besed (501-600)

dresirati, in sem posnel iz zgovornih njegovih	besed,	da se hoče tudi on lotiti te reči. Rekel sem	A
aretaciji. V dokaz in podkrepitev možatih teh	besed	sta obema detektivoma brez usmiljenja in nepreklicno	A
bo že pokazal. Povodni mož pa je bil kratkih	besed,	kajti ni sploh nič govoril, nego je Šmajdlerja	A
kakor mlad osel. Tašča se je ustrašila teh	besed.	Pa je vzdihnila, da je zakon sveta reč, in je	A
bo prihranilo stroškov in dela in pijače in	besed	in koliko greha, ki se ga bo lahko bolje obrnilo	A
ne pričakuj bogve kako prijaznih pogledov in	besed,	nikakor ne!Zato se marsikdo rajši potuhne in	A
skavtsko dušo. Ni mogel spati, nekoliko zaradi	besed,	nekoliko zaradi vročine, pa so mu po glavi rojile	A
na sporedu mojih želja. Toda nisem zadevnih	besed	kogakavskega prijatelja štel za resne in resnične	A
s kratkim, pa jedrnatim poročilom dvajsetih	besed	in je od teh dvajsetih besed čisto nečitljiva	A
poročilom dvajsetih besed in je od teh dvajsetih	besed	čisto nečitljiva le ena. No, je bil višji komandant	A
Potrdil sem, da je pravilno razumel smisel mojih	besed.	On da je umazanec, ki prvi spada v domače perilo	A
dan ni Janez nič govoril z njo. Komaj nekaj	besed	pri obedu.Skrivaj jo je gledal: v očeh in na	A
da sem jih najprej gladko bral. Pomena teh	besed	nisem nič umel. Prava muka za možgane.	A
in nadaljeval z ukom meni neumljivih nemških	besed.	Še danes se čudim taki nesmiselni muki, ki nam	A
Kamor koli, samo domov ne.« Iz	besed	je zvenela tolika odločnost, da si Lojza ni	A
so dobili prigrizkov in počitka pa prijaznih	besed	in pozdravov veliko. Dolina krog gradišča se	A
so se dvigali vrli mladci. Iztok jih je brez	besed	vedel navzdol.Noben kamenček se ni sprožil,	A
narečje Tračanov in vpletal vmes mnogo slovenskih	besed,	tako da ga je Iztok zlahka umel. Sin Svarunov	A
Ni utegnil. Toda Ireninih oči in njenih	besed	ne more pozabiti.Ko koraka sredi ulic na vežbališče	A
mi bilo noči in počitka.« »Ne trapi praznih	besed!	Odgovori!«	A
oljkami do pristanišča. Brez plamenic, brez	besed,	brez sandal so se gibale črne sence v vilo in	A
nje preko vrta v pristan ter se takisto brez	besed,	brez luči, z neslišnimi, bosimi koraki vračale	A
Ustnice barbara so se začele premikati, iskale so	besed,	vrelo je iz duše: »Samo njo, Ireno, sveto, čisto	A
nanj, ko sem razorožen.« »Radovane, ne trati	besed!	Povej, kje si ga videl, kod tiči.	A
daleč za vojsko. Njegovo uho ni razločevalo	besed	posameznih vzklikov.Čul je samo; kako se je	A
ljudstvo za soncem proti zatonu, ne pozabi teh	besed.	Velik bo Sloven, bival bo v mirnih hišah, rejene	A
hoče do sita napiti krvi!« Alanka ni čula vseh	besed.	Strast ji je glušila posluh.	A
Grem!« Iz teh	besed	je zvenela odločna volja in je govoril sklep	A
rob zavesti nepričakovano segel tudi pomen teh	besed,	ga je prepljusnila prava, silna nežnost do nje	A
oče. »Drevo, to ti je ena od najbolj navadnih	besed,	vsak bedak ve, kako se reče drevo!Pa tudi v	A
trčila drug v drugega, sva pač izmenjala nekaj	besed.	Zato sem zazijala, ko sem se vmes po nekaj dneh	A
table: WIR ÜBERWINDEN DEN OSTRAUM.	Besed	na tabli nisem razumela.Tišina je postala gosta	A
zapletlo: zamotil se je s potokom manj pomembnih	besed,	ko pa bi moral izreči, kar je imel povedati	A
Korak pred menoj je obstal. Izmenjala sva nekaj	besed,	ki so padale v žametno noč kakor kamenčki v	A
