcu njenem je stal prestol, | A |
želje, njemu sta bila vdana njeno telo in njena | duša! | Ko ji je bila mati povedala, da so se stvari | A |
je vsa čarobnost nedolžnega bitja, in njegova | duša | je koprnela po njej, katere v tistem trenutku | A |
Objela ga je in zaklicala: »Angelček! Zlata | duša! | Moja nebesa!« | A |
odločno, »sveti mož ni od tega sveta in njegova | duša | ne hrepeni po posvetni časti!« Zaspani pogled | A |
od tedaj ga ni imela mirnega trenutka moja | duša! | V vaše lase se je ujelo nemirno moje srce, kakor | A |
in palica je glasno zapela. Meni pa se je | duša | smejala, da ti ne vem povedati kako.Dobil je | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
◁ ◀ 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 ▶ ▷
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |