S kakim žarom mu je Valentin Onič stiskal roko ob slovesu: »Aleš Robida, potuj v vsemirje med atome tvarine in potuj še naprej med elektrone tvarine, zavpij nanjo, ki ni nič drugega kot večno zgoščena energija, zagrabi v njeno besno življenje, zagrabi v njej Boga, sveto trojico, elektriko, luč in toploto, ki so med seboj eno, večno žive in neuničljive vse tri, večno druga v drugo se prelivajoče.« Aleš Robida se je smejal, toda Valentin Onič, ki je imel od vzhičenosti rosne oči, je nadaljeval: »Strmel sem tvoji Jeli v oči in strah me je bilo ‒ v očeh ji je žarela elektrika, luč in toplota hkratu v enem, žarela je človekova duša.« ‒