Vse drugače namreč človek zapušča kakšen kraj, če se je tam od koga poslovil, pa čeprav od pastirja v ogradi ali od kosca v senožeti. Ko je pospravil svoje stvari v kovček, se je pred oknom bleščala plošča iz belih diamantov, ki se je raztezala tja daleč do vznožja Balda. Blesk mu je polnil sobo, tako da je bila kakor brez zidov, vsa ujeta v brezprostornost in sijaj.