mi je pred očmi utrnilo zaporedje izrečenih	besed,	gibov, obrazov in prizorov, potem sem videl	A
zagorelimi kraki, objemal sem ga in ga tolažil brez	besed.	Vedel sem, da bova tako združena še velikokrat	A
onadva, ker je bilo v njuni drži, v njuni izbiri	besed	in v njunih glasovih očitno nekaj takega, da	A
mirne in občutljive roke. Ta je bil bolj redkih	besed,	in če se je zasmejal, je bil v njegovem glasu	A
Da ne bi bila nesrečna ...« Teti je zmanjkalo	besed,	nelagodno je obmolknila. »Ja, Veronika,« je	A
bil v popolnem nasprotju z vsebino izrečenih	besed.	Veronika je otrpnila.	A
Veronika. Hotela je reči, res ni treba, toda sredi	besed	ji je zmanjkalo diha, ko so njene oči kakor	A
Veronika, vendar nekaj časa ni sledila pomenu	besed,	ki jih je govorila, čeprav je sámo sebe slišala	A
kot da ožgana od napetega sprejemanja zvokov,	besed,	barv.Zgodilo se je, da je vmes zasijala napeta	A
ga že odpeljali ... Je še kaj hujšega od teh	besed?	»K njemu grem.«	A
nameščenka, s katero je vselej izmenjala nekaj	besed;	celo pošalili sta se že.Ko bi le bila v službi	A
spravila iz grla samo raskav glas in končke	besed.	»Takoj se sleci in se nehaj smiliti sama sebi	A
»Zakaj ne?« Veronika je brez	besed	zrla v Martino.Uprte oči, srep pogled, okamnel	A
Pogledala je Martino in povedala, kakor da se teh	besed	ne boji več: »In da ne mislim več kar naprej	A
glava dečka. Zdelo se je, da ni slišal Tončkinih	besed.	Pa jih je slišal.	A
tri dni in še enkrat odmahnil. »Eh, škoda	besed!	Ampak, veste kaj, Tončka, nekaj malega bi prigriznil	A
letos ne bo niti daril niti veselih in dobrih	besed.	Kakor da bi hotel prepoditi neprijetne misli	A
dekli, ki je z naslado uživala učinek svojih	besed,	in ji pomolel šop bankovcev pod nos.	A
je kljub temu izvijala iz mrko izgovorjenih	besed.	»Gospod Gradnik!« se je začudil učitelj	A
poškilil na učitelja, da bi ugotovil učinek svojih	besed.	»Tako ne prideva do jedra,« je dejal	A
bilo mlademu učitelju skoraj žal brezobzirnih	besed.	Vendar je stal tiho na poti in gledal skrušenega	A
Hvala vam, najlepša hvala!« Brez nadaljnjih	besed	se je begunec obrnil k poti, ki se je pod Kozjakom	A
pred zaprtimi vrati. Deček njegovih tolažilnih	besed	sploh ni poslušal ter je nekoliko užaljenemu	A
delo od jutra do večera, malo ali nič prijaznih	besed,	pač pa mnogo revkanja - to je bila zabela skromnih	A
razume še takrat, ko bi mu morda zmanjkalo pravih	besed.	Včasih si je mislil, da je za vselej	A
molk, ki je zgovorno pričal o učinku dečkovih	besed.	Lovci po večini vendar še niso bili tako pijani	A
mogotcu, ki se je delal, kakor da ne najde pravih	besed,	sluteč, da ga ni med njimi človeka, ki bi mu	A
nastopajočih igralcev niti ni razumel njihovih	besed.	Njegova duša je zbirala moči za sprejem ugodnega	A
sram, če je pomislil na dejanski povod svojih	besed.	A kljub temu: kar je povedal o učiteljih, je	A
Zakaj ne zvečer?« »Dovolj	besed!	Sledite nama!«	A
prisluhnil telefonistovim besedam in se nato brez	besed	umaknil; za trenutek je moral biti sam, dogodek	A
odločnostjo zalepnila usta: »Ne maram takih	besed!	Tvoja bom, ako me le hočeš.	A
dozdevalo obotavljalcu, tajinstveno izgovorjenih	besed,	ga je Miklausin prijel pod pazduho, ga odvedel	A
ponosom dopolnil sin. »Nisem pozabil vaših	besed!	Na svojem stojite, oče, zakaj Beli dvor je že	A
