besed (601-700)

davnine, mrko in pusto, nekako zakrknjeno, brez	besed	in brez smehljaja. Ko je bil gospod Matevž	A
ganljivo govori gospod Mravljinček; iz njegovih	besed	zveni sama ”prekipeča ljubezen do mile naše	A
celo gospod Ognjišček, ki je bil vajen njegovih	besed,	vzdignil glavo ter ga začuden pogledal.Takrat	A
peli s hripavimi, kričečimi glasovi pesmi brez	besed.	Študent Verižnik je s solznimi očmi in z	A
glas mu je postal popolnoma hripav, njegovih	besed	je bilo le zdaj pa zdaj katero moči razumeti	A
osat in ljuljka!“ Osat in ljuljka ljubita brez	besed.	Zagoreli, prsteni obraz se ni spremenil,	A
nepristojnem. ”Kaj bi o tistem - saj je prijetnih	besed	dovolj, lepih stvari na izbiro!...“	A
erschlossen geblieben! Nocoj ne bi bil napisal teh	besed,	napisal bi bil samo poslednji verz.Razodeto	A
veliko žalostjo. Nobene laži ni zraven, nič lepih	besed	in nobene hinavščine.Obstrmeli so ljudje na	A
stopil k Jerneju. »Hodi zbogom, Jernej; zadosti	besed!	« Jernej se je ozrl naokoli; samo glas	A
Dunaju? Razloži po vrsti pa ne kvasi praznih	besed!	« Jernej je bil ves vesel in potolažen	A
ali vsa oskrunjena, polna zlih misli in zlih	besed.	Oče je bil malokdaj doma, ali kadar	A
obrazu je bil zapisan greh, govoril je iz njenih	besed.	Zato so se ji umikale in so se je bale,; nečist	A
Tega si se naučila pač od moških... teh lepih	besed?	Le moškim ponujaj prsi, saj hodijo za tabo!«	A
komaj je zajecálo časih nerazločno iz njegovih	besed.	Opravljal je svoja dela kakor se spodobi in vsi	A
in krvav, kakor sem bil. Očitno je bilo brez	besed,	da sem razbojnik.Cmeravec edini je cepetal z	A
psa in za praseta in za ne vem še kaj. Takih	besed	sem bil vajen, bolele me niso nič več, komaj	A
bilo ni prav, da se me je bila sredi meteža	besed	polotila ta mehkoba, ki sem je bil vajen tako	A
”Sove! Kaj nimate pametnejših	besed?	Razjokal bi se človek, če bi vaši modrosti verjel	A
nikjer prijaznih obrazov, ne sliši ljubeznivih	besed,	ne veruje v veselejšo prihodnost.Zato sem takrat	A
zatohlem zraku še ostal dih njenih zadnjih	besed.	Ko sem stal na pragu, sem se ozrl še zadnjikrat	A
slutnja. ”Tako se je dalo razumeti iz tvojih	besed,	-- in jaz ti popolnoma pritrjujem ...Treba je	A
v enaki meri okuženi zrak, se pogovoré brez	besed	in brez pogledov.Takoj so rekli v svojih mislih	A
tesnobi, udušeni, brezsapni, je bila slast brez	besed	in mej. Pljusknilo je na dvorišče, da se	A
nad šatori, jerbasi in cajnami; tisoč takih	besed,	da jih uho še ni slišalo in da jih peró ne more	A
svoji prihodnosti! ... Ali si čutila iz mojih	besed	ta bolni strah?... Prišel sem domov in zagrnil	A
spoznala sva, da med nama ni potreba laži in pustih	besed;	da sva takorekoč doma, sila daleč od ljudi,	A
zmerom tesnejša, ali vsled Jernejevih čudnih	besed.	”Zakaj bi bil učen besednik narodov?	A
je res, da sva zabredla v goščavo nepotrebnih	besed	in da čaka na cesti moja dolgočasna zgodba	A
nevede; ali ona sedaj ni razumela samo mojih	besed,	temveč tudi ono komaj zavedno, tiho misel, iz	A
Ohladil sem se jako hitro in že sredi zadnjih	besed	se mi je zazdela vsa razgretost nespametna.	A
je spreminjala v trdo skorjo. Izustil je par	besed	o neki brezpomembni stvari, kakor mu je ravno	A
več zadremal; molil je češčenamarijo, svojih	besed	pa ni slišal; ne s solzami ni jokal, ne z ustnicami	A
sovražnih pogledov in tudi ni slišal zlovoljnih	besed.	Udaril bi ga bil lahko zlovoljnik na glavo, na	A
in je takoj zaspal. Ni slišal več zlovoljnih	besed,	ni čutil več roké, ki mu je otirala z mokro	A
Tako je govoril Polonij in je bil vesel svojih	besed.	Ofelija se je smehljala, kakor se smehlja otrok	A
globok in tih njen glas. ”Koliko je bilo že	besed,	koliko si že govoril, dragi, koliko sem govorila	A
”Čuj, Ofelija! Brez nadaljnjih	besed!	Med nama je bila senca nocoj, kakor da bi govorila	A
se vzdignile iz noči. To je bil čas sladkih	besed,	velike pijanosti, življenja v soncu. ”Z menoj	A
tako in tako ...“ Ofelija ni slišala njegovih	besed	in je govorila dalje s tistim mirnim, dolgočasnim	A
Spominjaj se ga, ampak nikar se ne spominjaj	besed,	ki si jih govoril tisti večer.Samo mene se spominjaj	A
toda zakaj nisi govoril teh lepih in umetnih	besed,	ko si bil sam v tej izbi in so bile duri zaklenjene	A
potreba nič lahkomiselnih, mladostno koprnečih	besed,	temveč da govoriva o prihodnosti s tistim mirom	A
ni potreba med nama nič mladostno koprnečih	besed,	zato kerni ljubezni med nama - gospod, kaj je	A
”Pa pojdi!“ Tako sta brez dolgih	besed	sklenila prijateljstvo za zmerom. ”Povedal	A
tako tiho, da je komaj čutil dih iz njenih ust;	besed	ni razumel, razumel pa je grozo, kakor je bila	A
sanjah, v temnem, poluzavednem upanju čakala teh	besed;	kakor obsojenec, ki gre poslednjo pot, upa na	A
siromak, je rekel: kjerkoli, in je vzel ... Ne takih	besed,	Damjan, strah me je!... Glej, sam si razsodil	A
grehov brez števila; ali vajeni smo bili teh	besed	in teh oči smo bili vajeni; njegova pridiga	A
Obema se je zdelo, da sta govorila komaj troje	besed;	ali ko je stopil Potnikov na cesto, je pogledal	A
je bil kakor v omotici; ni več štel in meril	besed	-- bušile so iz ust, kakor so prišle iz zastrupljenega	A
da v mlaki pod hlevom? Nisem razumel tvojih	besed!	“ ”Ne misli, da sem Grajžar, ali Martinov	A
začetku je kaplan čudežno zaokrenil cesto svojih	besed.	Nenadoma je izpregovoril o svetem križu, o znamenju	A
pesti, je slišalo grozoten vik brez človeških	besed.	Ta greh se je započel ob štirih popoldne ter	A
plaval okrog ustnic. Gospod adjunkt je iskal	besed;	toda položaj je bil tako nenavaden, da ni mogel	A
sanjal ... sanjal brez konca, nerazločne sanje brez	besed	in brez podob ... in daleč za sanjami, za nerazločno	A
poklonil globoko, tako da je pokazal plešo. Brez	besed.	Nato se je okrenil, šel je z umerjenim korakom	A
Govekar in te bo ogovoril ves razžaljen: ”Manj	besed,	gospod, in več delovanja!“-- Tudi jaz sem delal	A
kultura, napredek -- itd. Veliko je lepih	besed	in če jih razvrstite z umetno roko, se porodi	A
kjer puhte iz rosne prsti tenke meglice lepih	besed	in friziranih čustev?Ali je seglo morda še dalje	A
bil neplemenit. Kakor tudi je bilo nepotrebnih	besed	in druge navlake, na dnu srca je ljubezen in	A
ljubezen in je zvenela prijetno celo iz nerodníh	besed.	To, mislim, je velik dobiček in veliko plačilo	A
na pota, ki jih je hodil tod, spomnil se je	besed	gospodovih in žalost ga je objela.Onkraj šentpetrske	A
trpljenje življenja. Vesoljen pojem, beseda vseh	besed;	vse je v nji: žalost, sram, ponižanje, razočaranje	A
gledal na mizo in je točil hitro. ”Čemu toliko	besed?	Ali je spodobno, da ljubi človek zloben mrčes	A
hlastno, par brezpomembnih, komaj razumljivih	besed,	in mi ni gledal naravnost v oči.Ko je šel, se	A
ves tuj ... kakor kriči otrok po materi, brez	besed,	z glasom polnim groze in nikomur razumljive	A
ušesa na oder. Neznatnost, to je beseda vseh	besed.	Ne spozna se človek po obrazu, po obliki nosa	A
bi zaloputnile, bum, lop, konec in amen brez	besed.	O neznatnost, o namigavanje!	A
mu svetile. Poljanec ni razumel več njegovih	besed;	tako težka mu je bila glava, kakor da je bil	A
brezvestno in škodljivo, če bi brez vseh nadaljnjih	besed	odprl duri ter sunil Poljanca v izbo. Pripovedov	A
neki gospod, ki tudi uvažuje, mi je rekel: Manj	besed,	gospodje, in več dela!-- Dobro, delovanje torej	A
prej, ko še nisem razumel globokega pomena teh	besed,	sem videl zapisano insem slišal iz zadovoljnih	A
zanimiva. Pričakoval je velikih razodetij, večnih	besed,	pričakoval je, da se mu odpro na stežaj duri	A
hrbet. On je ni videl, tudi ni razumel njenih	besed,	njegove svetle oči so gledale proti soncu, ki	A
samotnem klancu in da ni slišal njenih vdanih	besed?	... Gledal je v tla in je hodil kakor skozi noč	A
nemir v njegovem srcu. ”Jasno je vse -- še	besed	ni bilo potreba ...Ne z besedami -- razžalil sem	A
zvijačno in po ovinkih, namesto da bi jo kar brez	besed	zgrabil pod pazduho ter odjadral z njo!“	A
in me še pogledal ni. Mi tudi ni do njegovih	besed!	Gosposki je bil, širok klobuk je imel, kakor	A
potreba, da bi vedel za najino srečo ... Brez	besed	se posloviva, in brez sovraštva in vzameva s	A
pogled moten, nedoločen, sladka melodija brez	besed.	Nikdar prej v življenju in nikdar več pozneje	A
nizkotnost, hinavščina in kar je še drugih nelepih	besed	za eno samo nelepo stvar, za človeško naturo	A
mojem nehanju. Ljubezen ne mara več visokih	besed	in ganljivih občutkov; kje je gizdalin, ki bi	A
bil mahnil mimo moje glave v goščavo visokih	besed	in genljivih občutkov.In kadar je treba udariti	A
preplašeno, kakor da ga je sram odkritosrčnih	besed.	Vzel je časopis, ki je visel na steni in je napol	A
potú, pljunkov, nemarnih pogledov in spolzkih	besed;	pljuča se krčijo in upirajo, kakor da bi jih	A
starec bo beračil!“ Kurent še slišal ni takih	besed,	žvižgal je in je bil vesel. Ne le možjé, tudi	A
Kurent je bil v dno srca vesel takih modrih	besed;	ampak vprašal je: ”Kdo je nocojšnji svetnik	A
lice, pomenimo se od srca do srca, brez dolgih	besed	in krvavih klicajev!“ Ob tisti uri se je	A
zdavnih, hudih časih, ko nisi še imela ne velikih	besed	in ne velikih besednikov, tudi takrat Bog ni	A
in viharno, da je izpustil najmanj polovico	besed,	in ko je godrnjal češčenemarije, ni mislil ne	A
si je meč, ni slišal zasmehovanja, ne hudih	besed	in je šel, kamor ga je gnalo spoznanje. Videl	A
bil ves resen in žalosten. ”Ne maram takih	besed,	Pavla!Zakaj nisi vesela?	A
nič bi mi ne bilo hudo po tebi, zaradi takih	besed	ne!Zatisni oči in sanjaj ... pa ne o gozdovih	A
bil privabil v ta tempelj brez vsakih sladkih	besed,	nobenih komedij bi ne bilo treba.Sladka in solzna	A
bridkosti, ni razločila več kmalu tudi njegovih	besed	in je legla ter se odela preko glave, da bi	A
zdaj zapisano; brala sem vselej iz tvojih lepih	besed	... Govoril biin bi čakal ... č	A
da se ne bo več skrivalo za tem zidom lepih	besed	...“ Poetu so trepetale ustnice.	A
”Ni treba, Lojze, ne nocoj! ... Nocoj ne teh	besed!	...	A
vem, kako si srdit in žalosten zaradi mojih	besed;	pa če si srdit in žalosten -- nič manj resnične	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  101 201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani