S škripajočo veličastnostjo se je zastor pomikal proti stropu, govorjenje gledalcev se je spremenilo v zadušeno mrmranje in šepetanje, končno pa je tudi to povsem zamrlo. Lovrek je z razbijajočimi senci strmel na oder, a ni videl niti nastopajočih igralcev niti ni razumel njihovih besed. Njegova duša je zbirala moči za sprejem ugodnega ali neugodnega sporočila.