duševno stanje, je zašepetala svojemu možu nekaj	besed	na uho, nato prijela otroka za roki in ju odvedla	A
srečanje pod samotnim križem. Trudoma je iskal	besed.	»Gospod nadučitelj,« je dejal, »tistikra	A
poslal ubogemu grešniku v tolažbo. Ne premorem	besed,	da bi se vam dovolj zahvalil...Huda leta v slavonski	A
domenila dodobrega ... tako kakor se tiho in brez	besed	domenita dekle in fant, pa je stvar kakor zapisana	A
spominjam, kako tih in trepetajoč je bil glas njenih	besed	... in kako velika bolečina je ihtela v njem.	A
najvišjimi . / . / stran 77 . / notami išče šuštečih	besed,	polnih mesečine in solzne poezije ...Skratka,	A
vzdignil iz temè kakor črna ptica. Krik brez	besed,	ki plane sunkoma iz prs, nerazločen, nerazumljiv	A
misli, da se niso mogle prikazati v okviru živih	besed.	”Tako je bilo, kakor da so bile zapisane	A
govoriti stare, sladke otroške bajke. Takih	besed	začetnic ni v resničnem življenju, tudi v umetnosti	A
akuratnosti. Zaradi umetnosti bi človek ne trosil	besed;	saj je tudi v vsakdanjih zgodbah ni veliko,	A
ozki, beli obraz je pričal brez solz in brez	besed:	”Čegava bolečina je večja od moje?“Ob poti je	A
vzbuditi valove na njem: niti slišal nisem svojih	besed.	V srcu sem ostal čisto miren in se čudil svojemu	A
stresel se je zdaj pa zdaj z glavo in mrmral par	besed	o Ibsenovi psihiatriji.Poleg sebe je imel mladega	A
Pamet pozna veliko lepih in blagozvočnih	besed:	uživanje mladosti, spoznavanje življenja, uvaževanje	A
tišje in tišje; ko je izrekel kakšnih deset	besed,	izgubil je že vse veselje do govorjenja in čestokrat	A
obmolči za trenotek, kakor bi iskala pravih	besed.	”Nó, kakor sem rekla, nič posebnegá ní ...	A
k vratom, kakor bi je bilo sram izgovorjenih	besed.	”Ne pozabite svoje obljube, Vejánovka: nihče	A
morda zaradi črne obleke, morda zaradi njegovih	besed	je bil moj nasmeh truden, bolan. ”In kako	A
lica in gledal je motno. Morda ni slišal mojih	besed;	prijel me je za roko in jo je stisnil trdno	A
sovražijo med seboj, ne poznajo ne kletev, ne grdih	besed,	ne gledajo srepo izpod čela, ne pljujejo si	A
se nabirali iz jarkov kraj ceste. Le malo	besed	je razločno udarilo iz trušča in še tiste niso	A
kipela čista in svobodna proti nebu, brez pustih	besed,	brez strahopetne ponižnostiin brez hinavščine	A
izvržek!“ Ni slišal, niti razumel, koliko je bilo	besed	in kakšnih; le to je vedel, da so bili sami	A
tako tuje in prazno je bilo vse, tako brez	besed,	kamor je pogledal.Okno je bilo nastežaj odprto	A
sanje pred njim in v njem. Sanje brez podob in	besed,	le reka svetlobe, ki se je migljaje in trepetaje	A
jo po toploti lic in rok in po sladkem dihu	besed.	”Ti ubožec moj, ti nedolžni ubožec moj, kaj	A
spačene. Brez človeškega lica so bile, brez toplih	besed,	brez duše in srca.Te črne črke niso poznale	A
. / prascem med otrobe ne dal. Zaradi takih	besed	imajo še vsi rdeča ušesa in lasé pokonci.Ko	A
trpljenju, v takem, ki nima več ne lica, ne	besed,	je človek najbolj bogat v ljubezni; še psa bi	A
glas, vajen molitve. Izpod dremotnosti pobožnih	besed	so se Lenartove misli napravile po svojih potih	A
taka molitev je kipela iz srca naravnost brez	besed,	ker ustnice so bile suhe in trde, se niso genile	A
ene same jagode lomiti in sekati skozi goščavo	besed;	ali v naših krajih se človek takemu opravilu	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani