Ana (401-500)

volji odslej meni, vi ostanete moj oskrbnik,	Ana	pa bo moja ljuba žena.V lepi slogi in ljubezni	A
tuje kraje. Po njegovem prizadevanju je še	Ana	premagala svoje poprejšnje vznemirjenje in se	A
dobro gleda okrog sebe in se večkrat oglasi.	Ana	se je smejala njihovemu strahu, saj se je bila	A
poln mile otožnosti. »Lovrek, jaz sem, teta	Ana,	« spregovorijo dekličine ustnice.Njen glas zveni	A
To se bodo teta čudili ...« Lepa	Ana	prime dečka za roko.Ob njenem dotiku se mu nehote	A
spomnil, kako trdo ga je na nočni poti teta	Ana	držala za roko.S strani in skoro strahoma je	A
pogled proti vratom. Med podboji stoji teta	Ana,	obsijana z blagim sijajem, ki polzi iz širokih	A
Kapelina skrivnost ... Pri kapeli je izginila lepa	Ana	...« S tihim glasom je izrekla misel,	A
je vzpel, zakrilil z rokami in zašepetal: »	Ana.	Ana ... kapela ...«	A
»Ana.	Ana	... kapela ...«Umrl je s čudno osvetljenimi očmi	A
dalo razbrati brez večjih težav: »GRADNIK	ANA	- MUSKADA ANTON - NI RESHITVE	A
BOG SE USMILI - VODA -	ANA	MI ODPUS ...« Počasi in z žalobnim glasom	A
In grof prečita s tresočim se glasom: »	Ana,	26. VII. 1833.« Ko si je deček opomogel	A
ki je nenadoma zableščala izza oblakov ... Teta	Ana?	In mladenič ob njej, Žak?	A
naivnim izrazom na licih. ”Tukaj, gospodična	Ana,	dovolite, da vam predstavim svojega prijatelja	A
izrazom pritisnil nanjo dolg poljub. Gospodična	Ana	se je nasmehljala. ”Gospod Simon Strij, poglejte	A
kraja; kaj bi s cigansko siroto?“ ”Gospodična	Ana	se trudi, da bi govorila in pisala prijetno	A
mizo so sedele vse tri: gospa Mici, gospodična	Ana	in gospodična Angela.Kraj mize je ležal na tleh	A
In vse tri so imele objokane oči. Gospodična	Ana	je imela pred seboj tisti rdeči zvezek, klonila	A
vedel, katera kleči na moji levi strani, če je	Ana,	ali Helena, ali Nina ...Bodi kakorkoli, moji ženi	A
križ. . / . / stran 103 . / ”Na za spomin,	Ana,	ko si tako sama!“ Takrat me je udarilo preko	A
hkrati; kajti reči bi bilo treba: ”Kolk' je	ana	in ana?“ - in nadalje: čemu izprašuje o rečeh	A
kajti reči bi bilo treba: ”Kolk' je ana in	ana?	“ - in nadalje: čemu izprašuje o rečeh, ki jih	A
nekako zavijaje. . / . / stran 207 . / ”A	Ana,	kje je Ana?“ je hitel načelnik, ko smo stopili	A
zavijaje. . / . / stran 207 . / ”A Ana, kje je	Ana?	“ je hitel načelnik, ko smo stopili v sobo.Odprl	A
Odprl je vrata v sosedno izbo ter klical: ”	Ana,	pridi sem; goste imamo!“ ”Takoj, takoj, striček	A
... Ali,	Ana,	saj se ti ni treba bogve kako ...“ ”Tukaj sem	A
se z veselim obrazom obrnil k Ani. ”A daj,	Ana,	zaigraj nam malo na klavirju in zapoj!...	A
...	Ana,	poglej, vsi te prosimo - zaigraj nam!“ ”Dà	A
mi, gospoda, da se sramujem.“ ”Ne brani se,	Ana,	ne brani!“ hitel je novelist.”Saj vidiš, kakó	A
Dovoli, da ti odprem glasovir! Torej	Ana,	mi poslušamo.“ In zapela je z visokim, čistim	A
blaženim obrazom in sklenjenima rokama. ”Ah,	Ana,	še eno, še eno!“ je klical z navdušenim, s prosečim	A
bajè vesela, razposajena in nedolžna ta naša	Ana.	Pomislite: zalezoval jo je menda nekov agent	A
Stopili smo v sobo. Pri oknu je sedela	Ana	z vezenjem v naročju.Pozdravila me je nenavadno	A
bil ravno v najhujšem ognju, preseka mu besedo	Ana.	”Striček, prosim, koliko je ura?“	A
pogleda na uro in odgovori: ”Polu petih,	Ana!	“ Njegov glas je bil tako tresoč, žalosten	A
pogledom proti durim. ”Da, striček,“ oglasi se	Ana,	” danes pride, in sicer zdaj, kmalu, če se ne	A
kresni večer smo sedeli vsi veseli pri mizi;	Ana	je igrala in pela ...Kar odpre nekdo vrata - morda	A
ga nismo slišali -, in v tistem hipu je bila	Ana	pri njem ...Kaj vem, vraga, - govorila sta kakor	A
okno drugega nadstropja. Na njem je slonela	Ana	ter strmela z motnimi, brezizraznimi očmi bogvékam	A
ki je nesla kozarce skozi izbo. ”Gospodična	Ana,	zakaj ste nas ostavili?Prisedite malo!“	A
ko je vstal izza mize, se je skoro opotekel.	Ana	mu je dala roko v slovo, ali bala se ga je in	A
in spotikal se mu je. ”Jaz grem zdaj umret,	Ana!	“ je dejal, ko je držal njeno roko; smehljati	A
smehljaj je bil top in oduren. ”Umret grem,	Ana	... in kadar ...“ Misli so se mu zmedle, učitelj	A
vrata se ga je oklenilo dvoje mehkih rok. ”	Ana!	“ Sklonil se je blizu k nji, da se je skoro	A
NA VÉČER I Gospodična	Ana	se je poslavljala.Ekspeditorica Helena in gospa	A
Naposled, čemú že odhajaš? Ni še pozno ...“	Ana	se je smehljaje priklanjala. ”Do jutri, Helena	A
mi prinesite pelerino in pokličite Blažona ...	Ana!	Blažon te je nocoj občudoval pred vsem svetom	A
se vam zdi?“ ”Imeniten naslov!“ je opomnila	Ana	s precej malovažnim glasom ter gledala na zahod	A
je Blažon. ”Dà, to je moja pesem, gospodična	Ana	... Videl sem nekoč sliko; izdelana je bila sicer	A
”In ne vrne se več?“	Ana	se je ozrla nanj plašno in začudeno. ”To	A
ji je polagal roko krog pasú in šepetal ...	Ana	je vzdihnila. ”Čemu bi ju pričakovala?	A
Blažon ji je stisnil roko ter se priklonil,	Ana	pa je odklenila vrata in stopala počasi po temnih	A
okrašene s slabo risanimi potočnicami. ”Draga	Ana!	... Iskreno ljubljena Ana! ... Mila moja Anica!	A
”Draga Ana! ... Iskreno ljubljena	Ana!	... Mila moja Anica!... Tisoč poljubov ti pošilja	A
...“	Ana	je naslonila glavo v dlan ter se zamislila.	A
zakašljal; čutil je v grlu neko posebno ginjenost ...	Ana	ni zinila besedice; gledala je v dólino s polodprtimi	A
posrečilo. V sobo je stopil koncipient Vran.	Ana	se je sklonila, kakor bi hotela vstati, in mokrota	A
je Vran obrnil, da bi poklical adjunkta Mrvo;	Ana	je stala pred njim. ”Ah, kako me veseli	A
pred njim. ”Ah, kako me veseli ... gospodična	Ana	...!“ ”Dolgo časa me niste opazili ...“ ”Oprostit	A
osebo nisem doživel ničesar interesantnega ...“	Ana	je hodila težko; slabost ji je legla na teló	A
Zgrinjali so se po dvorani bolestno in tožeče;	Ana	jih je slišala kakor v sanjah; oči so jo skelele	A
obraz v kisle gube ter brskal po notah ...	Ana	je stala poleg Helene; pot se ji je svetil na	A
smo prišli tu sem; ti ljudje so bédasti ...“	Ana	se je ozrla nanjo nekoliko začudeno. ”Ah	A
poln tihega ognja in skrite poželjivosti ...	Ana	ni odgovorila ničesar; sklonila je glavo ter	A
Koncipient Vran in Amalija sta prihajala po pesku ...	Ana	se ni zgenila, in po životu jo je spreletel	A
Slovó je bilo kratko in hladno.	Ana	se je ozrla med vrati v dvorano.Plesalo je samó	A
navzdol ... navzdol ... navzdol, v globoko noč ...	Ana	je hipoma vstala.Čutila je led na obrazu, na	A
stran 66 . / Tako je rekla mlada in lepa gospa	Ana,	ko sva bila sama, ker se je bil njen mož, trgovec	A
”Anka ni govorila nikoli v spanju!“ ”Čuj,	Ana,	ne smeš tako gledati otroka, s tako preplašenimi	A
”Ni treba, da bi umrla! Ampak,	Ana,	greh so take misli!...	A
smrt -- bi umrla naposled zares! ... Ne misli,	Ana,	na take grde stvari!“ ”Da bi se že vrnil	A
verjamem svojemu srcu in se bojim ...“ ”Nehaj,	Ana,	zbolela boš sama!“ ”Neka slutnja mi ne da	A
bilo svetlo in jasno. Med potjo je opomnila	Ana:	”Ali, Ivan, kaj bo iz tega?“ Pogledal jo	A
je minilo od onega večera že pol stoletja.	Ana	je napravila imenitno partijo in on se je zakopal	A
Da ali ne?“ ”A jaz vendar ...	Ana,	to se vendar ne spodobi.Moja rajna žena -“	A
- Skrbno zavita in omotana je hitela	Ana	po ulicah proti samostanski cerkvi ... obšel jo	A
da bi se ozrla stran. ”Zakaj se me bojiš,	Ana?	“ Njena desna roka je ležala na mizi in tresla	A
jo položil čisto slučajno Ani okrog vratu. In	Ana	se je naslonila na levo.V tistem trenotku je	A
imenitno in ker je sonce tako čudovito svetlo.	Ana	je vstala, pogledala najprvo na mater, nato	A
prestopil s solidnim korakom prag Anine sobe.	Ana	je zapehnila duri z oprezno roko. Okno je	A
jutri, pojutrišnjem, to so še celi trije dnevi,	Ana!	Trije dnevi, to se pravi neskončnost!	A
”Ali nisem res imeniten? Tebi,	Ana,	ki sva prijatelja, lahko povem: jaz sem največji	A
me stvar ne bolela posebno ... Ali povej mi,	Ana,	“ - hodil je po sobi in se okrenil hipoma k njej	A
misliš o mojem delu, ti sama, čisto na tihem?“	Ana	je bila v zadregi. ”Kar ti napraviš, je zame	A
te na tvoje bujno kipeče - - - - Prisegam ti,	Ana,	tvoje življenje bo čudovito pod soncem!Sezidal	A
”Kako bledeš, Pavle!“ ”Oj	Ana,	nič ne bledem; to bo še vse lepše, kakor si	A
to bo še vse lepše, kakor si misliš! Glej,	Ana,	jaz te imam neizmerno rad, ker si tako naivna	A
bi pogledala skozi okno mojih domačih misli!	Ana,	stante pede bi se okrenila od mene!- Ko bi ne	A
v zvezi z vsakdanjim kruhom ... Tvoj greh je,	Ana,	če sem zavil zdajle na cesto dolgočasnih besedi	A
privzdignil nekoliko rulete. ”Ali se ti ne zdi,	Ana,	da bi se napotila malo na izprehod? Zdmnca	A
je ter pogledala začudeno, ko ji je položila	Ana	roko na ramo. ”Pa ne ostani dolgo zunaj	A
vrni se do pol osmih, preden pride papa.“	Ana	je odhitela v svojo sobo ter zaprla duri za	A
poniževalen. Oddehnil se je, ko se je vrnila	Ana	v sobo. Oblečena je bila v svetlo, tesno	A
sva se z milostivo o resnih rečeh, gospodična	Ana	...“ Ana se je ozrla na Marnovko s hipnim radovednim	A
milostivo o resnih rečeh, gospodična Ana ...“	Ana	se je ozrla na Marnovko s hipnim radovednim	A
otroški glasovi. Prišel je mimo lajtnant in	Ana	se je ozrla nanj s polnim pogledom.Slivar je	A
tupatam ranjen ob drobni skalici ... Ej, ljubica,	Ana,	ti si kakor v sanjah in zdramila se ne boš nikoli	A
veselega in imenitnega poleg sebe. Do danes,	Ana,	do teh zadnjih dni ni bilo zame nič lepega na	A
roke, kakor po dovršenem težkem delu. ”Ali	Ana,	zdaj sem postavil mejnik.Zastavil sem ga trdno	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani