do (2.001-2.100)

naše hiše, so njeni dolgi lasje viseli skoraj	do	tal.Skoznje se je prelivalo večerno sonce kakor	A
je ležala pred nama, odprta in razgrnjena vse	do	Baškega hriba.Od tam naprej pa je silila v nebo	A
mojemu pogledu, ki je počasi romal od gore	do	gore.Nato je globoko vzdihnila in me spet pocukala	A
opravičevala. Tudi to me je jezilo, da je bila	do	mene tako obzirna, skoraj hlapčevsko ponižna	A
strogo zapovedano, da mora od našega začetka	do	našega konca brezpogojno poganjati kri - ta	A
pobral papir ter ga z vsem potrebnim spoštovanjem	do	uradnih listin zravnal na mizi in ga začel previdno	A
zemlje, ki človeka neposredno redi, ga prepoji	do	poslednjega vlakenca. Grunt ima res korenine	A
poslednjega vlakenca. Grunt ima res korenine	do	pekla. V izbi je zavladala tišina.	A
Strmar in Testen nista čakala, da bi se Julček	do	kraja podpisal, namreč da bi izrisal vse zavoje	A
so ga vojaki ubogali samo iz prizanesljivosti	do	njegove mladosti in ne iz spoštovanja ali strahu	A
Vse štiri skrinje bomo napolnili.	Do	pomladi ga bo dovolj.Pa kaj govorim?	A
Pa kaj govorim?	Do	poletja ga bomo imeli.Nemara še do jeseni.	A
Do poletja ga bomo imeli. Nemara še	do	jeseni.Razmetavali ne bomo.	A
naposled pa je med nama skoraj vselej prišlo	do	kratkega pomenka, ki je bil zmeraj enak.	A
je poskočila Vojnačka. Ded ji ni pustil	do	besede.Še bolj se je zravnal in iztegnil prst	A
dokler nismo opravili vsega dela. Zvečer smo se	do	sita najedli drobtinic v črni ječmenovi kavi	A
pa je dal debelo rezino makove potice, ki je	do	takrat tudi še nismo poznali.Nato je prosil	A
kar dovolj prebrisana: poznala je mojo strast	do	branja in je to strast obrnila v svoj prid.	A
jo bo posodila, desetkrat nesti košaro od nas	do	Temnika, to se pravi še pet minut naprej od	A
Katrino težko košaro in sva šla. Ko sva prišla	do	Podzidu, se je babnica ustavila, naslonila svoje	A
In zdaj se vrnem. Saj imaš samo še dva koraka	do	doma. - To ga ne velja ga! ... -	A
je in kopal in se pogrezal v zemljo, najprej	do	kolen, nato do bokov, do ramen, in metal peščeno	A
se pogrezal v zemljo, najprej do kolen, nato	do	bokov, do ramen, in metal peščeno zemljo po	A
pogrezal v zemljo, najprej do kolen, nato do bokov,	do	ramen, in metal peščeno zemljo po zeleni otavi	A
je z nasmehom obrnila k mami in vtaknila roko	do	komolca v brezdanji žep svojega pikčastega črnega	A
so plahe in ponižne. Iz same spoštljivosti	do	mame so stale ob steni, od daleč gledale Justino	A
smo odgovorili vsi. Ded pa, ki se	do	zdaj še ni zmenil za njenega otroka, je stopil	A
Justina je glasno zajokala - in je jokala skoraj	do	doma.	A
zagospodaril v njej. Premetaval se je od hriba	do	hriba, se tiho valjal po ajdovem strnišču in	A
strelov so padali v dolino, se kotalili od pobočja	do	pobočja, butali ob stare bajte, da so žvenketala	A
so postavili mizo take razsežnosti, kakršne	do	takrat še nisem videl:bila je daljša in širša	A
se je sukal velikanski kuhar, ki je bil gol	do	pasu in tako zalit, da mu je trebuh visel čez	A
pritisnil h kolenu in nato narisal tri stopnice	do	svojega visečega trebuha.Vsako stopnico je sprot	A
119 . / . / pet minut«, toda še preden smo se	do	kraja domenili, je planil v hišo Šmonov Izidor	A
