Dajte nam sivih juter Tudi najlepše noči se v našem mestu končajo v sivem, meglenem jutru, ki leže na dušo težko, moreče, kot sneg na jesenske rože. Rože se sklonijo prav do tal, do rjave prsti: Nazadnje se vse na zemlji konča tako, da človek leže na njo ali vanjo: oboje je pozabljenje prvo varljivo, drugo popolno. Čemu potem zvezde in jasno nebo in sonce in rože?