Na tihem, daljnem svodu ščip samotni bledi mi gori, in kipe pod njim pogorja in slemena, in megla vrh njih svetla leži. Molk je to v vsem božjem nebesnem prostranstvu, skoro duša v njem se izgubi, skoro čuti tek svetov je in vesoljstva, tajno govorico vse dehti. Jaz jo čul sem: divna, bajna je, brezglasna ... , a od takrat v srcu mi težko, zapustilo me je verno dekle moje, in nesreča nekšna gre z meno!