Bile so v strahu, de boš tí, de zale Slovenke nemško govorít′ umetne, jih boté, ker s Parnasa so očetne dežele, morebiti zaničvále. Kaméne naše zapušene bož′ce, samice so pozabljene žalvále, le tujke so častile Kranjcov množ′ce. Cvetlice naše poezije stale do zdéj so vrh snežnikov redke rož′ce, obdajale so utrjene jih skale.
Obdajale so utrjene jih skale Obdajale so utrjene jih skale, ko nekdaj Orfejovih strun glasove, ki so jim ljudstva Tracije surove krog Hema, Ródope bile se vdale.