temna, potuhnjena in zlovešča, in moj odnos	do	nje se je spremenil, kakor se spremeni do starega	A
odnos do nje se je spremenil, kakor se spremeni	do	starega domačega konja, ki te nekoč kar na vsem	A
in se ustavila pri nas. Bila sta premočena	do	kože, a tudi znotraj nista bila več suha, kajti	A
hrib, da sem bil pošteno potan, ko sem prišel	do	župnišča.Potrkal sem, potrkal drugič in tretjič	A
belega kruha vanjo, tudi če po naključju pridem	do	njega. Iz župnišča sem jo ubral naravnost	A
je poslovil o mraku. Trikrat smo šli z njim	do	Preseke in trikrat smo se vsi vrnili domov.	A
pripravljena, dvigniti roko v bran, nato šele prideta	do	veljave razsodna misel in orožje. Sam	A
prekinil z rahlo zbadljivim smehom. »Ti bi lahko	do	ure natančno povedala, koliko je star.«	A
ozrla v glasno gručo, ki je zdaj že prikorakala	do	Modrijanovega kolnika. »Na!«	A
»Stric Tomaž.	Do	zdaj še ni bilo veselice brez njega.«	A
In bilo je res. Stric je prikorakal	do	brega, sedel na prod in se začel sezuvati.	A
je zamahnil z roko in pljunil. »Kako naj	do	kraja raportiram, ker Nemci niso imeli narodne	A
Ko mu je mama obrazložila, kako je prišlo	do	tega nesrečnega vprašanja, se je gromko zakrohotal	A
Ženi je zagrozil, da jo bo razčesnil od vrha	do	tal, če mu še kdaj blekne kaj podobnega.In da	A
vidiš,« je stric razširil roke, »prišla si	do	neumnosti, to se pravi do ljubezni, pa ti je	A
razširil roke, »prišla si do neumnosti, to se pravi	do	ljubezni, pa ti je zmanjkalo štrene.Kako bi	A
se je oglasil pri nas. No, vse je šlo srečno	do	tistega nesrečnega večera.Lahčka, to se pravi	A
Ostaneš dolgo?« »	Do	nedelje.« »Prideš kaj v vas?«	A
Kadetka je vso pot molčala. Ko smo prišli	do	prvih smrek v Dominovih lazih, se je razživela	A
vzkliknila ter se začela poganjati od debla	do	debla. Smreke so res zrasle.	A
Kadetka in švignila naprej. Skakala je od smreke	do	smreke, zdaj je njena plavolasa glava pogledala	A
odgovor. Zagnala se je naprej in skoraj tekla	do	Melinskih lazov.Tam se je ustavila in me spet	A
Stopila sva naprej. Brez šuma sva prišla	do	groba.Kadetka se je zganila in dvignila glavo	A
kako je umrl?« . / . /176 . / . / »Oh, prav	do	te smrti sem davi prišla, ko nas je Kadetka	A
Mhm...« sem nejevoljno zapredel, ker mi ni bilo	do	razgovora. Toda teta ni odnehala.	A
Ležala je pred mano, odprta in razgrnjena vse	do	Baškega hriba.Od tam naprej je silila v nebo	A
so iz vasi in krenili po polju. Ko so prišli	do	njive zoreče pšenice, se je Srečko ustavil pri	A
je mak podoben srednjeveškemu biču. Od tod pa	do	pravljice je še dolga pot.« »Kako dolga	A
ramena in se nato ponižno priklonil. Prišel je	do	grajskega ječarja, ki je v čebru namakal leskove	A
je odvrnil graščak, »preizkusiti ga je treba	do	kraja, zdržati mora petindvajset udarcev.«In	A
prebiva rod, delaven, zdrav in vesel. Od zore	do	mraka se bliskajo krampi v lazovih in plugi	A
sivo skalovje, ne sme v temne gozdove, ne sme	do	zelenega morja. Najdù mora ležati doma	A
Najdù mora ležati doma. Najdù se je napil	do	blaznosti rdečega in sočnega vina. Večer	A
človeku - jetniku v srce, se pogrezajo v dušo,	do	dna.Zarežejo se tudi v telo.	A
svečeniške knjige in vem, da moramo biti zvesti	do	konca, zvesti do skrajnosti.In vem tudi, da	A
vem, da moramo biti zvesti do konca, zvesti	do	skrajnosti.In vem tudi, da moramo delati.	A
Hej muzikantje, igrajte, igrajte divje, da vam	do	jutra popokajo strune.Samo nocoj je Najdù vesel	A
ljubezni, zato jo vsa vas trmasto neguje od zore	do	mraka: rahlja jo in jo češe, dela in gara in	A
in kmalu so njegove trde cajgaste hlače mokre	do	kolen in vse pobrizgane z belimi lističi osipajočih	A
pajčevine, ki jih je ponoči pajek napel od grma	do	grma, niso prav nič nadležne.Na ovinku se ustavi	A
in prisluhne ter takoj začuti, da je dolina	do	vrha zalita z gosto tišino, čeprav vse ptice	A
stoji ob cesti in je podobna sivemu oblaku. »	Do	tja jo moramo poleči do kosila.Kar široko zagrabimo	A
podobna sivemu oblaku. »Do tja jo moramo poleči	do	kosila.Kar široko zagrabimo, kar široko!«	A
pomlatijo presneto hitro. Nato izsrkajo še putrih	do	zadnje kaplje.Potem se Polde, Zavoglar in Čargo	A
pri priči zadrnjohajo. Fantje pa se zaženejo	do	tolmuna v Sekanici. Slečejo se v vrbju in nato	A
kakor razbojnik, kakor potepuh, to ga je skelelo	do	dna srca. In zato se je te misli rajši	A
CIRIL KOSMAČ . / da imamo prav tako pravico	do	enakosti na zemlji.Kapital pa z druge strani	A
prefekturnem komisarju vaše vasi. Spremim vas samo	do	postaje, da vam kupim vozni listek.«	A
starega detektiva očividno ganilo. Ko sta prišla	do	sadnega trga, je stopil k zavaljeni branjevki	A
postajo in ker je manjkalo še dobre pol ure	do	odhoda vlaka, je detektiv povabil Martina Jakončiča	A
živel v zasmeh cele vasi. Hodil bom od hiše	do	hiše, jed mi bodo dajali kakor psu, in otroci	A
vse propadle, trgovine so dandanašnji od danes	do	jutri.Poročen je, tri otroke ima, s čim naj	A
ne bo dolgo držalo, prej ali slej mora priti	do	revolucije.Saj Ernest ne krade samo zaradi denarja	A
Martin Jakončič je šel s pogledom od hiše	do	hiše, se ustavil pri nekaterih in rekel:»Če	A
pa, saj sem jaz tudi obupaval, v vodo pa še	do	današnjega dne nisem skočil.In potem, zakaj	A
je plašno ugovarjal Martin, »to že vem, ampak	do	doma imam komaj dve uri, zdaj pa še poldan ni	A
gozdovi niso več segali v temnozelenih klinih	do	reke; še visoko v pobočju so sredi temnih bukovih	A
spet spenjal čez skalnata rebra, ki so segala	do	reke, se je zdaj vlekla po dolini široka in	A
zgodb je bral, ko je dekle čakalo svojega fanta	do	pozne starosti.Nekoč je gledal celo tak film	A
živeti na občinske stroške in hoditi od hiše	do	hiše.Toda našel se je dober človek, Prelogar	A
kmet, ki je najprej premeril Martina od nog	do	glave, potem pa prikimal Cestarju in šel.	A
Cestar, da se mu ni treba potepati od številke	do	številke, kakor to zahteva občinski pravilnik	A
je peljala med vrbjem ob vodi. Ko je prišel	do	svojega mlina, se je ustavil.Pod kapom so rasle	A
bil čevljar in je ponavadi hodil od kmetije	do	kmetije in krpal.Tako je bila skoraj zmeraj	A
CIRIL KOSMAČ . / Ko je prišel	do	Cestarjevega mlina, se je ustavil.Voda je bučala	A
Korakal je po gmajni nad vasjo; ko je prišel	do	velikega kamna, je nehote sedel nanj: kolikokrat	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 2.101 2.201 2.301 2.401 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani