duša (101-200)

kita . / . / stran 19 . / 17. Hudičev most ‒	duša	se dotika duše nad praznino 18. Uporabljajoč	A
21. Pološka jama ‒ tema starejša od noči je	duša	gore 22. Skrit pred pričakovanji trenutek bliska	A
časa v srcu nosim te. Saj dovolj že dolgo res	duša	sanjala, ah, zaradi sanj usoda me preganjala	A
daj, mlinarica mlada!« »Dober večer, Bog daj,	duša	golobrada!« »Si li žito zmlela?«	A
materija; vrnil se v dušo: »Oj stokrat prevarjena	duša,	povej mi, zakaj si ustvarjena?« »Stvarnik ni	A
zapiraj mi, da se ne more z dušíco ti shajati	duša	mojà.Le smej se, le smej se, duša mojà, po teh	A
shajati duša mojà. Le smej se, le smej se,	duša	mojà, po teh zimah ogrej se, duša mojà, po vseh	A
le smej se, duša mojà, po teh zimah ogrej se,	duša	mojà, po vseh blodnjah zdaj ti, duša mojà, v	A
ogrej se, duša mojà, po vseh blodnjah zdaj ti,	duša	mojà, v njeni duši počij. Nedelja je danes	A
to življenje hudo preobrázilo, ne poznam te,	duša,	ah, trpljenje v prah te je pogázilo. Prav je	A
»A tvoja mati?« »Pa	duša	je tajna.« »In domovina?«	A
koplje v šumečih vodicah, v blaženstvu koplje se	duša	mojà. »Čudež si, ljubica, ti naredila, smrt	A
Kakor sončni žar cvetice svit oči pijè mu	duša,	glas izvoljene device kot zamaknjena posluša	A
šumljaj, potoček moj, oj sapica, pihljaj! Trpi mi	duša	zapuščena, vzdiše, jaz mislim, mislim, v gozd	A
Kritikom Srce mi je morjá širina mirna in	duša	je morjá globoko dno, skoz steklo vanj ne seže	A
ko noč v njem kaže svetle Dioskure. Tedaj mi	duša	vsa zahrepenela. Po družbi li?	A
sveta odličnega doma sorodniki pavlihi so... A	duša	naša - ta nikdar ne laže, in če se v govoru	A
Mogoče je, mogoče tudi ni, ej, tolikrat samotna	duša	plaka, ko v strastnih radostih telo drhti.	A
.. stran 153 . \/ V Ej, kolikrat samotna	duša	plaka, ko v burnih radostih telo drhti; in čaka	A
Kedó je to? »Glej, to je	duša	njena.« In ni rešitve?	A
ženskih... . /\ .. stran 166 . \/ VIII O, ljubi,	duša,	in v krepost verjami in z dvomi se nikar nikdar	A
melodije na blaženem nebi, sreče vzdihljaji, ki	duša	jih poje, kaj so li pesmi, resnične in bajne	A
srcé kapljále, nevsahnjene solze kesanja, tvoja	duša	je album brez vsega pisanja, tvoja duša, ki	A
tvoja duša je album brez vsega pisanja, tvoja	duša,	ki zdaj o bodočnosti sanja, prekrasnih dneh	A
\/ Francetu Prešernu Kot svetel kerub	duša	tvoja sred višin hitela v daljo nevtolažena	A
bridkosti daj, in spomni se na sveti raj, kjer	duša	Bógu zvesta bo Jezusa nevesta.”‒	A
-- Oh! bíla je	duša	nemíla, ki v srce vsadíla mi mèč; se sréče	A
péna; preváre srce moje ni umélo -- le	duša	mi odslej je spremenjéna. XII.	A
srcé mi zrna sreče je vsejálo. Vesélje mlado	duša	mi je píla. -- Srcé brezskrbno ní mi hrepenélo	A
v prah jih položi pušica smela: tako je	duša	moja izletela, da tam dobi začetek srčni	A
naše so močí a v boju utrdi zvesta se nam	duša	in združene močí so silna moč. Zatorej	A
vsak me zaničuje kdor me revnega pozná.	Duša	v togi meče kuje, da jih svojim hčeram dá	A
odreže z mečem nìt mu dníj, in splava lepa	duša	k nebu, in v temo bleda smrt zbeží.	A
pesem naráve je svéta; in srce mi vríska, mi	duša	drhtí: nebeškega ljubim dekleta ... Usóda	A
bodi srečen!“ In zapre se tožni pogled,	duša	splava proti nebu, splava tja med zvezdne	A
mili bratje môji, in strmela silno vam bo	duša:	ker izvirek mnogih strašnih bojev oznanujem	A
môji, poslušajte, in strmela silno vam bo	duša.	Víno pije doktor Anton Mahnič, vino	A
črni krsti mlad mrlič počiva, v svetu lepšem	duša	mu prebiva. V svojem srcu je prestrastno	A
ti življenje moje, moja sreča, k tebi	duša	si želi kipeča ...‘ Z belo roko okno si odprla	A
vánj si ljubko napisála da je zvesta	duša	tvoja, da si moja in le moja. In vso	A
zibelke, če umrjem ob njegovem grobu -	duša	moja hoče maščevanja, najti hočem Alija hinavca	A
v težkem, poslednjem boji ... Kakó mi trepeče	duša	... Kjer pógled boječi moj obstojí sovražni	A
Svet ... življenje ... Boja hoče nepokojna moja	duša,	uživánja in gospodstva ... Ali moje srce	A
mehkó, in z mojimi goreča ustna skleni, da	duša	jedna, jedno bo teló ... V ljubezni gorki,	A
mehko stisne in šepeče ji zaljubljen: ”	Duša	moja ljubezniva, glej tam dol valove tihe	A
Ana, Anica, ljubica moja, to je najina	duša,	Anica! Duša najina plava na perotih neizmernih	A
ljubica moja, to je najina duša, Anica!	Duša	najina plava na perotih neizmernih v teh	A
to je ljubezen, to je Bog, to je najina	duša,	Anica ... Luna je vstajala, strune so	A
zapestnice. Dvignilo se je nebo večerno, moja	duša	se je dvignila ... Trudne bom oči zakril z	A
Izsušena že so moja lica in izpraznjena je moja	duša;	vse raztrosil sem bogastvo svoje, vse	A
žalost neizmerno, vroče solze na obrazu. ”	Duša	moja, glej, že vstaja tiha zora na izhodu	A
in drhtí od žalosti, od sreče. Visoko	duša	nad zemljó svobodna, srečna plove, kot	A
stran 69 . / ”Zakaj ti je okó temnó in	duša	nevesela? Zakaj ti bleda žalost je nocoj	A
tej ali oni pokrajini naše domovine ljubezniva	duša,	ki se ji bo zazdelo - četudi iz samega sočutja	A
takó ubožen, da niti grešiti ni mogel. Moja	duša	pa se je opajala v grehu, ki je bil krepost	A
navadno in umazano resničnost in da bi se nedolžna	duša	ne zadušila v nji, sem jo prilagodil okoliščinam	A
mehko stisne in šepeče ji zaljubljen: ”	Duša	moja ljubezniva, glejte tam valove tihe,	A
bog ve, kod sedaj lahnó srečna njena	duša	plava. Ali ji prihodnje dní slikajo	A
iz tistih časov ... ”Lahka in svobodna mi je	duša,	kadar sanjam o Tebi, -- kakor škrjančeva pesem	A
”Velik je najin svet in krasen ... Najina	duša	plava visoko nad belimi oblaki, nad šumečimi	A
in drhtí od žalosti, od sreče. Visoko	duša	nad zemljó svobodna, srečna plove, kot	A
stran 74 . / ”Zakaj ti je okó temnó in	duša	nevesela? Zakaj ti bleda žalost je nocoj	A
krije noč ledena; a v telesu mrzlem -- mrzla	duša,	in junaki hodijo po planem, da si mrzle	A
konju Kacijanar, dvigne se mu v prsih silna	duša,	meč zablisne se mu v roki močni in preseka	A
in objame kralja žalost, in zahrepení mu	duša	med duhove tja v višave. Jasno je nebó	A
vsi v prelepih zlatih haljah; vsi duhovi	duša	ena, duša ena, lepa, jasna, lepa kot nebó	A
prelepih zlatih haljah; vsi duhovi duša ena,	duša	ena, lepa, jasna, lepa kot nebó večerno,	A
od sráma, ah od studa zadrhtéla mu je	duša	idealna. ”To ni bajka, -- dà, iz íla,	A
objemlje dèkle krasno ... ”Ah ti sladka moja	duša,	ti življenje moje drago -- rož duhtečih	A
ljubezen, kolikor vam móči do trenotka, ko se	duša	od telesa loči ... Kdor svetá se ne ogíba	A
41 TIŠINA 43 PARADA RDEČEGA NIČA 45 GRANITNA	DUŠA	49 VRATOLOM 51 SLOVO 54 5.OSTUDA 56 PREJEDA	A
rdečunski potres. . / . / stran 49 . / GRANITNA	DUŠA	Tvoja koščičava suša koniči plenjave granita	A
žalost kaj manj grenka? Kje zdaj tava tvoja	duša?	Kaj zdaj skuša?	A
nobena luč mehka ... . / . / stran 40 . / Pač nje	duša	davno sluša dolge noči tihi raj ‒ Tu minuta	A
kraj ‒ ‒ . / . / stran 41 . / 2 Čuješ, čuješ,	duša	hoče, k tebi hoče po svoj dan!‒	A
odmeva blodne duše nočni jek ... Večnost, večnost,	duša	plaka, ker tak mučen smrti beg ‒ V globočinah	A
kjer bi koli bila ‒ ves moj duh ti sledi in vsa	duša	moja. Brez vse strasti gorko že bi k tebi srce	A
šumi, ko hrepenenja nas žgo, glasov milih si	duša	želi, srce plače ‒ in uprte v temo so žareče	A
blažen duh tam ob neba prestoli v svetost mi	duša	verovala je, v lepote večnost, ki jo kerub moli	A
je žalostno in bolno od tesnobe, duha objeti	duša	hrepeni v življenju, polnem nenasitne, mračne	A
se, pisani gaj, razmaknite, cvetoče se gore,	duša	dalje bi, hej, dalje, da tam razbučati se more	A
blažen duh tam ob neba prestoli v svetost mi	duša	verovala je, v lepote večnost, ki jo kerub moli	A
je žalostno in bolno od tesnobe, duha objeti	duša	hrepeni v življenju, polnem nenasitne, mračne	A
zavesah ne igra in nobena luč mehka... Pač nje	duša	davno sluša dolge noči tihi raj ‒ Tu minuta	A
‒ II Čuješ, čuješ,	duša	hoče, k tebi hoče po svoj dan!‒	A
blodne duše nočni jek... Večnost, večnost,	duša	plaka, ker tak mučen smrti beg ‒ V globočinah	A
dni. To je moj pir, pir hrepenenja, in polna	duša	prekipi, in prostor ves, ves lik življenja zrcali	A
ptič leti. A jesen ne posluša, ne želi daljave	duša	mu zaman, harmonije duš brezimne, Bogu poje	A
to v vsem božjem nebesnem prostranstvu, skoro	duša	v njem se izgubi, skoro čuti tek svetov je in	A
val, ki lačno liže prod. Pa skale, ki so kot	duša	vsakršne: oble, ostre, spolzke, slane ... Spomin	A
Stalnica. Eno je	duša	s krvjo, drugo je iskanje substance, ki odžeja	A
Goreči dež. Vsaka lučka je	duša	človekova.Zven padca je molčeč in bliskovit	A
stran 4 . / II Človekov Sin je bil pač	duša	zlata; on križ za nas je vzel na svete rame	A
stran 26 . / XXIV Ko je na Dunaju ‒ oj	duša	blaga! Kakó žè vsem, kar je lepó, se strinja	A
je truden život in zaspan, Ljubezni je trudna	duša	moja. Na persih zadremlji mi, ljubček moj!	A
ležim. Mir sladki z néba nad te plavaj, Ti	duša	moja, angel moj! V prijaznih sanjah sladko spavaj	A
bi pravil vsim dobrim ljudém, Pa mora molčati	duša	vesela!‒	A
moja stopinja glasi. Ti daleč od mene si,	duša	moja! Tam doli migljá mi luč iz vasi,	A
Zatisnil je oči mornar, zatisnil jih za vekomaj, in	duša	‒ ptičica vesela ‒ je odhitela v sveti raj.	A
listje na drevesih. V bridkih je spominih	duša	zajokala iz globin srca je nova pesem vstala	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani