nova beseda iz Slovenije
venec debelih zlatih žarkov. Ohladila se ji je | duša, | ker je pred Božjo porodnico brlela kakor iskra | A |
deklici od samega usmiljenja topila deviška | duša. | »Kaj se čem dolgočasiti,« je odgovorila, »ko | A |
zaupanja v Boga, in to je najhujše!« Deklici se je | duša | napolnila z zaupanjem do njega, ki je tako govoril | A |
fante, da je ta dobra, spoštovana in verna | duša | zaradi tebe izgubila zadnje ostanke svoje pameti | A |
najredkejša relikvija, katero si grešna naša | duša | le misliti more!Vam zadostuje ime kardinala | A |
politike in dokazovala, da je knez Metternich | duša | kongresa, pa tudi duša ljubljanske družbe, ki | A |
da je knez Metternich duša kongresa, pa tudi | duša | ljubljanske družbe, ki jo oživlja, ki jo dviga | A |
njo. . / . / stran 386 . / Ko se je sorodna | duša | navduševala ob tej krasoti, tudi ona ni mogla | A |
v konkubinatu? Odgovori mi, pusta katehetska | duša! | « »V take šale se ne spuščam!« | A |
polastila trpečega srca in od groze mi je koprnela | duša. | Kar se razklenejo sivi oblaki, in megla se razvleče | A |
tudi Janez Plavec ostane mož beseda!« »Umazana | duša, | « kričal je óni, »ali meniš, da smo mi kaki ostanki | A |
premerili rebra, da bi se ti zvijala grešna | duša | v hudobnem telesu!Ali mu skažemo milost, confratres | A |
poznamo!« »Jaz pa tebe dobro poznam, čevljarska | duša, | « odgovoril mu je ta v plašču, »in tudi vem, | A |
ljubezen! Kadar je srce prazno in pusto, kadar je | duša | potrta in od blagih čutov zapuščena, tedaj se | A |
Pozabiti jo! Kako se mu je | duša | stiskala v bolečinah, ko je to mislil!In pri | A |
Bogomirovih besedah zavedela, vzkipela ji je | duša | in razburila se ji mirna vršina mladega srca | A |
spominjam, tistega trenutka! Vsa se mi je pretresla | duša, | ali svet okrog mene se je hipno praznično preoblekel | A |
Videč ga v tej revščini, topi se dekletu mehka | duša | in solze ji zalijejo oko. »Meta!« spregovori | A |
Lovre Sodar. . / . / stran 142 . / Dobra | duša | je in, kar je še bolje, polne ima vreče in shrambe | A |
prozaične tolažbe bi si ne hotela privoščiti. | Duša | moja ni njiva, kjer bi poganjale take strupene | A |
zbadaš venomer, Welser, saj sem vendar dobra | duša, | ali ne, Malec?« »Molčite!« zašepeta Krušič, | A |
se, Lanski! Povsod te je preveč, preklicana | duša! | « Lanski se mrmraje odmakne. | A |
sem, kolikor me je od nog do glave!« »Poštena | duša | si,« oglasi se Krušič, »poštena od nog do glave | A |
govorica čista kakor zrcala bistro steklo, tudi | duša | čista biti, da tudi le-ta ne pozna vsakdanjosti | A |
« . / . / stran 246 . / In odprla se mi je | duša | in pričel sem govoriti, kako mi je ona od tedaj | A |
silno dolgočasen človek, moj dragi!« »Vidiš, | duša, | « dejal je baron dobrovoljno, »ti si tačas, kar | A |
plače?« vprašal je vitez Trd hudobno. »Koščena | duša! | Ne vtikaj se v zakonske moje razmere! | A |
In tudi grof Milan se je zagledal v njo, vsa | duša | mu je silila iz plamtečih oči.V istem trenutku | A |
pa se ji je napravljal bolesten krč. Njena | duša | bila je vržena iz svojega ravnotežja in valovi | A |
Okrog katerega se je kakor trta obvijala njena | duša! | Vse je bilo porušeno sedaj! | A |
/ V tem žaru je ugledala moja trepetajoča | duša | križ v kotu in na njem belo podobo Odrešenika | A |
»Kupčije?!« je vzdihovala starka. »Ljuba | duša, | kje naj bi jaz jemala dobre kupčije!Poje mi | A |
se je človeška mast kaj lahko dobila. Ljuba | duša, | kje pa naj jo danes dobim?Za kupčevalce z mazili | A |
se je pomirila. Ali pomirila se je tudi moja | duša | in silno dobro mi je delo, da je modrooki ta | A |
najsvetejšemu, leži nad mano kakor skala, da trpinčena | duša | ne more iz telesa, katerega bi bila že davno | A |
posušila sem se prej, kot sem bila izruvana. Moja | duša | upa na gospoda in nanj se zanaša, da so rešene | A |
name veliko vodo, da se potapljam v nji. Moja | duša | je bila preganjana in k tlom je potlačeno moje | A |
njem le na pol zavedala ohromela in polomljena | duša. | Jecljal je: »V Loko? | A |
na vrsto Polikarp, in bojim se, da je njegova | duša | preobložena s tovori, pa kliče po božji besedi | A |
da me žeja. Mojemu ječanju se ni odzvala živa | duša. | Pa tudi tedaj ni dospelo moje trpljenje do vrha | A |
ojačil: »Poslušaj me natanko, fante, in tvoja | duša | naj si zapomni vsako mojo besedo! Moja želja | A |
lica in dobro voljo pomagati pri delu. Moja | duša | pa je bila odrešena od velikega bremena, ko | A |
ustaviti se ne more. Taka veja je bila moja | duša: | božja jeza jo je drvila s sabo, da se nikjer | A |
noče pomagati. Na poti iz Loke je jokala moja | duša | in mislil sem nanjo, ki je bila v verigah in | A |
pri Sv. Jakobu zopet zapel in moja žalostna | duša | je občutila, da je glas tega zvona v resnici | A |
v sebi v Gospodovem letu 1695, ko je bila ta | duša | svetla kakor zlato in čista kakor sonca žarki | A |
je tičalo za njim. In tedaj je prišla moja | duša | med dve težki mlinski kolesi, ki sta se vrteli | A |
sta se vrteli hitreje in hitreje, da se je ta | duša | tresla in zvijala od težkega trpljenja.Moja | A |
mlinski kolesi odnehali in ko je izmučena moja | duša | prišla k neznatni moči, sem vedel, da mi je | A |
grešnik, stori vselej, da bo ozdravljena tvoja | duša! | XIV Agata se je ulegla in je ležala mesec dni | A |
Ako ne morem izpreobrniti tebe, veseli se moja | duša, | da sem spravil na pravo pot vsaj tvojo hčer | A |
se po srečnem ali nesrečnem lovu odpočijeta | duša | in telo od razburjenosti, ki razvnemlje lovca | A |
opazil knjigo v rokah dekletovih, trpela je | duša | morda več nego onemoglo telo. mKdo si?l vprašal | A |
povemo oskrbniku? Tako si rešimo telo, ali | duša | je pogubljena.Kaj meniš, da je potrebno?l | A |
je kar streslo vse telo. Ni mu pa otrpnila | duša | in na pomoč je klical svojega Boga, za katerega | A |
čelo. mŽe umira!l vzdihnila je, min njega | duša | se že seli na óni svet, ker bi sicer ne vedel | A |
sam Bog je preprečil, da ne pride v nevarnost | duša | moja. Bila bi mi pač najbridkejša usoda, da | A |
dekleta in kakor strela je bil pri nji, rekoč: m | Duša | zlata, na tvojem obrazu vse cvete in tako si | A |
nosi smrtno rano na telesu? Veruj mi, stara | duša, | prisad je v njem, kri vre po njem in drob se | A |
kraji so to, in kdor odhaja iz njih, njemu je | duša | žalostna, najsi je otrok, najsi je starec.No | A |
sedèl v vrhu češnje in zobal nje sladki sad; | duša | pa se mi je veselila še slajših besed: mTebe | A |
razbil, vse, ves svet in še kaj povrhu! Oj, ti | duša | moja, koliko si trpela in koliko še trpiš! | A |
in hleb belega kruha, otajala se je tudi meni | duša | in mislil sem si: mZe Bog hoče, da jo moraš | A |
je prišlo na svet, in to mi povejte!l mLjuba | duša, | l začudi se gospod Jurij, mkje bi ti na pamet | A |
jo izpustiti!« sem mu razložil. »Winetu dobra | duša! | Spiritus Dobrotikus!« sem še dodal, se namrščil | A |
brat Belin je, pri njem ste kakor doma. Dobra | duša, | samo neroden je kakor tnalo.In zapira se v svojo | A |
sreče kar topil. »Ema je vendar blaga, zlata | duša! | « je v mislih hvalil sestro, ki ga tako povzdiguje | A |
dosti boljši.« »O, Linhart je nežna, pesniška | duša; | prav zato, bi dejal, ni maral suženjstva.« | A |
»Siroščina je res velika. Kmet se | duša | in vleče za krajcar, mar pa mu ni božjaka.« | A |
habitatio eius in Sion - telo naj mu v miru počiva, | duša | pa v nebesih prebiva.« »Škof sem, škof | A |
hruška o mali maši in dedca potrebna kakor grešna | duša | milosti božja.« »Kje pa si se spet nacedil | A |
več se ni upal ozreti in žejen je bil kakor | duša | v vicah. »Križani Bog, kje sem, da nikamor | A |
bil pijan?« »Mož, ki sem pri njem bil, je res | duša, | da človeka ne pusti žejnega iz hiše; ali pijanega | A |
Le potrpi, mokrote je še nekaj v mehu, da ti | duša | spet leže počez.« »Za te krščanske besede | A |
kar pojema ob njem in vas čaka kakor grešna | duša | milosti božje.« Pater se je nasmehnil | A |
se lovili iz kota v kot. Kakor bi se bila | duša | ločila od bolnega telesa in bi živela zase kot | A |
enkrat se oči napol odpro in se nasmehnejo: » | Duša, | umekni se: ploha gre ... « in že padajo debeli | A |
njene prečuvstvene duše. »O Francè Lovrin, | duša | učena, zakaj si malodušno omahoval in dvomil | A |
postavo. »Kako te ljubi moja zbegana in grešna | duša! | « je vpilo po pričakovani odvezi njeno ubogo | A |
čisto pozabila, če se ne bi bila njena prodana | duša | že toliko ranila z njegovo silno in divjo ljubeznijo | A |
mirne tolažbe, po kateri je vpila njena slabotna | duša. | ‒ če bi ji ne bile domače razmere ustavile lahkomiselnega | A |
prazno gledal, ni ga razumel. »Čudež se zgodi, | duša | se ji ulezi počez, samo da se ti ljubezen ne | A |
porinil velik vrč vina. . / . / stran 123 . / » | Duša, | zdajle se pa malo umakni: ploha bo!« se je modri | A |
in odrezala še večji kos. »Hvala ti, dobra | duša! | « je Bošnjak odklonil drugi kos. »Že tega mi | A |
je napol zmešana,« je naposled izdal. »Zvesta | duša | je prišla, da bi, preden umrje, poslednjič videla | A |
vprašal. »Valpet je ukazal, pa so pritekli, sužna | duša | je v njih.« »In meniš, da se potemtakem ne dajo | A |
»Molite pa le. Ko | duša | z molitvijo pride do pol pota, ji Bog že naproti | A |
služil na imenitnem gradu. Graščak je bil dobra | duša, | samo prerad se je bl s sosednjimi graščaki | A |
da med nami takih moških šlev res ni! Živa | duša | nikomur ne more čez hrbet zaradi takega greha | A |
ene kratke ure več ne živi ‒ utrne se kakor | duša | v oljni svetilki!« »Ti, huda, nevarna stvar | A |
mater zvedel, pa nikoli mu ni mogla nobena živa | duša | povedati, ali je mati še živa ali mrtva, ali | A |
vrgli še mladega kakor divjo zver. Ti si prva | duša, | ki me ljubi.Sezi mi v roko, da me nečeš pustiti | A |
kresu natreseno, pri sebi nosil. Potlej mi živa | duša | nič ne more, pravijo.A vrag ti ga vedi, ali | A |
oskrbnikovega iz zaprtega hleva na Kolovcu in živa | duša | ga ni več videla.Na hlevnih durih pa je bila | A |
Da bi te gosenica oblezla, tista strupena! | Duša | babja, zdajle bi jih imeli v pesteh, pa ti ne | A |
pod noge, ter ga zavihti nad njim. »Čakaj, | duša | ti pijanska; včeraj si ti mene, danes bom pa | A |
veselje in tudi nje . / . / stran 39 . / gova | duša | se je zlágala z naravo, ki ga je obdajala; tudi | A |
in tega vendar ne toliko, da bi se mu bila | duša | umirila, misli izčistile in bi prost vseh strasti | A |
kaplan, mlad človek, po vsem soditi prav dobra | duša. | Tako se je Leon še precej dobro počutil tukaj | A |
je najemnik, ki je bil sicer najpohlevnejša | duša. | »Pusti me, ti suša, ti ječmen, ti vrag! | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
◁ ◀ 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 ▶ ▷
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |