Ko so minevali tedni, si nisva bila več tuja, prijatelja pa tudi še ne. Nisem se mogla pobahati s tem, da bi bil Erik iskal mojo bližino; kadar sva trčila drug v drugega, sva pač izmenjala nekaj besed. Zato sem zazijala, ko sem se vmes po nekaj dneh doma spet prišla kopat in mi je neka stalna savska slika, ena tistih nemogočih opic, ki se samo raztezajo po škarpi, voda jih pa zlepa ne vidi, nič hudega sluteči zabrusila v obraz: